(1) Ta zakon prenaša v slovenski pravni red naslednje direktive Skupnosti:– Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/1/ES z dne 18. januarja 2006 o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (UL L št. 33, z dne 4. 2. 2006, str. 82; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2006/1/ES);
– Direktivo Sveta 96/26/ES z dne 29. aprila 1996 o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v tovornem in potniškem prometu ter o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah za olajšanje uresničevanja pravic teh prevoznikov do ustanavljanja prevoznih podjetij v domačem in mednarodnem prometu (UL L št. 124, z dne 23. 5. 1996, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 96/26/ES);
– Direktivo 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov, o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 in Direktive Sveta št. 91/439/EGS ter o razveljavitvi Direktive Sveta 76/914/EGS (UL L št. 226, z dne 10. 9. 2003, str. 4; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/59/ES).
(2) Ta zakon določa organe in nosilce javnih pooblastil, ki so pristojni za izvajanje upravnih nalog, za izvajanje:
– Uredbe Sveta (EGS) št. 56/83 z dne 16. decembra 1982 o izvajanju Sporazuma o mednarodnem prevozu potnikov po cesti z občasnimi avtobusnimi prevozi (ASOR) (UL L št. 10, z dne 13. 1. 1983, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 56/83/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 3916/90 z dne 21. decembra 1990 o ukrepih, ki se sprejmejo v primeru krize na trgu cestnega prevoza blaga (UL L št. 375, z dne 31. 12. 1990, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 3916/90/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 74, z dne 20. 3. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 684/92/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 881/92 z dne 26. marca 1992 o dostopu na trg znotraj Skupnosti pri cestnem prevozu blaga na ozemlje države članice ali z njega ali prek ozemlja ene ali več držav članic (UL L št. 95, z dne 9. 4. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 881/92/EGS);
– Uredbe Sveta (EGS) št. 3118/93 z dne 25. oktobra 1993 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo notranje cestne prevoze tovora v državi članici (UL L št. 279, z dne 12. 11. 1993, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 3118/93/EGS);
– Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 z dne 11. decembra 1997 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo nacionalni cestni prevoz oseb v državi članici (UL L št. 4, z dne 8. 1. 1998, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 12/98/ES);
– Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2888/2000 z dne 18. decembra 2000 o razdelitvi dovolilnic za težka tovorna vozila, ki vozijo po Švici (UL L št. 336, z dne 30. 12. 2000, str. 9, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2888/2000/ES);
– Uredbe Komisije (ES) št. 2121/98 z dne 2. oktobra 1998 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 in Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 glede dokumentov za avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 268, z dne 3. 10. 1998, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Uredba Komisije 2121/98/ES);
– Uredbe Komisije (ES) št. 792/94 z dne 8. aprila 1994 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 3118/93 za prevoznike, ki opravljajo cestne prevoze tovora za lastne potrebe (UL L št. 92, z dne 9. 4. 1994, str. 13; v nadaljnjem besedilu: Uredba Komisije 792/94/ES).
– Uredbe Sveta (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, stran 51, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1071/2009/ES);
– Uredbe Sveta (ES) št. 1072/2009 z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, stran 72; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1072/2009/ES);
– Uredbe Sveta (ES) št. 1073/2009 z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 61/2006 (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009, stran 88; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1073/2009/ES);
– Uredbe Komisije (EU) št. 1213/2010 z dne 16. decembra 2010 o vzpostavitvi skupnih pravil o medsebojnem povezovanju nacionalnih elektronskih registrov podjetij cestnega prevoza (UL L št. 335 z dne 18. 12. 2010, stran 21; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1213/2010/ES);
– Uredbe (ES) št. 1370/2007 z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 (UL L št. 315 z dne 3. 12. 2007, stran 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1370/2007/ES.    
(3) S tem zakonom se ureja izvajanje Sklepa Komisije z dne 17. decembra 2009 o minimalnih zahtevah glede podatkov, ki morajo biti vneseni v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza (UL L št. 339 z dne 22.12.2009, stran 36.         

(1) Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1. »avtotaksi prevoz« je prevoz enega potnika ali povezane skupine potnikov z motornim vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža največ osem sedežev in ki se v celoti opravi po enem naročilu za eno plačilo prevoznine;
2. »avtobusna postaja« je določen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora imeti prometni urad, pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, tablo z objavo izvlečkov iz voznih redov, mesto za prodajo vozovnic, sanitarije in s predpisi določeno opremo;
3. »avtobusno postajališče« je posebej zgrajena in označena prometna površina, določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov;
4. »dvostranski prevoz« je prevoz potnikov ali blaga med Republiko Slovenijo in drugo državo;
5. »daljinar« je obvezna podlaga za izdelavo avtobusnih voznih redov, ki vsebuje relacije s kilometrskimi razdaljami, voznimi časi in avtobusnimi postajami, pomembnejšimi avtobusnimi postajališči in avtobusnimi postajališči;
6. »direktni linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo samo na začetni avtobusni postaji ali pomembnejšem avtobusnem postajališču, izstopajo pa samo na končni avtobusni postaji ali pomembnejšem avtobusnem postajališču;
7. »domači prevoznik ali prevoznica« (v nadaljnjem besedilu: domači prevoznik) je fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima licenco, licenco Skupnosti oziroma dovoljenje Skupnosti za opravljanje prevozov ali opravlja prevoze za lastne potrebe v skladu s tem zakonom;
8. »dovoljenje Skupnosti« je dokument, ki ga izda izdajatelj ali izdajateljica licenc (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj licenc) v skladu s 3. členom Uredbe Sveta 881/92/EGS;
9. »dovoljenje za prevoz« je skupno ime za več vrst listin, določenih v tem zakonu ali z mednarodno pogodbo, s katerimi se dovoljuje vozilu, registriranemu zunaj Republike Slovenije, pristop na ceste v Republiki Sloveniji in vožnja po njih, oziroma vozilu, registriranemu v Republiki Sloveniji, pristop na ceste v državi, katere organ je izdal dovoljenje, in vožnja po njih;
10. »dovolilnica« je javna listina, s katero se dovoljuje pristop vozilu, registriranemu zunaj Republike Slovenije, na ceste v Republiki Sloveniji in vožnja po njih, oziroma vozilu, registriranemu v Republiki Sloveniji, pristop na ceste v državi, katere organ je izdal dovolilnico, in vožnja po njih;
11. »dovolilnica CEMT« je večstranska dovolilnica, ki jo izda Evropska konferenca ministrov za promet (CEMT) za mednarodni cestni prevoz blaga, ki ga opravljajo prevozniki ali prevoznice (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) s sedežem v državi članici CEMT, kadar se prevozi opravljajo med državami članicami CEMT ali tranzitno čez ozemlje ene ali več držav članic CEMT z vozili, ki so registrirana v eni od držav članic CEMT;
11. »dovolilnica CEMT« je večstranska dovolilnica, ki jo izda Mednarodni transportni forum (v nadaljnjem besedilu: ITF) za mednarodni cestni prevoz blaga, ki ga opravljajo prevozniki oziroma prevoznice (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) s sedežem v državi članici ITF v in iz tretjih držav;«;
12. »hitri linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na pomembnejših avtobusnih postajališčih;
12. »hitri linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na avtobusnih postajališčih;«;
13. »itinerar« je načrt, ki označuje smer gibanja vozila na liniji;
14. »izdajatelj licenc« je izvajalec upravnih nalog na podlagi podeljenega javnega pooblastila iz 5. člena tega zakona;
14.a »izdelava izkaznice« zajema blanket izkaznice in personalizacijo izkaznice. Blanket izkaznice in personalizacija sta izdelana v skladu z Direktivo 2003/59/ES. Personalizacija je nanos osebnih podatkov na blanket izkaznice, kjer gre v določenem delu izdelave dokumenta za lasersko graviranje podob in besedila, implementacijo in poosebljanje čipa ali magnetnega traku, izbočen ali vbočen tisk, eno- ali večbarvni termotisk podob in besedila, implementacijo podpisnega traku, nanos zaščitne folije, termotisk bar kod, nanos stratch-off folije oziroma spraskanke, odvisno od zahtev zaščite posameznega dokumenta;
15. »izvod licence« je listina, ki jo izda izdajatelj licence imetniku ali imetnici (v nadaljnjem besedilu: imetnik) licence za uporabo v posameznem vozilu;
16. »javni prevoz« je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom ali uporabnicam (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene;
17. »javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu« je prevoz, ki se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu, ceni in splošnih prevoznih pogojih. Opravlja se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz potnikov;
18. »javno parkirišče za tovorna vozila oziroma avtobuse« je urejen prostor za parkiranje, na katerem so zagotovljeni varno parkiranje in minimalni higienski pogoji (pitna voda, sanitarije ipd.) za vozno osebje;
19. »kabotaža« je vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja tuji prevoznik ali tuja prevoznica (v nadaljnjem besedilu: tuji prevoznik) oziroma prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v drugi državi, ki ga opravlja domači prevoznik;
19. »kabotaža« je vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja prevoznik ali prevoznica Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: prevoznik Skupnosti) ali tuji prevoznik ali prevoznica (v nadaljnjem besedilu: tuji prevoznik) oziroma prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v drugi državi, ki ga opravlja domači prevoznik;
20. »licenca« je dovoljenje za izvajanje prevozov potnikov ali blaga v skladu s tem zakonom;
21. »licenca Skupnosti« je dokument, ki ga izda izdajatelj licenc v skladu s 3. a členom Uredbe Sveta 684/92/EGS;
21. »licenca Skupnosti« je dokument, ki ga izda izdajatelj licenc v skladu s 4. členom Uredbe Sveta 1072/2009/ES ali 4. členom Uredbe Sveta 1073/2009/ES;«;
22. »linija« je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena;
22. »linija« je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje ali avtobusnega postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena;«;
23. »medkrajevni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov med dvema ali več kraji in se lahko opravlja kot potniški, hitri ali direktni linijski prevoz potnikov;
23. »medkrajevni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov med dvema ali več kraji in se lahko opravlja kot potniški ali hitri linijski prevoz potnikov;«;
24. »mednarodna pogodba« je vsak mednarodni dvostranski ali večstranski sporazum, ki obvezuje Republiko Slovenijo in ki se nanaša na prevoze v cestnem prometu;
25. »mednarodni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov med Republiko Slovenijo in drugimi državami, kjer lahko avtobusi ustavljajo na območju Republike Slovenije le na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih;
25. »mednarodni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov med Republiko Slovenijo in drugimi državami, kjer lahko avtobusi ustavljajo na območju Republike Slovenije na avtobusnih postajah in avtobusnih postajališčih;
26. »mestni linijski prevoz« je javni prevoz potnikov, ki ga občina kot javno službo organizira znotraj naselja;
27. »nerazdeljene dovolilnice« so tiste dovolilnice, ki niso bile razdeljene prevoznikom po končanem postopku redne delitve, in dovolilnice iz ostanka kvote po izračunu letnih planov;
28. »občasni prevoz potnikov v cestnem prometu« je prevoz, ki ne spada pod javni linijski prevoz niti pod posebni linijski prevoz in pri katerem se skupina vnaprej določenih potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo med prevoznikom in naročnikom ali naročnico (v nadaljnjem besedilu: naročnik) prevoza;
29. »običajno prebivališče« pomeni kraj, kjer oseba običajno živi, kar pomeni vsaj 185 dni v vsakem koledarskem letu, zaradi osebnih in poklicnih vezi ali pri osebi brez poklicnih vezi zaradi osebnih vezi, ki kažejo tesne povezave med njo in krajem, kjer živi;
30. »opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov« je prevoz oseb v cestnem prometu, ki ga opravi podjetje, z motornim vozilom za prevoz potnikov ali kombinacijo takih vozil za plačilo;
31. »opravljanje dejavnosti cestnega prevoza blaga« je prevoz blaga v cestnem prometu, ki ga opravi podjetje, z motornim vozilom za prevoz blaga ali kombinacijo takih vozil za najem ali za plačilo;
32. »podjetje« pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki opravlja dejavnost cestnih prevozov;
33. »pomembnejše avtobusno postajališče« je posebej zgrajena in označena prometna površina, določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje in izstopanje potnikov in je zaradi pomembnosti za potnike oziroma prebivalstvo določeno kot pomembnejše postajališče;
34. »potnik« je oseba, ki jo prevoznik za plačilo prepelje z vozilom za prevoz potnikov v cestnem prometu;
35. »potniški linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah, pomembnejših avtobusnih postajališčih in avtobusnih postajališčih, ki so določena z voznim redom;
35. »potniški linijski prevoz« je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah in avtobusnih postajališčih, ki so določena z voznim redom;«;
36. »potniška spremnica« je predpisan obrazec, ki ga mora imeti avtobusni prevoznik pri izvajanju občasnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu in prevozov potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu;
37. »posebni linijski prevoz« je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje druge potnike. Opravlja se na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom prevoza;
38. »prevoz v cestnem prometu« je vsak prevoz potnikov ali blaga, kot tudi vožnja praznega ali nenatovorjenega motornega vozila ali skupine vozil po javnih in nekategoriziranih cestah, danih v uporabo za cestni promet;
39. »prevoz v notranjem cestnem prometu« je vsak prevoz iz prejšnje točke znotraj meja Republike Slovenije;
40. »prevoz v mednarodnem cestnem prometu« je vsak prevoz iz prejšnje točke med dvema ali več državami;
41. »prevoz za tretje države« je prevoz domačega prevoznika, pri katerem potniki vstopijo ali se blago natovori za prevoz v izhodiščni tuji državi in potniki izstopijo ali se blago raztovori v ciljni tuji državi, kakor tudi prevoz tujega prevoznika, pri katerem potniki vstopijo ali se blago natovori za prevoz v Republiki Sloveniji in potniki izstopijo ali se blago raztovori v tuji državi, kjer ta prevoznik nima sedeža;
42. »prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu zunaj Skupnosti« je prevoz predhodno sestavljenih skupin potnikov, v določenih časovnih presledkih, v obe smeri z enega samega mesta odhoda na eno samo mesto prihoda. Vsako skupino, ki jo sestavljajo potniki z že opravljenimi potovanji na cilj, prepelje pozneje nazaj na mesto odhoda isti prevoznik;
43. »prevoz za osebne potrebe« je nekomercialni prevoz oseb ali blaga, ki ga opravi fizična oseba zgolj za svoje potrebe oziroma potrebe ožjih družinskih članov ali članic (v nadaljnjem besedilu: član) z vozilom, ki je v njegovi lasti ali ima pravico uporabe vozila na podlagi najemne oziroma zakupne ali lizing pogodbe, ki mora biti sestavljena v pisni obliki. Za ta prevoz ne sme dobiti plačila ali kakega drugega nadomestila, vozilo pa lahko upravlja oseba, ki je lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) ali ima pravico uporabe tega vozila ali ožji član njegove družine. Za ožjega člana družine se štejejo zakonec in otroci te osebe, ki opravlja prevoz za osebne potrebe;
44. »prevoznik ali prevoznica Skupnosti« (v nadaljnjem besedilu: prevoznik Skupnosti) je podjetje, ki ima licenco ali dovoljenje v skladu s pravili Skupnosti za opravljanje prevozov potnikov ali blaga ali opravlja prevoze za lastne potrebe in ima sedež v državi članici Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica), razen domačega prevoznika;
45. »relacija« je razdalja oziroma pot med dvema ali več kraji, med katerimi se opravlja prevoz potnikov oziroma med vsaj dvema krajema na liniji, ki sta v voznem redu označena kot avtobusna postaja, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče. Pri prevozu blaga pomeni relacija razdaljo oziroma pot med dvema ali več kraji, med katerimi se opravlja prevoz blaga;
46. »sistem enotne vozovnice« je način izvajanja javnih linijskih prevozov potnikov, kjer izvajalci ali izvajalke (v nadaljnjem besedilu: izvajalci) v različnih vrstah prometa izvajajo prevoze na podlagi enotne vozovnice, kar potnikom omogoča uporabo te vozovnice pri različnih izvajalcih v javnem linijskem prometu na območju Republike Slovenije;
47. »skupina vozil« je skupina enega vlečnega in vsaj enega priklopnega vozila ali polpriklopnika;
47.a »Stalni izvenlinijski prevoz – Shuttle prevozi« je prevoz potnikov med hoteli, moteli in nastanitvenimi objekti ter letališči, pristanišči, železniškimi in avtobusnimi postajami;
48. »tranzitni prevoz« je prevoz potnikov ali blaga čez ozemlje Republike Slovenije brez vstopanja in izstopanja potnikov oziroma nakladanja ali razkladanja blaga v Republiki Sloveniji;
49. »tuji prevoznik« je pravna ali fizična oseba, ki opravlja prevoze v mednarodnem cestnem prometu oziroma ima licenco ali drugačno dovoljenje svoje države za opravljanje prevozov potnikov ali blaga, če je v tej državi to predpisano, in ima sedež v državi, ki ni članica Evropske skupnosti;
49.a »upravljavec prevoza« pomeni fizično osebo, zaposleno v podjetju, ali, če je to podjetje fizična oseba, to isto osebo ali, če je tako določeno, drugo fizično osebo, imenovano s pogodbo, ki dejansko in trajno vodi prevozne dejavnosti tega podjetja;«;5
0. »vozni red« je ureditev linije, s katero se določajo vrsta prevoza, način prevoza, vrstni red avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč, njihova oddaljenost od začetne avtobusne postaje, pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno postajo, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na liniji, čas veljavnosti in režim obratovanja linije.
50. »vozni red« je ureditev linije, s katero se določajo vrsta prevoza, način prevoza, vrstni red avtobusnih postaj in avtobusnih postajališč, njihova oddaljenost od začetne avtobusne postaje ali avtobusnega postajališča, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno postajo ali avtobusno postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na liniji, čas veljavnosti in režim obratovanja linije.«.
(2) Drugi izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen, kot ga določajo drugi predpisi s področja cestnega prometa, predpisi Skupnosti ali mednarodne pogodbe.

(1) Strokovno-tehnične, organizacijske, razvojne in določene upravne naloge s področja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter izvajanja gospodarskih javnih služb, določenih v tem zakonu, izvajata ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), in Direkcija Republike Slovenije za ceste (v nadaljnjem besedilu: direkcija).
(2) Ministrstvo opravlja zlasti naslednje naloge:
– vodenje evidenc in registrov iz 15. člena tega zakona;
– nadzor nad porabo sredstev, ki jih država zagotavlja za izvajanje gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev ter razvojne naloge s področja cestnih prevozov;
– zagotavljanje pogojev za izvajanje gospodarske javne službe, določene s tem zakonom;
– usklajevanje izvajanja postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja ali koncesionarke (v nadaljnjem besedilu: koncesionar);
– usklajevanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu;
– druge naloge, določene s tem zakonom ali drugim predpisom.
(3) Direkcija opravlja zlasti naslednje naloge:
– sodelovanje pri pripravi zakonov in podzakonskih predpisov s področja prevozov v cestnem prometu;
– strokovni nadzor nad izvajalci gospodarskih javnih služb;
– izdaja dovoljenj in aktov, določenih s tem zakonom in predpisi Skupnosti, ki se neposredno uporabljajo, katerih izdaja ni v pristojnosti ministrstva, pristojnega za promet, ali izdajatelja licenc;
– izvajanje financiranja gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– vodenje registra linij in voznih redov;
– usklajevanje in določanje voznih redov v javnem linijskem prometu;
– izmenjava in pridobivanje dovolilnic od drugih držav;
– izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaže;
– izdaja in odvzem dovoljenj ter izvajanje drugih upravnih nalog organov države članice v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 56/83/EGS, Uredbo Sveta 3916/90/EGS, Uredbo Sveta 881/92/EGS, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 3118/93/EGS, Uredbo Komisije 2121/98/ES in Uredbo Komisije 792/94/ES;
– izdaja dovolilnic in potniških spremnic za občasne prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izdaja in odvzem dovoljenj za izmenične prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izdaja odločb o prepovedi izvajanja prevozov v Republiki Sloveniji tujemu prevozniku;
– vodenje registra posebnih linijskih prevozov;
– predlaganje cene prevoznih storitev v javnem potniškem prometu;
– razvijanje javnega linijskega prometa in načrtovanje ter pospeševanje gospodarskih javnih služb;
– priprava strokovnih podlag za določitev standardov minimalne dostopnosti do javnega linijskega prometa;
– priprava in izvedba javnih razpisov potreb po prevozih v javnem linijskem prevozu potnikov;
– izvajanje postopkov podeljevanja koncesij in izbire koncesionarja;
– priprava koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb;
– izdelava strokovnih podlag za uvedbo enotnega tarifnega sistema v javnem linijskem prometu;
– vodenje centralne zbirke podatkov sistema voznega reda in registra javnega linijskega prometa;
– vodenje registra mednarodnih linij in voznih redov;
– prevzem skrbništva nad daljinarjem;
– izvedba in spremljanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu v sodelovanju z direkcijo za železniški promet;
– sklepanje pogodb po pooblastilu ministra ali ministrice (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojne za promet;
– druge naloge, določene z zakonom ali drugim predpisom. 
(1) Strokovno-tehnične, organizacijske, razvojne in določene upravne naloge s področja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter izvajanja gospodarskih javnih služb, določenih v tem zakonu, izvajata ministrstvo, pristojno za promet (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) in organ v sestavi ministrstva, pristojnega za promet, ki je pristojen za upravljanje javnega potniškega prometa (v nadaljnjem besedilu: organ JPP).(2) Ministrstvo opravlja zlasti naslednje naloge:
– priprava predlogov zakonov in izdajanje podzakonskih predpisov s področja cestnih prevozov;
– vodenje prometne politike na področju cestnih prevozov;
– vodenje evidenc in registrov iz 15. člena tega zakona;
– pridobivanje in izmenjava dovolilnic od drugih držav;
– nadzor nad porabo sredstev, ki jih država zagotavlja za izvajanje gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– spremljanje stanja in razmer na trgu prevoznih storitev ter razvojne naloge s področja cestnih prevozov;
– izdaja odločb o prepovedi izvajanja prevozov v Republiki Sloveniji tujemu prevozniku;
– opravlja naloge nacionalne kontaktne točke in izmenjuje informacije z drugimi državami članicami v skladu s 18. členom Uredbe Sveta 1071/2009;
– izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaže;
– izdaja dovoljenj in aktov, določenih s tem zakonom in predpisi Skupnosti s področja cestnih prevozov;
– izdaja dovoljenj za tuje prevoznike in dovoljenj za opravljanje kabotaže;
– izdaja in odvzem dovoljenj ter izvajanje drugih upravnih nalog organov države članice v skladu z Uredbo 1073/2009/ES, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Sveta 56/83/EGS, Uredbo Sveta 3916/90/EGS, Uredbo Sveta 3916/EGS, Uredbo 1072/2009/ES, razen če zakon ne določa drugega pristojnega organa, Uredbo Komisije 2121/98/ES in Uredbo Komisije 792/94/ES;
– izdaja dovolilnic in potniških spremnic za občasne prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izdaja in odvzem dovoljenj za izmenične prevoze v mednarodnem cestnem prometu;
– izvaja druge upravne naloge po mednarodnih sporazumih s področja prevozov potnikov in blaga v cestnem prometu, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami, razen če ta zakon ne določa drugega pristojnega organa;
– vodenje registra mednarodnih linij in voznih redov;
– druge naloge, določene s tem zakonom ali drugim predpisom.
(3) Organ JPP opravlja zlasti naslednje naloge:
– sodelovanje pri pripravi zakonov in podzakonskih predpisov s področja prevozov potnikov v javnem potniškem prometu;
– strokovni nadzor nad izvajalci gospodarskih javnih služb prevoza potnikov;
– izvajanje financiranja gospodarskih javnih služb, določenih s tem zakonom;
– usklajevanje projekta enotne vozovnice v javnem potniškem prometu;
– usklajevanje in določanje voznih redov v javnem potniškem prometu;
– vodenje registra linij in voznih redov;
– ministrstvu predlaga cene prevoznih storitev v javnem potniškem prometu;
– razvijanje javnega potniškega prometa in načrtovanje ter pospeševanje gospodarskih javnih služb;
– priprava strokovnih podlag za določitev standardov minimalne dostopnosti do javnega potniškega prometa;
– priprava in izvedba javnih razpisov potreb po prevozih v javnem potniškem prometu;
– izvajanje postopkov v zvezi s podeljevanjem koncesij oziroma naročanja prevozov;
– priprava koncesijskih aktov in koncesijskih pogodb oziroma sklepanje pogodb o izvajanju gospodarske javne službe;
– vodenje centralne zbirke podatkov sistema voznega reda in registra javnega potniškega prometa;
– prevzem skrbništva nad daljinarjem;
– sklepanje pogodb po pooblastilu ministra oziroma ministrice (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojne za promet;
– druge naloge, določene s tem zakonom ali drugim predpisom.

(1) Na podlagi podeljenega javnega pooblastila se izvajajo naslednje upravne naloge:– izdajanje in odvzem licence za opravljanje dejavnosti prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu;
– izdajanje in odvzem licence Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (UL L št. 74, z dne 20. 3. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredba Sveta 684/92/EGS);
– izdajanje potrdil o priglasitvi mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 684/92;
– izdajanje in odvzem dovoljenja Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 881/92/EGS o dostopu na trg znotraj Skupnosti pri cestnem prevozu blaga na ozemlje države članice ali z njega ali prek ozemlja ene ali več držav članic (UL L št. 95, z dne 9. 4. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Uredbo Sveta 881/92/EGS);
– izdajanje in odvzem potrdila za voznika ali voznico (v nadaljnjem besedilu: voznik) v skladu z Uredbo Sveta 881/92/EGS;
– delitev dovolilnic za mednarodni prevoz blaga domačim prevoznikom, vključno z CEMT dovolilnicami;
– druge naloge, ki jih ta zakon izrecno določa za izdajatelja licence oziroma delivca.
(2) Javno pooblastilo se podeli eni pravni osebi – izdajatelju licenc za deset let. Izdajatelj licenc mora upravne naloge iz prejšnjega odstavka izvajati najmanj na enem mestu v Republiki Sloveniji.
(3) Javno pooblastilo podeli minister z odločbo po opravljenem javnem natečaju v skladu s tem zakonom. Ministrstvo odločbo o podelitvi javnega pooblastila iz tega člena objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(4) Izdajatelj licenc odgovarja v skladu z ustavo in zakonom za škodo, ki jo povzroči s svojim protipravnim ravnanjem njegova oseba ali organ pri izvajanju javnega pooblastila. 
(1) Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije in Gospodarski zbornici Slovenije se podeli javno pooblastilo izdajanja licenc in dovolilnic (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj licenc)
(2) Na podlagi podeljenega javnega pooblastila se izvajajo naslednje upravne naloge:
– opravlja naloge, opredeljene v 10. členu Uredbe 1071/2009;
– pripravlja poročila ministrstvu, pristojnemu za promet, skladno s 26. členom Uredbe 1071/2009/ES, 17. členom Uredbe 1072/2009/ES in četrtim odstavkom 28. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izdaja Licenco Skupnosti in izvodov licence Skupnosti na podlagi 4. člena Uredbe 1072/2009/ES in 4. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izdaja potrdila za voznike na podlagi 5. člena Uredbe 1072/2009/ES;
– opravlja naloge iz 6. in 7. člena Uredbe 1072/2009/ES;
– izvajata ukrepe na podlagi 12. člena in prvega odstavka 13. člena Uredbe 1072/2009/ES;
– odvzema licence Skupnosti na podlagi prvega odstavka 21. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izvajata ukrepe na podlagi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Uredbe 1073/2009/ES;
– izdaja, zavrača izdajo ter odvzema licence in izvode licenc na podlagi tega zakona;
– deli dovolilnice za mednarodni prevoz blaga domačim prevoznikom, vključno s CEMT dovolilnicami;
– izdaja potrdila za opravljanje mednarodnih prevozov oseb za lastne potrebe na podlagi Uredbe 1073/2009/ES in Uredbe Komisije 2121/98/ES;
– izdajanje oznake za avtotaksi prevoze s podatki o prevozniku in številko licence na podlagi tega zakona;
– druge naloge, ki jih ta zakon izrecno določa za izdajatelja.
(3) Izdajatelj licenc mora upravne naloge iz prejšnjega odstavka izvajati najmanj na enem mestu v Republiki Sloveniji.
(4) Izdajatelj licenc odgovarja v skladu z zakonom za škodo, ki jo povzroči s svojim protipravnim ravnanjem njegova oseba ali organ pri izvajanju javnega pooblastila.«.

(1) Javno pooblastilo se podeli pravni osebi, ki izpolnjuje naslednje pogoje:– da ima v Republiki Sloveniji ustrezne prostore za izvajanje upravnih nalog iz prvega odstavka prejšnjega člena;
– da ima zaposleno zadostno število delavcev ali delavk (v nadaljnjem besedilu: delavec), ki so v skladu s predpisi Republike Slovenije pooblaščeni za vodenje upravnega postopka;
– da ima zaposleno zadostno število drugih strokovnih delavcev;
– da ima na razpolago ustrezno opremo za izvajanje upravnih nalog, ki sestavljajo javno pooblastilo, in s katero bo zagotavljal tudi dostopnost do podatkov in evidenc;
– da ne opravlja dejavnosti prevozov v cestnem prometu v smislu tega zakona;
– da proti njej ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije;
– da pravna oseba, član njene uprave oziroma poslovodja niso bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, storjeno naklepno, na nepogojno kazen zapora šest mesecev ali več;
– da za kaznivo dejanje iz prejšnje alinee ni bil začet kazenski postopek po uradni dolžnosti;
– da član uprave oziroma poslovodja v zadnjih petih letih ni bil član uprave ali poslovodja v izdajatelju licenc, kateremu je bilo javno pooblastilo izdajatelja licenc odvzeto;
– da ima poravnane dospele obveznosti iz davkov in drugih javnih dajatev;
– da ne obstajajo druge okoliščine, iz katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo ustrezno izvajal javnega pooblastila;
– da njej ali osebi, katere univerzalni pravni naslednik je izdajatelj licenc, v zadnjih petih letih ni bilo to javno pooblastilo odvzeto.
(2) Minister podrobneje predpiše pogoje iz prejšnjega odstavka in način njihovega dokazovanja.
(3) Pogoje za podelitev javnega pooblastila mora izdajatelj licenc izpolnjevati ves čas trajanja javnega pooblastila.

(1) Merila za izbiro na javnem natečaju so:– znanje, strokovnost, reference, opremljenost, dostopnost;
– lastna cena izdaje posamezne licence in dovolilnice;
– prijaznost do uporabnika, kot so uradne ure, načini vlaganja zahtev za licenco, pomoč uporabnikom in podobno.
(2) Minister podrobneje predpiše merila iz prejšnjega odstavka in način njihovega dokazovanja.

(1) Javni natečaj objavi ministrstvo najpozneje šest mesecev pred potekom časa, za katerega je bilo izdajatelju licenc izdano javno pooblastilo, ali takoj po odvzemu javnega pooblastila pred potekom tega časa.(2) Javni natečaj se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(3) Objava javnega natečaja mora obsegati vsaj:
– navedbo, da gre za objavo javnega natečaja za podelitev javnega pooblastila za izdajo licenc in druge identifikacijske oznake javnega natečaja;
– navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu s tem zakonom in za njegovo izvajanje izdanih predpisov;
– predmet javnega pooblastila in navedbo, da se podeli le eno javno pooblastilo;
– začetek in čas trajanja izvrševanja izvajanja javnega pooblastila;
– navedbo postopka izbire nosilca javnega pooblastila;
– pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila;
– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila;
– navedbo vrste in višine finančnega zavarovanja, s katerim vlagatelj ali vlagateljica (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) zavaruje resnost vloge;
– kraj, čas in plačilne pogoje za dvig natečajne dokumentacije;
– kraj in rok za predložitev vlog;
– naslov, prostor, datum in uro javnega odpiranja vlog.
(4) Ministrstvo mora na dan objave javnega natečaja in ves čas trajanja natečajnega roka omogočiti vsem zainteresiranim vpogled v natečajno dokumentacijo in jo predati vsakomur, ki najpozneje v enem dnevu vplača zahtevani znesek, ta pa lahko zajema zgolj stroške razmnoževanja in pošiljanja razpisne dokumentacije.
(5) Ministrstvo v času trajanja natečajnega roka ne sme nikomur posredovati seznama oseb, ki jim je posredovala natečajno dokumentacijo.

(1) Natečajna dokumentacija mora vsebovati vse potrebno, da se na njeni podlagi lahko predložijo popolne vloge za podelitev javnega pooblastila.(2) Podatki v natečajni dokumentaciji morajo biti enaki podatkom, navedenim v objavi natečaja.
(3) Natečajna dokumentacija mora vsebovati zlasti:
– datum objave javnega natečaja in navedbo, da se javno pooblastilo podeljuje v skladu s tem zakonom in za njegovo izvajanje izdanih predpisov;
– navodila za pripravo in predložitev vloge;
– postopek izbire;
– opredelitev predmeta javnega naročila;
– pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila;
– merila za izbiro nosilca javnega pooblastila;
– dokazila o izpolnjevanju pogojev, meril in drugih okoliščin;
– navedbo vrste in višine finančnega zavarovanja, s katerim vlagatelj zavaruje resnost vloge;
– rok za oddajo vloge;
– rok, do katerega vloga zavezuje vlagatelja;
– rok za sprejem in vročitev odločbe o podelitvi javnega pooblastila.

(1) Minister določi tak rok za predložitev vlog za podelitev javnega pooblastila, ki glede na postavljene zahteve in pogoje iz natečajne dokumentacije omogoča izdelavo popolnih in kakovostnih vlog.(2) Pravočasna predložitev vloge pomeni, da mora vlagatelj ministrstvu vlogo predložiti do datuma in ure, kakor je določeno v javni objavi natečaja.
(3) Vlagatelj sme vložiti le eno vlogo, ki pa jo lahko umakne, dopolni ali zamenja do poteka roka za oddajo vlog. Vloga je prosta upravne takse.
(4) Odpiranje vlog za izbor nosilca javnega pooblastila je javno. Na javnem odpiranju se vodi zapisnik, v katerega se vpišejo morebitne pripombe predstavnikov vlagateljev o poteku javnega odpiranja. Ministrstvo v osmih dneh vroči zapisnik o javnem odpiranju vsem vlagateljem.
(5) Ministrstvo vlog, ki so prispele po roku, določenem v javnem razpisu, in nepravilno predloženih vlog ne odpre, temveč jih neodprte takoj vrne pošiljatelju. O tem izda sklep, proti kateremu je dovoljena posebna pritožba.

(1) O vlogah za podelitev javnega pooblastila ministrstvo odloča v upravnem postopku.(2) Nepopolne ali nepravilne vloge ministrstvo zavrže s sklepom, proti kateremu je dovoljena posebna pritožba.
(3) Vloge vlagateljev, ki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev javnega pooblastila iz 6. člena tega zakona, minister zavrne z odločbo, izdano posameznemu vlagatelju.
(4) O preostalih vlogah minister odloči z eno odločbo, s katero podeli javno pooblastilo vlagatelju, katerega vloga je bila v skladu z merili iz 7. člena tega zakona ocenjena najbolje, vloge preostalih vlagateljev pa zavrne.
(5) V odločbi iz prejšnjega odstavka minister določi rok za začetek izvajanja javnega pooblastila in vrsto ter višino finančnega zavarovanja za zakonito in pravilno izvajanje javnega pooblastila. Višina finančnega zavarovanja mora biti tolikšna, da pokrije pričakovane stroške ministrstva v zvezi z morebitnim odvzemom javnega pooblastila, novo podelitvijo javnega pooblastila in z izvajanjem nalog izdajatelja licence v ministrstvu do takrat, ko novi izdajatelj licenc začne izvajati javno pooblastilo.

(1) Minister z odločbo prekliče javno pooblastilo izdajatelju licenc, če ugotovi:
– da izdajatelj licenc ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena tega zakona;
– da izdajatelj licenc ali zaposleni pri izvajanju javnega pooblastila kršijo določbe Uredbe Sveta 684/92/EGS, Uredbe Sveta 881/92/EGS Uredbe 1073/2009/ES, Uredbe 1072/2009/ES, tega zakona ali podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi;
– da je izdajatelj licenc ali nekdo od zaposlenih pri svojem delu storil kaznivo dejanje, povezano z izvajanjem javnega pooblastila, kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo;
– da je izdajatelj licenc dal lažne izjave, podatke ali listine v postopku pridobivanja pooblastila ali preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pooblastila;
– da ne omogoča nadzora iz 13. člena tega zakona ali ga ovira;
– da zaračunava ceno za izdajo licenc in druge svoje storitve v nasprotju s predpisom iz 14. člena tega zakona in
– na zahtevo izdajatelja licenc.
(2) Minister prekliče javno pooblastilo, če ugotovi, da je kršitev iz prejšnjega odstavka take narave ali tako huda, da ni mogoče pričakovati, da bo izdajatelj licenc v prihodnje zakonito in pravilno izvajal javno pooblastilo.
(3) Pritožba proti odločbi o preklicu javnega pooblastila ne zadrži izvršitve.
(4) Ministrstvo objavi preklic javnega pooblastila v Uradnem listu Republike Slovenije.
(5) Z dnem prenehanja javnega pooblastila prevzame upravne naloge izdajatelja licenc druga oseba, ki je pridobila pooblastilo, če take osebe ni, pa ministrstvo.
(6) Dotedanji izdajatelj licenc mora novemu izdajatelju licenc ali ministrstvu z dnem prenehanja javnega pooblastila brezplačno prenesti vso dokumentacijo in evidence v elektronski obliki in na papirju, ki jih ima in vodi v zvezi z izvajanjem javnega pooblastila. Če dotedanji izdajatelj licenc ne ravna v skladu s to določbo, lahko ministrstvo z odločbo odvzame navedeno dokumentacijo in evidence. Ta določba se uporablja tudi ob prenehanju javnega pooblastila zaradi poteka časa.
(7) O pritožbi zoper odločbo o preklicu iz četrtega odstavka tega člena ter o pritožbi zoper sklep iz drugega odstavka 11. člena odloča Vlada Republike Slovenije.

(1) Izvajanje upravnih nalog na podlagi podeljenega javnega pooblastila izdajatelj licenc zagotavlja s ceno, ki mu jo stranke plačujejo za izdajo licence, dovolilnice, določitev letnega načrta dodelitve dovolilnic, izdajo dovoljenja, izdajo potrdila in ceno za druge naloge in storitve.
(2) Cene iz prejšnjega odstavka predpiše minister tako, da izdajatelju licenc omogoča pokritje stroškov v zvezi z izvajanjem javnega pooblastila.
(3) Pri določitvi cen iz prvega odstavka tega člena minister upošteva raven lastne cene, ki jo je navedel izdajatelj licenc v svoji vlogi in je bila podlaga za izbiro izdajatelja licenc.
(3) (4) Vloga za izdajo licence, izdajo potrdila o priglasitvi mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe in za dodelitev dovolilnic za mednarodni prevoz blaga ter za izdajo drugih posamičnih aktov ali potrdil, ki se izvajajo na podlagi podeljenega javnega pooblastila, je popolna, ko izpolnjuje splošne zahteve upravnega postopka in ko stranka plača ceno za izdajo tega akta.
(4) (5) Za vloge iz prejšnjega odstavka in za akte izdajatelja licenc se upravna taksa ne plača.

(1) Ministrstvo na podlagi tega zakona vodi naslednje evidence in registre:– evidenco izdanih licenc, licenc Skupnosti in dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov;
– evidenco voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu;
– evidenco vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu;
– evidenco izdanih potrdil za opravljanje mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe;
– evidenco izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu;
– evidenco izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku;
– evidenco izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu;
– evidenco izdanih dovolilnic za opravljanje občasnih in izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu;
– register voznih redov v notranjem linijskem prometu;
– register posebnih linijskih prevozov.
(2) Ministrstvo zagotavlja potrebne statistične analize na podlagi podatkov iz evidenc in registrov iz prejšnjega odstavka. 
(1) Ministrstvo na podlagi tega zakona vodi naslednje evidence in register:
– evidenco izdanih licenc, licenc Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov;
– evidenco voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu;
– evidenco vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu;
– evidenco izdanih potrdil za opravljanje mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe;
– evidenco izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu;
– evidenco izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku;
– evidenco izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu;
– evidenco izdanih dovolilnic za opravljanje občasnih in izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu;
– nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza, katerim je izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v skladu s 16. členom Uredbe 1071/2009/ES in opravlja vnose določene v Uredbah 1072/2009/ES in 1073/2009/ES;
(2) Organ JPP na podlagi tega zakona vodi naslednja registra:
– register voznih redov v notranjem linijskem prometu;
– register posebnih linijskih prevozov.

(1) V evidenci izdanih licenc, licenc Skupnosti in dovoljenj Skupnosti ter njihovih izdanih izvodov se vodijo naslednji podatki:
– številka, veljavnost in status izdane licence, licence Skupnosti in dovoljenja Skupnosti ter njihovih izvodov;
– za katero vrsto prevozov je bila licenca, licenca Skupnosti in dovoljenje Skupnosti izdana;
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika ali samostojne podjetnice posameznice (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče osebe, ki je pri prevozniku odgovorna za prevoze in je za to ustrezno usposobljena oziroma ima pridobljeno ustrezno kvalifikacijo, podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobila odgovorna oseba za prevoze pridobil upravljavec prevozov, in datum izdaje potrdila o usposobljenosti ali certifikata o poklicni kvalifikaciji;
– podatki o kaznovanosti imetnika licence za kazniva dejanja in prekrške, ki so podlaga za odvzem licence;
– podatki o kapitalu, rezervah in drugih finančnih sredstvih, ki jih ima na razpolago prevoznik in s katerimi dokazuje ustrezno finančno sposobnost v skladu s tem zakonom.
(2) V evidenci voznikov, ki so usposobljeni za vožnjo motornih vozil za prevoz potnikov ali blaga v cestnem prometu, se vodijo naslednji podatki:
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče voznika;
– številka, kraj in datum izdaje ter veljavnost vozniškega dovoljenja;
– kategorije vozila, za katero velja vozniško dovoljenje, morebitne opombe, uradni zaznamki in izrečeni ukrepi;
– podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil voznik;
– številka, datum izdaje in izdajatelj potrdila o usposobljenosti ali certifikata o poklicni kvalifikaciji;
– številka, datum izdaje in veljavnost izkaznice o usposobljenosti voznika.
(3) V evidenci vozil, za katera je izdan izvod licence, s katerimi domači prevozniki opravljajo prevoze v cestnem prometu, se vodijo naslednji podatki:
– registrska označba, vrsta, znamka in tip vozila ter številka šasije;
– leto izdelave, moč motorja v KW, delovna prostornina motorja;
– masa vozila, največja dovoljena masa, za vozila za prevoz potnikov število sedežev in stojišč;
– datum, kraj in registrska označba prve registracije;
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika oziroma osebno ime in stalno prebivališče oziroma sedež lastnika vozila;
– ekološka kakovost vozil (euro 1, 2 …);
– številka in veljavnost prometnega dovoljenja.
(4) V evidenci izdanih potrdil za opravljanje mednarodnih prevozov potnikov za lastne potrebe se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– številka, veljavnost in status izdanega potrdila;
– registrska označba, vrsta, znamka, tip in številka šasije vozila, za katero je izdano potrdilo.
(5) V evidenci izdanih dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– znamka, tip, registrska označba, številka šasije in ekološka kakovost vozil, s katerimi opravlja prevoze blaga;
– osebna imena in EMŠO voznikov, ki delajo pri prevozniku;
– podatki o številu dovolilnic, ki jih prevoznik želi prejeti oziroma o njegovih vlogah za dodelitev dovolilnic po vrsti dovolilnice in po želeni količini;
– podatki o dovolilnicah, ki jih je prevoznik prejel, pravilno ali nepravilno uporabil, in o neuporabljenih dovolilnicah po vrsti, številu, številki dovolilnice in registrski označbi vozila, s katerim je bila dovolilnica uporabljena.
(6) V evidenci izdanih potrdil za voznike, ki so državljani države, ki ni članica Skupnosti, ki delajo pri domačem prevozniku, se vodijo naslednji podatki:
– osebno ime, EMŠO, davčna številka in stalno prebivališče voznika;
– podatki o usposobljenosti oziroma poklicni kvalifikaciji, ki jo je pridobil voznik;
– vrsta razmerja in akta, na podlagi katerega voznik dela pri prevozniku.
(7) V registru voznih redov v notranjem linijskem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki iz voznih redov, ki jih izvaja posamezni prevoznik.
(8) V registru posebnih linijskih prevozov se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o linijah, na katerih se izvajajo posebni linijski prevozi;
– podatki o sklenjeni pogodbi za izvajanje teh prevozov.
(9) V evidenci izdanih dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče;
– podatki o liniji in voznem redu;
– številka in veljavnost izdanega dovoljenja;
– podatki o podizvajalcih ali podizvajalkah.
(10) V evidenci izdanih dovolilnic ali dovoljenj za opravljanje občasnih ali izmeničnih prevozov potnikov v mednarodnem cestnem prometu se vodijo naslednji podatki:
– firma družbe ali samostojnega podjetnika posameznika, davčna številka, matična številka in sedež prevoznika, ki mu je bila izdana dovolilnica oziroma dovoljenje, pri samostojnem podjetniku posamezniku pa tudi njegovo osebno ime, EMŠO in stalno prebivališče,
– številka dovolilnice oziroma dovoljenja in datum izdaje.
(11) Osebni podatki se v evidencah in registrih iz tega člena zbirajo in vodijo zaradi nadzora nad izvajanjem tega zakona in zakona, ki ureja varnost cestnega prometa.

(1) Evidence in registri iz 15. člena tega zakona se vodijo kot centralna informatizirana zbirka. Ministrstvo pridobi podatke, navedene v prejšnjem členu, na podlagi elektronske povezave iz evidenc in registrov, ki jih že vodijo ministrstvo, direkcija, Davčna uprava Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, policija, sodni register, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdajatelj licenc in organi, pristojni za inšpekcijski nadzor cestnega prometa.
(2) Organi in organizacije, navedeni v prejšnjem odstavku, zagotovijo ministrstvu ustrezen neposreden elektronski dostop do evidenc in registrov, ki jih vodijo in v katerih so podatki, navedeni v prejšnjem členu, ter ustrezen elektronski prenos teh podatkov v evidence in registre iz prejšnjega člena. Ministrstvo, direkcija in izdajatelj licenc te podatke zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo za izvajanje nalog po tem zakonu.
(1) Evidence in registri iz 15. člena tega zakona se vodijo kot centralna informatizirana zbirka. Ministrstvo pridobi podatke, navedene v prejšnjem členu, na podlagi elektronske povezave iz evidenc in registrov, ki jih vodijo ministrstvo, Carinska uprava Republike Slovenije, organ JPP, Davčna uprava Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za javno upravo, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, policija, sodni register, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdajatelj licenc in organi, pristojni za inšpekcijski nadzor cestnega prometa.
(2) Organi in organizacije, navedeni v prejšnjem odstavku, zagotovijo ministrstvu in izdajatelju licenc ustrezen neposreden elektronski dostop do evidenc in registrov, ki jih vodijo in v katerih so podatki, navedeni v prejšnjem členu, ter ustrezen elektronski prenos teh podatkov v evidence in registre iz prejšnjega člena. Ministrstvo, izdajatelj licenc in organ JPP te podatke zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo za izvajanje nalog po tem zakonu.
(3) Kadar ministrstvo, direkcija ali izdajatelj licence zbirajo podatke o pravni ali fizični osebi iz že obstoječih zbirk podatkov, o tem niso dolžni obvestiti tistega, na katerega se podatki nanašajo.
(3) (4) Podatki v evidencah iz prejšnjega člena se hranijo:
– v evidenci iz prve alinee 15. člena tega zakona deset let po roku, do katerega je veljala licenca Skupnosti ali izvod licence;
– v evidenci iz druge in tretje alinee 15. člena tega zakona šest let po koncu aktivnosti voznika oziroma po poteku veljavnosti zadnje registracije vozila;
– v evidenci iz četrte alinee 15. člena tega zakona pet let po koncu opravljanja prevozov za lastne potrebe;
– v evidenci iz pete alinee 15. člena tega zakona za zadnjih pet let;
– v evidenci iz šeste in sedme alinee 15. člena tega zakona dve leti po poteku veljavnosti potrdila oziroma dovoljenja;
– v evidenci iz osme alinee 15. člena tega zakona za zadnji dve leti.
(4) (5) Po poteku rokov iz prejšnjega odstavka se podatki hranijo trajno v zbirki dokumentarnega gradiva.
(5) (6)  Podatki iz prejšnjega člena se lahko posredujejo tudi drugim državnim organom, če ti to zahtevajo in podatke potrebujejo pri svojem delu. Podatki iz prejšnjih odstavkov, ki se nanašajo na določenega prevoznika, se lahko posredujejo prevozniku, če to zahteva.
(7) Ministrstvo, direkcija in izdajatelj licenc zagotovijo prometnemu inšpektoratu dostop do podatkov iz evidenc iz 15. in 16. člena tega zakona z neposredno računalniško povezavo in z možnostjo dostopanja do teh podatkov z uporabo GPRS ali druge ustrezne tehnologije.
(6) Ministrstvo, izdajatelj licenc in organ JPP zagotovijo prometnemu inšpektoratu dostop do podatkov iz evidenc iz 15. in 16. člena tega zakona z neposredno računalniško povezavo in z možnostjo dostopanja do teh podatkov z uporabo GPRS ali druge ustrezne tehnologije.

(1) Pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu se pridobi z licenco, razen če se ne pridobi z licenco Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS ali z dovoljenjem Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta 881/92/EGS.
(2) Izdajatelj licenc izdaja poleg licence Skupnosti in dovoljenja Skupnosti licence za naslednje vrste prevozov:
1. v mednarodnem cestnem prometu:
– licenco za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu, razen če se ne pridobi z dovoljenjem Skupnosti,
– licenco za mednarodni prevoz potnikov v cestnem prometu, razen če se ne pridobi z licenco Skupnosti;
2. v notranjem cestnem prometu:
– licenco za prevoz blaga v cestnem prometu,
– licenco za prevoz potnikov v cestnem prometu,
– licenco za avtotaksi prevoze.
(1) Pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v notranjem cestnem prometu se pridobi z licenco.
(2) Licenca se pridobi za izvajanje naslednjih prevozov v notranjem cestnem prometu:– prevoz blaga,– prevoz potnikov,– avtotaksi prevoze.
(3) Licence iz prejšnjega odstavka ni treba pridobiti za naslednje vrste prevozov:
1. prevoz pošte kot javne storitve;
2. prevoz poškodovanih oziroma pokvarjenih vozil;
3. prevoz blaga za lastne potrebe pod pogoji iz 85. člena tega zakona;
4. prevoz oseb za lastne potrebe pod pogoji iz 82. člena tega zakona;
5. prevoz z vozili, ki so namenjena potrebam javne varnosti, obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in potrebam državnih organov, medicinskim in humanitarnim prevozom;
6. prevoz blaga z vozili ali s skupino vozil, katerih največja dovoljena masa ne presega 3500 kg;
7. prevoz s posebnimi vozili, ki so bila izdelana ali predelana za poseben namen in se z njimi ne morejo opravljati prevozi potnikov ali blaga na enak način kot z nepredelanimi vozili (npr. avtodvigala, črpalke za beton, vozila za prevoz čebel, potujoče knjižnice, avtobus, predelan v avtodom), kar mora biti razvidno iz prometnega dovoljenja;
8. prevoz za osebne potrebe.
(4) Osebe, ki opravljajo mednarodne prevoze oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo poleg voznikovega več kot osem sedežev, morajo pred začetkom opravljanja teh prevozov pridobiti potrdilo v skladu s 34. členom tega zakona.

(1) Podjetje, ki želi opravljati dejavnost cestnega prevoza, mora izpolnjevati naslednje pogoje za pridobitev licence:
a) imeti dober ugled,
b) imeti ustrezen finančni položaj,
c) izpolnjevati pogoj glede strokovne usposobljenosti,
d) biti lastnik vsaj enega v Republiki Sloveniji registriranega motornega vozila za posamezne vrste prevozov ali imeti pravico uporabe tega vozila na podlagi sklenjene najemne oziroma zakupne pogodbe ali lizing pogodbe.
(2) Če je prosilec ali prosilka (v nadaljnjem besedilu: prosilec) fizična oseba in ne izpolnjuje pogoja iz c) točke prejšnjega odstavka, mora imenovati drugo osebo, ki izpolnjuje pogoja iz a) in c) točk iz prejšnjega odstavka in bo nepretrgano in dejansko upravljala prevoze za podjetje.
(3) Če prosilec ni fizična oseba, mora pogoja iz a) in c) točk prvega odstavka izpolnjevati oseba ali osebe, ki bodo nepretrgano in dejansko upravljale prevoze za podjetje (odgovorna oseba upravljavec prevozov).
(4) Pogoje in način pridobitve licence Skupnosti določa Uredba Sveta 684/92/EGS, dovoljenja Skupnosti pa Uredba Sveta 881/92/EGS.

(1) Za opravljanje dejavnosti prevozov v cestnem prometu pomeni ustrezen finančni položaj po tem zakonu, da ima oseba, ki želi opravljati to dejavnost, na voljo kapital in rezerve v višini vsaj 9000 eurov za prvo motorno vozilo in 5000 eurov za vsako naslednje vozilo. Za pridobitev licence za opravljanje prevozov potnikov z vozili, ki imajo poleg voznikovega sedeža največ osem sedežev, mora imeti oseba kapital in rezerve v višini vsaj 3000 eurov za prvo motorno vozilo in 1500 eurov za vsako naslednje vozilo.
(2) Za dokaz finančne sposobnosti šteje vsaj eno od naslednjih dokazil:
– izpisek iz sodnega registra, iz katerega je razvidna višina ustanovitvenega kapitala;
– kopija bilance stanja, ki jo je prevoznik za preteklo leto predložil davčnemu organu;
– seznam posameznih opredmetenih osnovnih sredstev;
– dokazilo o lastništvu neobremenjenih nepremičnin, če z njimi odgovarja za svojo dejavnost;
– pogodba o namensko vezanem depozitu v banki;
– garancija banke ali druge finančne institucije, s katero se daje garancija za dobro poslovanje prevoznika v času, za katerega velja garancija.
– garancija banke ali druge finančne institucije, s katero se daje garancija za dobro poslovanje prevoznika v času, za katerega velja garancija v višini iz prvega odstavka tega člena. Za banko in druge finančne institucije po tem zakonu se štejejo banke, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za izdajanje garancij ali so upravičene opravljati storitve izdajanja garancij na območju Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, oziroma zavarovalnice, ki so pridobile dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje kavcijskega zavarovanja, med katerega se uvršča izdajanje garantnih pisem v skladu z veljavno zakonodajo, ali je upravičena opravljati kavcijsko zavarovanje na območju Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja zavarovalništvo.

(1) Strokovno usposobljenost odgovorne osebe za prevoze upravljavca prevozov izkazuje fizična oseba, ki je uspešno opravila preizkuse znanja, ki obsegajo najmanj potrebna znanja iz civilnega, gospodarskega, delovnega in socialnega prava, davčnih predpisov, poslovnega in finančnega vodenja podjetja, dostopa do trga prevozov v cestnem prometu, tehničnih standardov in vidikov poslovanja ter varnosti v cestnem prometu. Za pridobitev licence za prevoze v notranjem cestnem prometu so predpisana znanja omejena na predmete, ki se nanašajo na take prevoze, kar mora biti razvidno iz spričevala o preizkusu znanja. Osebe z določeno višješolsko, visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo so lahko oproščene usposabljanja in izpita iz tistih predmetov, ki so jih uspešno opravile v okviru svojega izobraževanja.
(2) Preizkuse znanja iz prejšnjega odstavka opravlja komisija, ki jo imenuje minister. Stroške opravljanja izpita nosi kandidat ali kandidatka (v nadaljnjem besedilu: kandidat). Vsa organizacijska, strokovna in tehnična opravila za komisijo za preizkus znanja opravi izvajalec, ki ga izbere Ministrstvo za promet na podlagi javnega razpisa.
(3) Minister podrobneje predpiše zlasti vsebino znanj iz prvega odstavka tega člena, obliko in način opravljanja izpita, obliko in vsebino spričevala o opravljenem izpitu, izobrazbo, na podlagi katere je oseba lahko oproščena opravljanja izpita iz tistih predmetov, ki jih je uspešno opravila v okviru izobraževanja ter sestavo in način imenovanja komisije.

(1) Oseba, ki ima sedež ali običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, izkazuje dober ugled z izpiskom iz kazenske evidence in evidence prekrškov. Izpisek iz kazenske evidence in evidence prekrškov pridobi organ, ki odloča o zahtevku, po uradni dolžnosti. Če take evidence ni, se ta dokument nadomesti z izjavo pod prisego te osebe pred notarjem ali notarko (v nadaljnjem besedilu: notar). Notar izda potrdilo, s katerim potrjuje verodostojnost izjave pod prisego.
(2) Za zadosten dokaz o dobrem ugledu osebe, ki je rezident ali rezidentka (v nadaljnjem besedilu: rezident) druge države članice Skupnosti, se šteje izpis iz kazenske evidence, če tega ni, pa enakovreden dokument, ki ga izda pristojni sodni ali upravni organ v državi, iz katere ta oseba izhaja ali prihaja.
(3) Kadar zahtev glede dobrega ugleda in dokazila o izpolnitvi teh zahtev ni mogoče dobiti z dokumentom iz prejšnjega odstavka, se za zadostno dokazilo za državljane ali državljanke (v nadaljnjem besedilu: državljan) drugih držav članic Skupnosti šteje potrdilo, ki ga izstavi pristojni sodni ali upravni organ v državi, iz katere izhaja ali prihaja tuji državljan, z navedbo, da so bile zahteve glede dobrega ugleda izpolnjene. Taka potrdila se nanašajo na posebna dejstva, ki so za državo gostiteljico pomembna.
(4) Če država članica, iz katere državljan izhaja ali prihaja, ne izda dokumenta, ki se zahteva v skladu s prejšnjima odstavkoma, se ta dokument nadomesti z izjavo pod prisego ali s slovesno izjavo te osebe pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali pred notarjem v državi članici Skupnosti, iz katere ta oseba izhaja ali prihaja. Tak organ ali notar izda potrdilo, s katerim potrjuje verodostojnost izjave pod prisego ali slovesne izjave.(
5) Ne sprejmejo se dokumenti, izdani v skladu s prvim, drugim, tretjim in četrtim odstavkom, če so predloženi več kot tri mesece po datumu izdaje.
(1) Podjetje in upravljavec prevoza, ki ima sedež ali običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, izkazuje dober ugled z izpiskom iz kazenske evidence in evidence prekrškov. Izpisek iz kazenske evidence in evidence prekrškov pridobi organ, ki odloča o zahtevku, po uradni dolžnosti.
(2) Za priznavanje dokazil o dobrem ugledu osebe, ki je rezident ali rezidentka druge države članice Skupnosti se upoštevajo potrdila iz 19. člena Uredbe 1071/2009/ES.
(3) Dobrega ugleda po prvem odstavku 6. člena Uredbe 1071/2009/ES nima podjetje, pri katerem se ugotovi, da osebe, pooblaščene za zastopanje podjetja v pravnem prometu, ne izpolnjujejo pogojev po dobrem ugledu, predpisanih za upravljavca prevozov.

(1) Za zadostno dokazilo o ustreznem finančnem položaju se štejejo ustrezna potrdila oziroma dokazila iz drugega odstavka 22. člena tega zakona, ki jih izdajo banke v državi članici Skupnosti, iz katere izhaja ali prihaja državljan, ali drugi organi, ki jih ta država imenuje.
(2) Če dokazil o izpolnitvi zahtev o ustreznem finančnem položaju ni mogoče dobiti z dokumenti, navedenimi v prejšnjem odstavku, se kot zadosten dokaz za državljane iz drugih držav članic Skupnosti sprejme potrdilo, ki ga izda pristojni upravni organ v državi, iz katere izhaja ali prihaja državljan, z navedbo, da so bile zahteve o primernem finančnem položaju izpolnjene.

(1) Kot zadostno dokazilo o strokovni usposobljenosti se priznajo spričevala iz 23. člena tega zakona oziroma spričevala, navedena v četrtem pododstavku četrtega odstavka 3. člena Direktive Sveta 96/26/ES, ki jih je izdala druga država članica Skupnosti na predpisanem obrazcu iz Priloge I a te direktive.
(1) Kot dokazila o strokovni usposobljenosti se priznajo dokazila v skladu z 21. členom Uredbe 1071/2009/ES.«.
(2) Za gospodarske družbe, ki so bile pooblaščene v Grčiji pred 1. januarjem 1981 ali v drugih državah članicah Skupnosti pred 1. januarjem 1975, se po državnih pravilih za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v domačem in/ali mednarodnem tovornem ali potniškem prometu kot zadostni dokaz o strokovni usposobljenosti sprejmejo potrdila, v katerih je navedeno, da se je zadevna dejavnost v državi članici dejansko izvajala tri leta, pod pogojem, da se dejavnost ni prenehala izvajati več kot pet let pred datumom predložitve potrdila.
(3) Kadar gre za pravno osebo, se potrdilo, v katerem je navedeno, da je ta oseba dejavnost dejansko izvajala, izda za eno od fizičnih oseb, ki je dejansko pristojna za prevozne dejavnosti podjetja.

(1) Izdajatelj licence z odločbo prekliče veljavnost licence in jo imetniku licence odvzame, če ugotovi katerega od naslednjih razlogov:
– da niso več izpolnjeni pogoji za pridobitev licence, razen če je izpolnjen kateri od pogojev za začasni odvzem licence oziroma njenih izvodov po prejšnjem členu; - da ni več izpolnjen kateri koli od predpisanih pogojev za pridobitev licence, razen če je izpolnjen kateri od pogojev za začasni odvzem licence oziroma njenih izvodov po prejšnjem členu;«.
– da imetnik licence preneha ali je izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov;
– da je namerno predložil netočne podatke, ki so potrebni za izdajo licence;
– da je bil prevozniku izrečen začasni odvzem licence v skladu s prejšnjim členom in te v predpisanem roku ne izroči izdajatelju;
– da mu je bil izrečen ukrep iz prejšnjega člena več kot dvakrat v obdobju trajanja licence.
(2) Če nastane razlog iz prve alinee prejšnjega odstavka zaradi smrti ali opravilne nesposobnosti samostojnega podjetnika posameznika ali osebe, ki v podjetju nepretrgano in dejansko opravlja prevoze, lahko izdajatelj licenc za največ eno leto šest mesecev ohrani v veljavi licenco in z odločbo naloži imetniku licence, da izpolni pogoje za pridobitev licence, če bi bila zaradi preklica in odvzema licence povzročena nesorazmerna škoda in je pričakovati, da bo v tem času podjetje ustrezno vodeno. Rok iz prejšnjega stavka se lahko podaljša za šest mesecev tri mesece, če imetnik licence izkaže, da po svoji najboljših sposobnosti dela vse, da izpolni pogoje za pridobitev licence in je mogoče pričakovati, da bo v tem dodatnem roku te pogoje izpolnil.
(3) Če nastane razlog iz prve alinee prvega odstavka zaradi tega, ker imetnik licence ne izpolnjuje pogoja iz točke b) prvega odstavka 20. člena tega zakona, lahko izdajatelj licenc takrat, kadar na podlagi ekonomskih okoliščin podjetja predvideva, da bodo v skladu s finančnim načrtom pogoji o finančnem položaju ponovno trajno izpolnjeni v bližnji prihodnosti, za izpolnitev pogoja z odločbo določi največ enoletni šestmesečni rok.
(4) Imetnik licence mora v osmih dneh po prejemu dokončne odločbe o preklicu veljavnosti in odvzemu licence to vrniti izdajatelju licence skupaj z izvodi licenc. O preklicu in odvzemu licence izdajatelj licence takoj obvesti ministrstvo in prometni inšpektorat.
(5) Pristojni inšpektor ali inšpektorica (v nadaljnjem besedilu: inšpektor) predloži izdajatelju licence predlog za preklic veljavnosti in odvzem licence, če v okviru inšpekcijskega postopka ugotovi obstoj katerega od razlogov iz prvega odstavka tega člena.

(1) Pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v mednarodnem cestnem prometu se pridobi z licenco Skupnosti, ki jo izdajatelj licence izda v skladu z določbami Uredbe 1071/2009/ES, Uredbe 1072/2009/ES ter Uredbe 1073/2009/ES in tega zakona.
(2) Licenca Skupnosti velja tudi za izvajanje prevozov v notranjem cestnem prometu.
(3) Licence Skupnosti ni treba pridobiti za prevoze iz petega odstavka 1. člena Uredbe 1072/2009/ES in iz četrtega odstavka 1. člena Uredbe 1071/2009/ES.
(4) Za postopek pridobitve licence Skupnosti, izvodov licence Skupnosti, pogojev za začetek opravljanja prevozov, spremembe podatkov, začasnega odvzema licence oziroma odvzema licence se poleg Uredbe 1071/2009/ES smiselno uporabljajo tudi določbe 27, 28, 29, 30, 31 in 32. člena tega zakona. Za pridobitev strokovne usposobljenosti podjetja oziroma upravljavca prevozov se smiselno uporabljajo določbe 23. člena tega zakona.

(1) Za potrebe vodenja nacionalnega elektronskega registra se od inšpekcijskih služb, policije ali carinskih organov pridobijo podatki o podjetjih in upravljavcih prevoza s sedežem v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah ter kršitvah predpisov s področij navedenih v točki b) prvega odstavka 6. člena Uredbe 1071/2009/ES. Pri tem se upoštevajo kršitve, za katere je postopek pravnomočno končan.
(2) Za potrebe vodenja nacionalnega elektronskega registra izdajatelj licenc od organov iz prvega odstavka pridobi podatke, določene v Sklepu Komisije z dne 17. decembra 2009 o minimalnih zahtevah glede podatkov, ki morajo biti vneseni v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza (UL L št. 339 z dne 22. 12. 2009, str. 36; v nadaljnjem besedilu: Sklep 2009/992/EU) po sistemu elektronske izmenjave na podlagi protokola ali z neposrednim vnosom v nacionalni elektronski register.
(3) Organi iz prvega odstavka tega člena lahko za potrebe odločanja v postopkih o izreku sankcij za kršitve dostopajo do podatkov iz elektronskega registra iz točk e) in f) drugega odstavka 16. člena Uredbe 1071/2009/ES.
(4) Nacionalni elektronski register vsebuje poleg podatkov iz Sklepa 2009/992/EU, še podatke o enotni matični ter davčni številki upravljavca prevoza, ki se za potrebe navedenega registra pridobijo po uradni dolžnosti, ter s tem, da so vsi navedeni podatki varovani v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov .

(1) Voznik domačega prevoznika ali prevoznika Skupnosti mora imeti med vožnjo v vozilu:
– veljaven izvod licence, licence Skupnosti ali dovoljenja Skupnosti prevoznika, za katerega opravlja prevoz;
– veljavno izkaznico o vozniških kvalifikacijah, če pridobljenih vozniških kvalifikacij ne izkazuje koda Skupnosti na vozniškem dovoljenju (42. člen tega zakona);
- veljavno vozniško dovoljenje z vpisano kodo Skupnosti, ki izkazuje pridobljeno temeljno kvalifikacijo voznika ali veljavno izkaznico o vozniških kvalifikacijah;
– potrdilo iz 34. člena tega zakona, če opravlja mednarodni prevoz oseb za lastne potrebe z vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev;
– pisno pogodbo o najemu oziroma zakupu ali lizingu ali drugo pogodbo, na podlagi katere ima pravico uporabljati vozilo (npr. pogodba o lizingu ...), če prevoznik ni lastnik vozila;
– če vozilo vozi voznik, ki ni državljan ene od držav članic Skupnosti, mora imeti v vozilu potrdilo v skladu z Uredbo Sveta 3118/93/EGS Uredbo Sveta (EGS) 881/92 Uredbo 1072/2009/ES, s katerim pristojni organ države članice, v kateri ima prevoznik sedež, potrjuje, da ta voznik dela pri prevozniku skladno z zakoni ali drugimi predpisi o pogojih zaposlitve in poklicnega usposabljanja voznikov;
– pri opravljanju mednarodnih prevozov vsa dovoljenja oziroma dovolilnice, če so za ta prevoz zahtevane s predpisi Skupnosti, mednarodnimi sporazumi ali zakoni, veljavnimi v Republiki Sloveniji.
– pri opravljanju stalnih izvenlinijskih prevozov: dovoljenje občine, potrjen cenik, in druge dokumente, če so za ta prevoz zahtevani.
(2) Voznik domačega prevoznika, ki opravlja prevoz oseb z vozilom, ki ima poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev, mora imeti poleg dokumentov iz prejšnjega odstavka v vozilu še potni nalog iz tretjega odstavka tega člena.Voznik avtotaksi prevoznika mora imeti v vozilu pogodbo o zaposlitvi.
(2) Voznik avtobusa in vozila, ki opravlja stalne izvenlinijske prevoze, mora imeti v vozilu pogodbo o zaposlitvi, voznik avtotaksi vozila pa mora imeti v vozilu pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas.
(3) Potni nalog je dokument prevoznika in mora vsebovati podatke o vrsti prevoza, firmi oziroma sedežu prevoznika, času veljavnosti potnega naloga, osebnem imenu voznika, glavne podatke o začetku, smeri in koncu vožnje, registrski označbi vozila, stanju kilometrskega števca ob začetku in koncu vožnje, številu prevoženih kilometrov in žig ter podpis pooblaščene osebe, ki je izdala dokument.
(3) (4) Pri opravljanju prevozov v cestnem prometu mora imeti voznik tujega prevoznika v vozilu vsa dovoljenja oziroma dovolilnice, če so za ta prevoz zahtevane s predpisi Skupnosti, mednarodnimi sporazumi ali predpisi, veljavnimi v Republiki Sloveniji.
(4) (5) Voznik mora na zahtevo pristojnega inšpektorja, carinskega organa ali policista oziroma policistke (v nadaljnjem besedilu: policist) izročiti dokumente iz tega člena na vpogled.
(5) (6) Vozila domačih prevoznikov, s katerimi ti izvajajo prevoze v cestnem prometu, morajo biti označena in opremljena skladno s predpisom, ki ga izda minister, tako da je zagotovljena varnost voznika in potnikov, drugih udeležencev ali udeleženk (v nadaljnjem besedilu: udeleženec) v prevozih v cestnem prometu in varnost tovora ter vozil.
(6) (7) Vozila za opravljanje avtotaksi prevozov morajo imeti poleg opreme iz prejšnjega odstavka na vozilu na vidnem mestu pritrjeno oznako s podatki o prevozniki in številko licence. Vsebino, obliko in način pritrditve oznake podrobneje predpiše minister v predpisu iz prejšnjega odstavka. Oznako izda izdajatelj licenc ob izdaji izvoda licence za posamezno vozilo.

(1) Domači prevoznik lahko uporablja motorna vozila, najeta v drugi državi članici Skupnosti, če:– je vozilo registrirano v Republiki Sloveniji in dano v promet v skladu s predpisi Republike Slovenije;
– se pogodba nanaša le na najem vozila brez voznika in ji ni priložena pogodba o delu, sklenjena z istim podjetjem o voznem in spremljevalnem osebju;
– najeto vozilo uporablja le najemnik v času trajanja najemne pogodbe;
– najeto vozilo vozi le osebje najemnika;
– so dokumenti, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev iz prve, druge, tretje in četrte alinee v vozilu.
(2) Dokumenti iz pete alinee prejšnjega odstavka so:
– najemna pogodba ali overjen izpis iz te pogodbe, v katerem so navedeni zlasti ime najemodajalca, ime najemnika, datum in veljavnost pogodbe ter identifikacijski podatki vozila;
– če voznik ni oseba, ki je najela vozilo, dokazilo o pravici uporabe vozila (pogodba o zaposlitvi voznika ali overjen izpis iz te pogodbe, v katerem so navedeni zlasti ime delodajalca, ime delavca ter datum in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ali novejši plačilni list ali pooblastilo za uporabo).
(3) Dokumenti iz prejšnjega odstavka se lahko nadomestijo z enakovrednim dokumentom, ki ga izdajo pristojni organi države članice. 

(1) Osebe, ki želijo opravljati prevoze oseb za lastne potrebe z vozili, ki imajo poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev, morajo pred začetkom opravljanja prevozov pri izdajatelju licenc za ta vozila pridobiti potrdilo, da opravljajo prevoze za lastne potrebe.
(2) Prevozi iz prejšnjega odstavka se lahko opravljajo samo na podlagi potrdila, ki ga izda izdajatelj licence v skladu z Uredbo Sveta 684/92/EGS Uredbo 1073/2009/ES in Uredbo Komisije 2121/98/ES. Izdajatelj licence izda potrdilo, če oseba izkaže, da bo opravljala samo prevoze za lastne potrebe. Potrdilo se izda za vsako vozilo, s katerim bo ta oseba opravljala prevoze za lastne potrebe. Na potrdilu s podpisom in žigom tudi izvajalec prevoza potrdi, da bo prevoz opravljal za lastne potrebe.
(3) Za postopek pridobitve, preklica in odvzema potrdila ter spremembe podatkov se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pridobitev, preklic in odvzem ter spremembo podatkov licence.

Obveznosti iz prejšnjega člena so oproščeni vozniki:
– vozil, pri katerih največja dovoljena hitrost ne presega 45 km/h;
– vozil, ki jih uporabljajo slovenska vojska, policija, civilna zaščita ali gasilci;
– vozil, na katerih se opravljajo preizkusne (testne) vožnje za tehnične izboljšave, popravila ali vzdrževanje novih ali obnovljenih vozil, ki še niso bila dana v uporabo;
– vozil, ki se uporabljajo v nujnih primerih ali so namenjena za reševalne akcije , in vozil za prevoz poškodovanih in pokvarjenih vozil.
– vozil, ki se uporabljajo za učne ure vožnje za osebe, ki želijo pridobiti vozniško dovoljenje ali spričevalo o pridobitvi kvalifikacij in rednem usposabljanju;
– vozil, ki prevažajo material in opremo, ki ju voznik uporablja pri svojem delu, če vožnja tega vozila ni voznikova glavna dejavnost;
– vozil, ki se uporabljajo za lastne in osebne potrebe.
- vozil, ki so v okviru izvajanja servisa ali popravila v mehanični delavnici na poskusni vožnji.