(1) V zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti oseba, ki dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi.
(2) Če je v zemljiški knjigi vpisan samo datum rojstva osebe, ki dovoljuje vpis, se šteje, da je zahteva iz prvega odstavka tega člena izpolnjena, če je v zemljiškoknjižnem dovolilu naveden podatek o EMŠO te osebe.
(3) Zemljiškoknjižno dovolilo mora obsegati izjavo osebe, ki dovoljuje vpis, z vsebino določeno v SPZ.
Postopki vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, začeti pred 1. majem 2009, se končajo po določbah Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in 34/08 – ZST-1).

(1) Za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu se uporabljajo splošna pravila zakona o notariatu o overitvah podpisov, če ni v tem razdelku 4.1.3. drugače določeno.
(2) Če je v tem razdelku določeno, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložena določena listina, overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu ni dovoljena, če ta listina ni priložena.
(3) Listine iz prejšnjega odstavka se spojijo z zemljiškoknjižnim dovolilom, na katerem je notar overil podpis, po pravilih, ki veljajo za spojitev listin, ki morajo biti priložene notarski listini.
(4) Pri overitvi podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, s katerim se dovoljuje vpis pridobitve pravice, mora notar preveriti pravilnost podatka o EMŠO oziroma enolični identifikacijski številki osebe, v katere korist se vpis dovoljuje, na podlagi listine iz drugega odstavka 24. člena oziroma iz tretjega odstavka 25. člena tega zakona in v overitveni klavzuli navesti listino, na podlagi katere je preveril ta podatek.
Določba drugega odstavka novega 140.a člena zakona se začne uporabljati 1. maja 2009.
Določbe prvega in tretjega do osmega odstavka novega 140.a člena in novega 140.b člena zakona ter določbe 7., 8., 11. do 24. in prvega odstavka 28. člena tega zakona se začnejo uporabljati 1. maja 2011, do tedaj pa se glede krajevne pristojnosti uporabljajo določbe Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 in 34/08 – ZST-1).

(1) Ne glede na prvi odstavek 139. člena tega zakona se lahko zemljiškoknjižni predlog vloži v elektronski obliki, če ga v imenu upravičenega predlagatelja vloži notar.
(2) Po sestavi notarskega zapisa ali ob overitvi podpisa na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, notar stranke pouči, da bo zemljiškoknjižni predlog nemudoma vložil po določbah tega člena, razen če navzoče stranke temu izrecno nasprotujejo. Zapis o pouku, strinjanju oziroma nestrinjanju strank in vložitvi oziroma nevložitvi zemljiškoknjižnega predloga je sestavni del notarskega zapisa oziroma ga notar zapiše na listino, na kateri overja podpis stranke.
(3) Notar vloži zemljiškoknjižni predlog v elektronski obliki v imenu upravičenega predlagatelja, pri čemer mora v elektronsko obliko pretvoriti listine, ki jih je treba po 142. členu tega zakona priložiti zemljiškoknjižnemu predlogu in ki niso sestavljene v elektronski obliki.
(4) V primeru iz prejšnjega odstavka zemljiškoknjižnemu predlogu ni treba priložiti pooblastila.
(5) Notar na izvirniku listine, ki jo vrne upravičenemu predlagatelju, zaznamuje, da je bil na njeni podlagi predlagan vpis z navedbo vsebine vpisa.
(6) Listine, ki jih pretvori v elektronsko obliko po tretjem odstavku tega člena, mora notar overiti s svojim elektronskim podpisom.
(7) Šteje se, da je zemljiškoknjižni predlog v elektronski obliki vložen pri zemljiškoknjižnemu sodišču, ko notar po elektronski poti prejme potrdilo informacijskega sistema zemljiškoknjižnega sodišča o prejemu zemljiškoknjižnega predloga v elektronski obliki, pri čemer se šteje, da je poslano elektronsko sporočilo enako prejetemu.
(8) Po prejemu potrdila iz prejšnjega odstavka izda notar upravičenemu predlagatelju potrdilo o vložitvi zemljiškoknjižnega predloga.