(1) Ta zakon ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja.
(2) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskih skupnosti:
1. Direktiva Sveta 91/692/EGS z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv o okolju (UL L št. 377 z dne 31. 12. 1991, stran 48),
2. Direktiva Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (UL L št. 257 z dne 10. 10. 1996, stran 26),
2. Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja (prenovitev), (UL L št. 334 z dne 17. 12. 2010, stran 17),
3. Direktiva Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (UL L št. 10 z dne 14. 1. 1997, stran 13),
4. Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL L št. 197 z dne 21. 7. 2001, stran 30),
5. Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje, dopolnjena z Direktivo Sveta 97/11/EGS z dne 3. marca 1997 o dopolnitvi Direktive 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L št. 175 z dne 5. 7. 1985, stran 40),
5. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L št. 26 z dne 28. 1. 2012, stran 1)
6. Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o javnem dostopu do informacij o okolju z razveljavitvijo Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L št. 41 z dne 14. 2. 2003, stran 26),
7. Direktiva 2003/35/EGS Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o zagotavljanju udeležbe javnosti pri sprejemanju določenih planov in programov, ki se nanašajo na okolje, in dopolnitvah, ki se nanašajo na udeležbo javnosti in dostop do pravice Direktive 85/337/EGS in 96/61/ES (UL L št. 156 z dne 25. 6. 2003, stran 17),
8. Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti in dopolnitvi Direktive 96/61/ES (UL L št. 275 z dne 25. 10. 2003, stran 32),
9. Direktiva 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o dopolnitvi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti, upoštevajoč projektne mehanizme Kjotskega protokola (UL L št. 338 z dne 13. 11. 2004, stran 18),
10. Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L št. 143 z dne 30. 4. 2004, str. 56; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/35/ES).
11. Direktiva 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (UL L št. 8 z dne 13. 1. 2009, stran 3),
12. Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (UL L št. 140, z dne 5. 6. 2009, stran 63),
13. Direktiva 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (UL L št.152 z dne 11. 6. 2008, stran 1),
14. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L št. 312 z dne 22. 11. 2008, stran 3),
15. Direktiva 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida in spremembi Direktive Sveta 85/337/EGS, direktiv 2000/60/ES, 2001/80/ES, 2004/35/ES, 2006/12/ES, 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 1013/2006 (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 114.

V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja.
1.1. Narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.
1.2. Naravni pojavi so fizikalno kemični procesi, sevanja, geološki pojavi, podnebne, hidrografske in biološke razmere ter drugi naravni pojavi, ki povzročajo spremembe okolja.
1.3. Deli okolja so tla, mineralne surovine, voda, zrak in živalske ter rastlinske vrste, vključno z njihovim genskim materialom. Biotska raznovrstnost je biotska raznovrstnost po predpisih o ohranjanju narave.
1.3.1. Posebni deli okolja so vode in tla ter s predpisi o ohranjanju narave posebej določene mednarodno varovane in zavarovane prosto živeče rastlinske in živalske vrste (v nadaljnjem besedilu: zavarovane vrste), njihovi habitati in habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju po predpisih o ohranjanju narave.
1.3.2. Ugodno stanje ohranjenosti zavarovanih vrst in habitatnih tipov je stanje, določeno s predpisi o ohranjanju narave.
1.3.3. Funkcija posebnega dela okolja je koristna vloga, ki jo ima posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost.
1.3.4. Tla so vrhnja plast zemeljske skorje med kamninami in površino, sestavljajo pa jih mineralni delci, organske snovi, voda, zrak in živi organizmi.
1.3.5. Vode so vode po predpisih o vodah in predpisih o varstvu okolja.
1.4. Naravna dobrina je del narave in je lahko naravno javno dobro, naravni vir ali naravna vrednota.
1.4.1. Naravno javno dobro je del okolja, na katerem je z zakonom vzpostavljen status javnega dobra.
1.4.2. Naravni vir je del okolja, kadar je predmet gospodarske rabe.
1.4.3. Naravna vrednota je naravna vrednota po predpisih o ohranjanju narave.
1.5. Kulturna dediščina je kulturna dediščina po predpisih o varstvu kulturne dediščine.
2. Poseg v okolje je vsako človekovo ravnanje ali opustitev ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju, počutju in kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov. Poseg v okolje se nanaša zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanje delov okolja, gradnjo in uporabo objektov, proizvodne in druge dejavnosti ter dajanje izdelkov na trg in njihovo potrošnjo.
3. Emisija je neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) ali organizmov ali mikroorganizmov iz posameznega vira v okolje.
3.1. Mejna vrednost emisije je predpisana vrednost emisije, ki je določena kot masa, izražena s posebnimi parametri, koncentracija ali raven emisije, in v enem ali več časovnih obdobjih ne sme biti presežena.
4. Kakovost okolja je stanje okolja ali njegovega dela, ki je posledica emisije in drugih človekovih dejanj ter delovanja naravnih pojavov.
4.1. Standard kakovosti okolja je predpisana kakovost okolja ali njegovega dela, določena kot mejna ali ciljna vrednost ali dolgoročno naravnano priporočilo, izražena kot koncentracija snovi, parameter stanja okolja ali raven energije, ki mora biti v določenem času dosežena.
4.1.1. Ciljna vrednost je predpisana raven onesnaženosti okolja, določena z namenom, da se izogne škodljivim vplivom na zdravje ljudi oziroma na okolje kot celoto, se jih prepreči ali zmanjša, in ko je treba in kadar je to mogoče, doseže v določenem času.
5. Odpadek je določena snov ali predmet, ko ga njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ima snov ali predmet v posesti, zavrže, namerava ali mora zavreči.
5. Odpadek je snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči.
5.1. Nevarni odpadek je odpadek, ki je zaradi določenih nevarnih sestavin ali lastnosti s predpisom uvrščen med nevarne odpadke.
5.1. Nevarni odpadek je odpadek, ki je zaradi ene ali več nevarnih lastnosti s predpisom uvrščen med nevarne odpadke.
5.2. Radioaktivni odpadek je odpadek, ki je zaradi določenih radioaktivnih lastnosti po predpisih o varstvu pred ionizirajočimi sevanji, uvrščen med radioaktivne odpadke.
5.3. Komunalni odpadek je odpadek iz gospodinjstva ali njemu po naravi ali sestavi podoben odpadek iz proizvodnje, trgovine, storitvene ali druge dejavnosti.
5.3. Komunalni odpadek je odpadek iz gospodinjstev in njemu podoben odpadek iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja.
5.4. Ravnanje z odpadki je zbiranje, prevažanje, predelava in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom teh ravnanj in ukrepi po prenehanju delovanja naprave za ravnanje z odpadki.
5.4. Ravnanje z odpadki je zbiranje, prevoz, predelava in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom nad takimi postopki in dejavnostmi po prenehanju obratovanja naprave za odstranjevanje odpadkov, ter delovanje osebe, ki z odpadki trguje ali jih posreduje.
5.5. Komunalna odpadna voda je odpadna voda iz gospodinjstev in njej po naravi ali sestavi podobna voda iz proizvodnje ali storitvene ali druge dejavnosti ali mešanica teh odpadnih voda z odpadno vodo iz proizvodnje ali s padavinsko odpadno vodo.
6. Obremenitev okolja je vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo ali rabo naravne dobrine.
6.1. Čezmerna obremenitev okolja je obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine.
6.2. Celotna obremenitev so skupni vplivi in učinki več istovrstnih sestavin, skupna obremenitev pa so skupni vplivi in učinki vseh prisotnih raznovrstnih sestavin.
6.3. Opozorilna vrednost je s predpisom določena vrednost obremenitve okolja ali njegovega dela, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za posamezne skupine ljudi verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti, in pri kateri je potrebno sprotno obveščanje javnosti.
6.4. Kritična obremenitev ali alarmna Alarmna vrednost je s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi.
6.4.1. Kritična vrednost je predpisana vrednost, določena na podlagi znanstvenih spoznanj, katere preseganje ima lahko neposredne škodljive učinke na nekatere sprejemnike, kot npr. na drevesa, druge rastline in naravne ekosisteme, vendar ne na človeka.
6.5. Onesnaževanje okolja je neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, vodo ali tla ali povzročanje odpadkov in je posledica človekove dejavnosti, ki lahko škoduje okolju ali človekovemu zdravju ali posega v lastninsko pravico tako, da poškoduje ali uniči predmet lastninske pravice ali posega v njeno uživanje ali v pravico do rabe okolja.
6.6. Raba naravnih dobrin je splošna raba delov okolja, za katero ni treba pridobiti posebne pravice, ali posebna raba delov okolja, za katero je treba pridobiti posebno pravico rabe skladno z zakonom.
6.7. Tveganje za okolje je verjetnost, da bo nek poseg v okolje posredno ali neposredno v določenih okoliščinah ali v določenem času škodoval okolju ali življenju ali zdravju ljudi.
6.8. Okoljska nesreča je nenadzorovan ali nepredviden dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje in ima takoj ali kasneje za posledico neposredno ali posredno ogrožanje življenja ali zdravja ljudi ali kakovosti okolja. Okoljska nesreča je tudi ekološka nesreča po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
6.8.1. Večja nesreča je okoljska nesreča, ko pri obratovanju obrata pride do nenadzorovanega ali nepredvidenega dogodka, kot je večja emisija, požar ali eksplozija, v katero je vključena ena ali več nevarnih snovi. Večja nesreča je industrijska nesreča po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
6.8.2. Okoljska škoda je večja škoda, povzročena posebnim delom okolja.
6.8.2.1. Škoda je merljiva negativna sprememba posebnega dela okolja ali večja merljiva prizadetost njegove funkcije, povzročena neposredno ali posredno.
6.8.2.2. Neposredna nevarnost škode je dovolj velika verjetnost, da bo okoljska škoda nastala v bližnji prihodnosti.
6.9. Mejni stroški onesnaževanja okolja so s predpisom določeni dodatni stroški povzročitelja onesnaževanja okolja, ki so posledica proizvodnje dodatne enote izdelka ali storitve in niso vključeni v lastno ceno izdelka ali storitve.
7. Povzročiteljica ali povzročitelj obremenitve okolja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj obremenitve) je pravna ali fizična oseba, ki neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo ali okoljsko škodo.
7.1. Upravljavka ali upravljavec naprave ali obrata (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) je povzročitelj obremenitve okolja, ki ima v posesti napravo ali obrat ali izvaja določeno dejavnost.
7.2. Sprememba upravljavca je sprememba pravne ali fizične osebe ali sprememba firme ali sedeža osebe, ki je pridobila okoljevarstveno dovoljenje.
7.3. Operator zrakoplova je oseba, ki upravlja zrakoplov med izvajanjem določene vrste letalske dejavnosti, ali lastnik zrakoplova, kadar ta ne pozna osebe, ki upravlja zrakoplov, ali je ne navede.
7.3.1. Operator komercialnega zračnega prometa je operator zrakoplova, ki javnosti za plačilo zagotavlja redne ali izredne storitve zračnega prometa za prevoz potnikov, tovora ali poštnih pošiljk.
7.3.2. Država članica upravljavka je država članica, ki je operatorju zrakoplova odobrila operativno licenco v skladu s predpisom EU s predpisom Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov oziroma država članica z največjimi ocenjenimi pripisanimi emisijami iz letalstva, kot jih je določil pristojni organ EU. Operator zrakoplova je pripisan Republiki Sloveniji na podlagi podatkov pristojnega organa EU, da je na območju EU povzročil največ emisij toplogrednih plinov z opravljanjem določenih vrst letalskih dejavnosti na območje Republike Slovenije.
8. Naprava je nepremična ali premična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju drugi z njimi neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo obremenitev okolja.
8.1. Za začetek obratovanja naprave ali obrata se v primeru gradnje šteje datum dokončnosti uporabnega dovoljenja ali odločbe o odreditvi poskusnega obratovanja po predpisih o graditvi objektov, kadar je bilo odrejeno poskusno obratovanje, ali pa datum dokončnosti okoljevarstvenega dovoljenja pravnomočnosti okoljevarstvenega dovoljenja, kadar ne gre za gradnjo.
8.2. Sprememba v obratovanju naprave je sprememba v vrsti ali delovanju naprave ali njena razširitev, ki bi lahko vplivala na okolje in odstopa od pogojev, pod katerimi je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje skladno s tem zakonom.
8.3. Večja sprememba v obratovanju naprave je njena sprememba ali razširitev, ki ima lahko pomembne škodljive vplive na ljudi ali okolje ali ki sama po sebi dosega prag, predpisan za uvrstitev naprave med tiste, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega.
8.3. Večja sprememba v obratovanju naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, je sprememba v vrsti ali delovanju naprave ali njena razširitev, ki ima lahko znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje. Vsaka sprememba v vrsti ali delovanju naprave ali njena razširitev, zaradi katere se proizvodna zmogljivost naprave poveča za prag, kadar je ta predpisan, se šteje za večjo spremembo v obratovanju naprave.
8.3.1. Večja sprememba v obratovanju druge naprave je sprememba naprave ali njena razširitev, ki bistveno spremeni njene glavne tehnične značilnosti ali poveča njeno proizvodno zmogljivost in tako poveča emisije ali spremembo vrste emisije v okolje ali odpadkov ter ima lahko znatne negativne vplive na okolje.
8.3.2. Večja sprememba obrata je znatna sprememba količine nevarnih snovi ali njihovih kemijskih ali fizikalnih lastnosti, sprememba tehnološkega procesa, v katerem se uporablja nevarna snov, ali katerakoli druga sprememba v obratu, ki vpliva na možnost nastanka in poteka večje nesreče ter na ukrepe za njeno preprečitev in zmanjšanje njenih posledic.
8.4. Proizvodna zmogljivost naprave je največja možna količina vhodnih ali izhodnih snovi, kot so surovine, pomožna sredstva, izdelki ali polizdelki, ki v 24 urah na dan vstopajo v napravo ali izstopajo iz nje, če je ta zmožna obratovati na ta način. Lahko je opredeljena tudi posredno, in sicer s parametri, kot so prostornina, površina ali dimenzije naprave ali njenih delov, uporabljena moč ali energija, število mest ali osebkov v objektih za rejo živali in podobno.
8.5. Podnaprava je podnaprava v skladu s Sklepom Komisije z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 130 z dne 17. 5. 2011, stran 1), zadnjič spremenjenim s Sklepom Komisije z dne 17. avgusta 2012 o spremembi sklepov 2010/2/EU in 2011/278/EU v zvezi s sektorji in deli sektorjev, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2 (UL L št. 241 z dne 7. 9. 2012, stran 52), (v nadaljnjem besedilu: Sklep 278/2011/EU).
8.6. Naprava za proizvodnjo električne energije je naprava, v kateri se od 1. januarja 2005 proizvaja električna energija za prodajo tretjim osebam in v kateri se ne opravlja nobena dejavnost, določena v predpisu iz četrtega odstavka 118. člena tega zakona, razen zgorevanje goriva.
9. Obrat je celotno območje, ki ga upravlja isti upravljavec in na katerem je ena ali več naprav, vključno s pripadajočo ali z njimi povezano infrastrukturo in tehnološkimi procesi, v katerih se proizvajajo, skladiščijo ali kakor koli drugače uporabljajo nevarne snovi.
10. Nevarna snov je s predpisom določena snov ali mešanica ali pripravek, ki je v obratu navzoča kot surovina, proizvod, stranski ali vmesni proizvod ali ostanek, ali lahko nastane ob nesreči.
10. Snov je katerikoli kemični element ali njegova spojina, razen radioaktivnih snovi po predpisih o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in gensko spremenjenih organizmov po predpisih o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi.
10.1. Nevarna snov je snov ali zmes, ki ustreza merilom za fizikalne nevarnosti, nevarnosti za zdravje ali okolje, opredeljenim v predpisih o kemikalijah.
10.2. Onesnaževalo je snov, ki lahko onesnažuje okolje.
10.3. Izhodiščno poročilo je dokument, ki vsebuje podatke o stanju onesnaženosti tal in podzemne vode z določenimi nevarnimi snovmi, potrebne za količinsko primerjavo s stanjem po prenehanju obratovanja naprave.
11. Najboljša razpoložljiva tehnika je najbolj učinkovita in napredna razvojna stopnja dejavnosti in z njo povezanih načinov obratovanja, ki kaže praktično primernost posamezne tehnike, da se na njeni podlagi določajo mejne vrednosti emisije za preprečevanje, in če to ni izvedljivo, za zmanjševanje emisij na splošno in njihovega vpliva na okolje kot celoto. Najboljša razpoložljiva tehnika je opredeljena z dokumenti pristojnega organa Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) EU.
11.1. Tehnika vključuje uporabljeno tehnologijo in način načrtovanja, gradnje, vzdrževanja, obratovanja in razgradnje naprave.
11.2. Razpoložljiva tehnika je tista tehnika, katere stopnja razvoja ob upoštevanju stroškov in prednosti omogoča njeno uporabo v posamezni industrijski panogi pod ekonomsko in tehnično izvedljivimi pogoji ne glede na to, ali se uporablja ali razvija v posamezni državi članici EU ali v drugi državi, če je le upravljavcu naprave primerno dostopna.
11.3. Najboljša je tista tehnika, ki je pri doseganju visoke splošne ravni varstva okolja kot celote najučinkovitejša.
11.4. Referenčni dokument BAT je dokument, ki ga sprejme in na svoji spletni stran objavi Evropska komisija, izdelan pa je za določene dejavnosti; opisuje predvsem uporabljene tehnologije, sedanje vrednosti emisij, porabe snovi in energije, tehnike, ki se uporabljajo za opredelitev najboljših razpoložljivih tehnik, ter zaključke o BAT in vse nastajajoče tehnike.
11.5. Zaključki o BAT so dokument, ki ga sprejme Evropska komisija in je objavljen v Uradnem listu EU, vsebuje pa dele referenčnega dokumenta BAT, zaključke o najboljših razpoložljivih tehnikah, njihov opis, informacije za oceno njihove ustreznosti, ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, z njimi povezan monitoring, vrednosti porabe snovi in energije, lahko pa tudi ukrepe za sanacijo območja, na katerem je naprava. Zaključki o BAT se upoštevajo tudi pri pripravi predpisov iz 17., 19. in 20. člena tega zakona. Do objave zaključkov o BAT se uporabljajo zaključki o BAT iz referenčnega dokumenta BAT.
11.6.Ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, so razpon ravni emisij, nastalih pri običajnih pogojih obratovanja naprave ob uporabi najboljše razpoložljive tehnike ali kombinaciji najboljših razpoložljivih tehnik, kot so opisane v zaključkih o BAT; te ravni so izražene kot povprečje v določenem časovnem obdobju pod posebnimi referenčnimi pogoji.
11.7. Nastajajoča tehnika je nova tehnika za industrijsko dejavnost, ki bi, če bi bila tržno razvita, lahko zagotovila večjo ali vsaj enako stopnjo varstva okolja in večje prihranke pri stroških kakor obstoječe najboljše razpoložljive tehnike.
12. Monitoring okolja je spremljanje in nadzorovanje okolja s sistematičnimi meritvami ali drugimi metodami in z njimi povezanimi postopki.
13. Okoljski podatek je katera koli informacija v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali drugi materialni obliki, ki se nanaša na okolje.
14. Kjotska enota je skladno z Zakonom o ratifikaciji Kjotskega protoka k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/02; v nadaljnjem besedilu: Kjotski protokol) enota dodeljenih količin, enota zmanjšanja emisij, enota potrjenega zmanjšanja emisij ali enota odstranitve toplogrednih plinov in je enaka eni toni ekvivalenta ogljikovega dioksida.
14.1. Enota dodeljenih količin (v nadaljnjem besedilu: AAU) je enota količine toplogrednih plinov, ki jih država pogodbenica iz priloge B Kjotskega protokola lahko odda v ozračje v določenem obdobju.
14.2. Enota zmanjšanja emisij (v nadaljnjem besedilu: ERU) je enota, izdana na podlagi 6. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Zakona o ratifikaciji Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 13/95; v nadaljnjem besedilu: Podnebna konvencija) ali Kjotskega protokola.
14.3. Enota potrjenega zmanjšanja emisij (v nadaljnjem besedilu: CER) je enota, izdana na podlagi 12. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Podnebne konvencije ali Kjotskega protokola.
14.4. Enota odstranitve toplogrednih plinov (v nadaljnjem besedilu: RMU) je enota, izdana državi na podlagi tretjega in četrtega odstavka 3. člena Kjotskega protokola, kadar država izvaja ukrepe, ki prispevajo k neto ponoru emisij toplogrednih plinov.
14.5. Prožni kjotski mehanizmi so skupne naložbe in mednarodno trgovanje z AAU.
14.6. Skupna naložba je projektna dejavnost za izpolnjevanje obveznosti iz 3. člena Kjotskega protokola in se nanaša na projekt skupnega izvajanja iz 6. člena Kjotskega protokola ali projekt mehanizma čistega razvoja iz 12. člena Kjotskega protokola.
15. Javnost pomeni eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in njihova združenja, organizacije ali skupine.
16. Zainteresirana javnost je javnost, ki lahko sodeluje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ali okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega, v skladu s tem zakonom.

(1) Povzročitelj onesnaževanja mora izvesti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti.
(2) Povzročitelj onesnaževanja mora za napravo, v kateri poteka dejavnost, ki lahko onesnažuje okolje z emisijami, imeti okoljevarstveno dovoljenje, skladno s tem zakonom.
(3) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) določi mejne vrednosti emisije, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane ukrepe, pri čemer upošteva tudi možne učinke celotne in skupne obremenitve okolja.
(4) Vlada v predpisih iz prejšnjega odstavka določi rok, do katerega mora upravljavec naprave vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, v skladu s tem zakonom.
(5) Vlada lahko določi naprave, za katere proizvajalec ali upravljavec zagotavlja skladnost s predpisanimi mejnimi vrednostmi ali se ta ugotavlja v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje skladnosti proizvodov, in za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno.
(6) Vlada lahko določi tudi druge naprave, za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno, njihovo skladnost s predpisi pa se ugotavlja na podlagi strokovne ocene, ki jo zagotovi oseba iz 101.a člena tega zakona ali oseba iz prvega odstavka 55. člena tega zakona in je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.
(1) Povzročitelj onesnaževanja mora izvesti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) določi mejne vrednosti emisije, ki pri običajnih pogojih obratovanja naprave ali opravljanja dejavnosti ne smejo biti presežene, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane enakovredne parametre ter tehnične ukrepe, pa tudi mogoče učinke celotne in skupne obremenitve okolja, zavezance za zagotavljanje izvajanja obratovalnega monitoringa iz 101. člena tega zakona in njegov obseg ter podrobnejšo določitev večje spremembe naprave. Vlada pri določanju mejnih vrednosti emisij za naprave iz 68. člena tega zakona upošteva tudi zaključke o BAT tako, da mejne vrednosti emisij ne presegajo ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami.
(3) Vlada v predpisih iz prejšnjega odstavka določi naprave, katerih upravljavci morajo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s tem zakonom, podrobnejšo vsebino vloge za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, rok, do katerega mora upravljavec naprave vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ter rok, do katerega mora upravljavec obstoječe naprave njeno obratovanje uskladiti z zahtevami, predpisanimi na podlagi prejšnjega odstavka.
(4) Vlada v predpisih iz drugega odstavka tega člena lahko določi tudi obveznost upravljavca naprave, da ministrstvu napravo prijavi, pri čemer upravljavcu ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, ministrstvo pa jo vpiše v evidence iz 104. člena tega zakona. Vlada predpiše tudi podrobnejše podatke, ki se vodijo v evidenci iz 104. člena tega zakona.
(5) Vlada v predpisih iz drugega odstavka tega člena lahko določi naprave, za katere proizvajalec ali upravljavec zagotavlja skladnost s predpisanimi mejnimi vrednostmi ali se ta ugotavlja v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje skladnosti proizvodov, in za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno.
(6) Vlada v predpisih iz drugega odstavka tega člena lahko določi tudi druge naprave, za katere okoljevarstveno dovoljenje ni potrebno, njihova skladnost s predpisi, ki urejajo emisije, pa se ugotavlja na podlagi strokovne ocene, ki jo zagotovi upravljavec naprave.
(7) Strokovna ocena iz prejšnjega odstavka je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kadar je gradbeno dovoljenje zahtevano v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Če za napravo, ki odvaja odpadno vodo, gradbeno dovoljenje ni zahtevano, je strokovna ocena sestavni del vloge za pridobitev vodnega soglasja v skladu z zakonom, ki ureja vode.«.

(1) Povzročitelj onesnaževanja mora upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje ali zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje, in za zagotovitev predelave nastalih odpadkov ali njihovo varno odstranitev, če predelava ni mogoča.
(2) Pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, mora za to imeti okoljevarstveno dovoljenje, skladno s tem zakonom.
(3) Pravna ali fizična oseba, ki zbira ali prevaža odpadke ali trguje z njimi ali posreduje pri zagotavljanju njihove predelave ali odstranjevanja, se mora vpisati v evidenco oseb iz četrtega odstavka 104. člena tega zakona.
(4) Oseba iz prejšnjega odstavka zaprosi za vpis v evidenco z vlogo, ki vsebuje dokazila o izpolnjevanju pogojev, predpisanih v predpisu iz petega odstavka tega člena.
(5) Vlada določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki, nanašajo pa se zlasti na:
1. zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje,
2. razvrščanje odpadkov v sezname,
3. načine ravnanja z odpadki, vključno s posredovanjem na področju ravnanja z odpadki in obveznostjo vpisa v evidenco za posredovanje odpadkov,
4. obveznost vpisa v evidenco za zbiranje odpadkov,
5. pogoje za pridobitev predpisanih dovoljenj ali soglasij,
6. načrtovanje, gradnjo in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki,
7. usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki,
8. ukrepe, povezane s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki, in
9. vodenje evidenc o odpadkih in o ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(6) Vlada določi primere in pogoje, ko mora pravna ali fizična oseba, ki razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža izdelke (v nadaljnjem besedilu: proizvajalec izdelkov), delno ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in odpadki, ki nastanejo po uporabi teh izdelkov, da se spodbuja ponovna uporaba ter preprečevanje nastajanja odpadkov in njihova predelava, nanašajo pa se zlasti na:
1. prevzem odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov, in zagotavljanje predpisanega ravnanja z njimi,
2. način in pogoje za individualno ali kolektivno izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev izdelkov,
3. obseg obveznosti proizvajalcev izdelkov ali njihovih združenj ter cilje, ki jih morajo pri izvajanju obveznosti dosegati,
4. vzpostavitev in zagotavljanje informacijskega sistema za spremljanje izvajanja obveznosti proizvajalcev izdelkov ter
5. obveščanje in seznanjanje javnosti z možnostmi ponovne uporabe izdelkov in recikliranja ter drugih načinov predelave odpadkov, ki po uporabi izdelkov nastanejo.
(7) Vlada lahko določi primere, ko dovoljenje iz drugega odstavka tega člena ni potrebno, če so izpolnjene predpisane zahteve, ki se nanašajo zlasti na:
1. emisije,
2. vsebnost nevarnih ali škodljivih snovi,
3. rabo energije, in
4. vrsto in način nastajanja odpadkov.
(8) Pošiljanje odpadkov se izvaja skladno s predpisi, ki urejajo pošiljke odpadkov.
(1) Povzročitelj onesnaževanja mora upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje odpadkov in zagotavljanje predelave odpadkov ali njihovo odstranjevanje, če predelava ni mogoča.
(2) Pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, mora za to imeti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s tem zakonom.
(3) Pravna ali fizična oseba, ki zbira ali prevaža odpadke ali z njimi trguje ali jih posreduje, se mora vpisati v evidenco oseb iz četrtega odstavka 104. člena tega zakona.
(4) Oseba iz prejšnjega odstavka zaprosi za vpis v evidenco iz četrtega odstavka 104. člena tega zakona z vlogo, ki vsebuje dokazila o izpolnjevanju pogojev iz predpisa iz petega odstavka tega člena.
(5) Vlada s predpisom določi pravila ravnanja in druge pogoje za ravnanje z odpadki, nanašajo pa se zlasti na:
1. preprečevanje odpadkov,
2. razvrščanje odpadkov na sezname,
3. načine ravnanja z odpadki,
4. pogoje za vpis v evidenco iz tretjega odstavka tega člena,
5. pogoje za pridobitev predpisanih dovoljenj,
6. načrtovanje, gradnjo in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki,
7. usposobljenost oseb za ravnanje z odpadki,
8. ukrepe, povezane s prenehanjem delovanja naprav za ravnanje z odpadki in
9. vodenje evidenc o odpadkih in ravnanju z njimi ter način poročanja ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(6) Vlada pri določanju pravil ravnanja in drugih pogojev za ravnanje z odpadki v predpisih iz prejšnjega odstavka upošteva tudi najboljše razpoložljive tehnike in zaključke o BAT ter določi podrobnejšo vsebino vloge za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja iz drugega odstavka tega člena in vloge iz četrtega odstavka tega člena.
(7) Vlada s predpisom določi primere in pogoje, ko za pravno ali fizično osebo, ki v okviru dejavnosti razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža izdelke (v nadaljnjem besedilu: proizvajalec izdelkov), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Proizvajalec izdelkov mora delno ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in odpadki, ki nastanejo po uporabi teh izdelkov, da se spodbujajo ponovna uporaba in preprečevanje odpadkov ter njihovo recikliranje in drugi postopki predelave, nanašajo pa se zlasti na:
1. prevzem rabljenih izdelkov in odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov, in zagotavljanje predpisanega ravnanja z njimi,
2. način in pogoje za posamično ali skupno izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev izdelkov,
3. obseg obveznosti proizvajalcev izdelkov ali njihovih združenj ali drugih gospodarskih družb, s katerimi proizvajalci izdelkov izpolnjujejo svoje obveznosti, in cilje, ki jih morajo pri izpolnjevanju obveznosti dosegati,
4. vzpostavitev in zagotavljanje informacijskega sistema za spremljanje izvajanja obveznosti proizvajalcev izdelkov ter
5. obveščanje in seznanjanje javnosti z možnostmi ponovne uporabe izdelkov in recikliranja ter drugih načinov predelave odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov.
(8) Vlada v predpisu iz petega odstavka tega člena lahko določi primere, ko okoljevarstveno dovoljenje iz drugega odstavka tega člena ni potrebno, če so izpolnjene predpisane zahteve, ki se nanašajo zlasti na:
1. emisije,
2. vsebnost nevarnih ali škodljivih snovi,
3. rabo energije in
4. vrsto in način nastajanja odpadkov.
(9) Pošiljanje odpadkov se izvaja v skladu s predpisi, ki urejajo pošiljke odpadkov.

(1) Vlada določi standarde kakovosti okolja, opozorilne in kritične vrednosti ciljne, opozorilne, alarmne in kritične vrednosti, stopnje zmanjševanja onesnaževanja okolja in s tem povezane ukrepe, pri čemer upošteva tudi možne učinke celotne in skupne obremenitve okolja.
(2) Vlada določi tudi merila občutljivosti, ranljivosti ali obremenjenosti okolja, na podlagi katerih se deli okolja ali posamezna območja uvrščajo v razrede ali stopnje. Na teh delih okolja ali posameznih območjih so novi posegi dovoljeni le, če se zaradi njih ne poslabša uvrstitev dela okolja ali območja v posamezni razred ali stopnjo.
(3) Minister razvrsti dele okolja ali posamezna območja v razrede ali stopnje iz prejšnjega odstavka.
(4) Vlada lahko določi raven dopustnega preseganja standarda kakovosti okolja za določeno obdobje, če je to potrebno zaradi obstoječe obremenjenosti okolja in zahtevnosti doseganja predpisane kakovosti okolja.
(5) Vlada določi način obveščanja javnosti o prekoračitvi opozorilnih in alarmnih vrednosti iz prvega odstavka tega člena in s tem povezana opozorila, priporočila ter napotila za ravnanje prebivalstva.
(6) Vlada lahko za določen čas na celotnem območju države ali njenem delu omeji ali prepove dejavnost ali delovanje, ki povzroča prekoračitev standardov kakovosti okolja ali opozorilnih vrednosti iz prvega odstavka tega člena, če prekoračitve ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi.

(1) Vlada lahko del okolja ali posamezno območje s predpisom določi kot degradirano okolje, če je na podlagi meril iz drugega odstavka prejšnjega člena razvrščeno v razred ali stopnjo največje obremenjenosti, in v sodelovanju z občino, na območju katere je degradirano območje, določi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovih delov na tem območju. V primeru, da degradirano okolje obsega območje več občin, lahko pri določitvi programa sodelujejo tudi njihove zveze ali združenja.
(2) Program ukrepov iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti:
1. opredelitev območja degradiranega okolja,
2. navedbo delov okolja, ki so čezmerno obremenjeni, in razred ali stopnjo obremenjenosti,
3. predvideno kakovost okolja ali njegovega dela po izvedenih ukrepih,
4. ukrepe za izboljšanje kakovosti degradiranega okolja, ob upoštevanju celotne in skupne obremenitve okolja,
5. naloge države in občine,
6. obveznosti povzročiteljev obremenitve,
7. obveznosti izvajalcev javnih služb varstva okolja ali oseb, ki izvajajo dejavnosti varstva okolja,
8. roke za izvedbo posameznih ukrepov in
9. načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov.
(3) Sodelovanje občine pri določitvi programa iz prejšnjega odstavka obsega zlasti:
1. izmenjavo podatkov, ki se nanašajo na degradirano območje,
2. dajanje pobud za določitev ustreznih ukrepov in
3. opredelitev nalog občine, vključno z deležem sredstev za njihovo izvedbo.
(4) Za sodelovanje občine je pristojna županja ali župan, ki po predhodni odobritvi občinskega sveta predlaga določitev nalog občine, vključenih v program iz drugega odstavka tega člena.
(5) Vlada pri določitvi predvidene kakovosti okolja ali njegovega dela v programu ukrepov iz drugega odstavka tega člena upošteva tehnično izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumno visokih stroških.
(6) Vlada lahko v predpisu iz prvega odstavka tega člena prepove nove posege v okolje, zaradi katerih bi se lahko povečala stopnja obremenjenosti okolja ali delov okolja na območju degradiranega okolja.
(7) Vlada lahko v predpisu iz prvega odstavka tega člena glede na stopnjo degradiranosti okolja in zahtevnost njegovega izboljšanja povzročiteljem obremenitve določi obveznosti, ki so strožje od mejnih vrednosti emisije iz 17. člena tega zakona ali pravil ravnanja iz 19. ali 20. člena tega zakona, če izboljšanja ni mogoče doseči z drugimi ukrepi.
(8) Če ima povzročitelj obremenitve iz prejšnjega odstavka okoljevarstveno dovoljenje, izdano po določbah tega zakona, mu ministrstvo naloži njegove obveznosti iz prejšnjega odstavka in določi rok za njihovo izpolnitev z odločbo, s katero se delno ali v celoti spremeni ali dopolni izdano dovoljenje.
(9) Ministrstvo lahko rok iz prejšnjega odstavka na zahtevo povzročitelja obremenitve za enkrat podaljša, če ta predloži dokazila, da je to potrebno zaradi zahtevnosti tehnoloških rešitev, njegovih slabih poslovnih rezultatov ali dolgotrajnosti postopkov pridobivanja predpisanih soglasij ali dovoljenj iz razlogov, ki niso na strani povzročitelja.
(10) Ko vlada na podlagi monitoringa ugotovi, da del okolja ali območje iz prvega odstavka tega člena ni več degradirano, odloči o prenehanju predpisa iz prvega odstavka tega člena.

(1) Če onesnaženost okolja sega preko meja Republike Slovenije na območje druge države in je presežena mejna vrednost emisije, določena in so preseženi standardi kakovosti okolja, določeni s predpisom iz 23. člena tega zakona, ministrstvo v sodelovanju s pristojnim organom druge države zaradi odprave takšne onesnaženosti pripravi skupne ali usklajene načrte za kakovost okolja.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka ministrstvo skupaj s pristojnim organom druge države pripravi in izvede kratkoročne akcijske načrte, ki zajemajo onesnažena območja v Republiki Sloveniji in v drugi državi, pri čemer ministrstvo zagotovi, da druga država dobi vse podatke, ki so potrebni za pripravo načrtov.
(3) Če onesnaženost okolja na območjih blizu državne meje presega opozorilne ali alarmne vrednosti, določene s predpisom iz 23. člena tega zakona, ministrstvo pristojnemu organu druge države čim prej zagotovi podatke, ki se nanašajo na onesnaženost. Ti podatki so dostopni tudi javnosti.

(1) Povzročitelj okoljske nesreče mora o nesreči nemudoma obvestiti organ, pristojen za obveščanje, določen s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in izvesti tiste nujne ukrepe, s katerimi je mogoče zmanjšati škodljive posledice za okolje.
(2) Način ravnanja in interventne ukrepe v primeru okoljske nesreče na površinskih vodah urejajo predpisi o vodah. Način ravnanja in interventne ukrepe v primeru okoljske nesreče na drugih delih okolja predpiše minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka potrebne interventne ukrepe izvedejo pristojne službe po predpisih o vodah in službe za zaščito, reševanje in pomoč, določene po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
(4) Ministrstvo lahko od povzročitelja okoljske nesreče zahteva izvedbo dopolnilnih ukrepov, potrebnih za omejevanje posledic za okolje in za preprečevanje možnosti njene ponovitve
(5) (4) Če je zaradi okoljske nesreče nastala tudi okoljska škoda in so poleg interventnih ukrepov iz drugega odstavka tega člena potrebni tudi sanacijski ukrepi, se za njihovo pripravo in izvedbo uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na sanacijske ukrepe v primeru odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode.
(6) (5) Stroške ukrepov iz drugega in četrtega odstavka tega člena plača povzročitelj okoljske nesreče, če njegovo premoženje za pokritje stroškov ne zadošča, pa krije preostanek teh stroškov država.
(7) (6) Določbe drugega in tretjega odstavka tega člena veljajo tudi v primeru, če povzročitelj okoljske nesreče ni znan ali je okoljska nesreča posledica naravnega pojava, stroške ukrepov pa krije država.
(8) (7) Če zaradi okoljske nesreče iz prejšnjega odstavka pride do onesnaženja voda, izvede interventne ukrepe izvajalec državne gospodarske javne službe varstva pred nenadnim onesnaženjem voda, določene po predpisih o vodah.
(9) (8) Če je zaradi okoljske nesreče nastala tudi okoljska škoda, njen povzročitelj pa ni znan ali ga ni mogoče določiti ali pa je okoljska nesreča posledica naravnega pojava in so za odpravljanje ali zmanjšanje njenih posledic poleg interventnih ukrepov potrebni še sanacijski ukrepi, ministrstvo v sodelovanju z drugimi pristojnimi ministrstvi in prizadeto občino pripravi program za izvedbo sanacije prizadetega območja, razen če odpravo posledic okoljske nesreče ne ureja poseben zakon.
(10) (9) Program za izvedbo sanacije prizadetega območja vsebuje zlasti:
1. oceno stanja in obsega posledic nesreče za ljudi in okolje,
2. določitev območja, na katerem je treba izvesti ukrepe,
3. navedbo sanacijskih ukrepov, določenih na podlagi predpisa iz devetega odstavka 110.e člena tega zakona, in rokov za njihovo izvedbo,
4. organe, organizacije in službe za izvedbo predvidenih ukrepov,
5. oceno potrebnih finančnih sredstev in način kritja stroškov ter
6. načrt spremljanja učinkov izvedenih ukrepov.
(11) (10) Program iz prejšnjega odstavka sprejme vlada z odlokom.

(1) V postopku presoje vplivov na okolje se ugotovi, opiše in oceni dolgoročne, kratkoročne, posredne ali neposredne vplive nameravanega posega na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja.
(2) Vlada predpiše vrste posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, na podlagi njihovih značilnosti, lokacije in možnih vplivov na okolje.
(1) V postopku presoje vplivov na okolje se ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja.
(2) Za določene vrste posegov v okolje je zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna.
(3) Za določene vrste posegov v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, ministrstvo izvede predhodni postopek iz 51.a člena tega zakona, v katerem ugotovi, ali je presoja vplivov obvezna tudi za te posege.
(4) Vlada predpiše vrste posegov iz drugega in tretjega odstavka tega člena.

(1) Nosilec nameravanega posega v okolje iz tretjega odstavka prejšnjega člena mora od ministrstva zahtevati, da ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ministrstvo lahko začne postopek predhodne presoje tudi po uradni dolžnosti.
(2) Nosilec nameravanega posega v okolje mora zahtevi iz prejšnjega odstavka priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Zahteva iz prejšnjega odstavka lahko vsebuje tudi zahtevo za pisno informacijo, ki jo ministrstvo pripravi v skladu z 52. členom tega zakona, če ugotovi, da je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.
(3) Ministrstvo lahko nosilca nameravanega posega v okolje pozove, da v določenem roku zahtevo iz prvega odstavka tega člena dopolni. Če nosilec nameravanega posega v določenem roku zahteve iz prvega odstavka tega člena ne dopolni, se šteje, da je od nameravanega posega odstopil, ministrstvo pa postopek ustavi. Ministrstvo sklep o ustavitvi postopka objavi na enotnem državnem portalu e-uprava in na svoji spletni strani, pošlje pa ga tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja nameravani poseg.
(4) Pri ugotovitvi iz prvega odstavka tega člena ministrstvo upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje. Zaradi izvedbe ugotovitve iz prvega odstavka tega člena ministrstvo lahko zaprosi ministrstva in organizacije iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona, da v 21 dneh od prejema zaprosila pošljejo pisno mnenje o tem, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje s stališča njihove pristojnosti.
(5) Ministrstvo o ugotovitvi iz prvega odstavka tega člena izda sklep v dveh mesecih po prejemu popolne zahteve. Pritožbo zoper sklep lahko poleg nosilca nameravanega posega v okolje vloži tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da mora nosilec nameravanega posega za njegovo izvedbo pridobiti okoljevarstveno soglasje, poseg pa je že izvedel, mora nosilec posega vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja v skladu s 57. členom tega zakona, ministrstvo pa mu v okoljevarstvenem soglasju naloži izvedbo omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplivi posega na okolje.
(6) Ministrstvo sklep iz prejšnjega odstavka objavi na enotnem državnem portalu e-uprava in na spletnih straneh, pošlje pa ga tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja nameravani poseg.
(7) Če je za izvedbo nameravanega posega iz tretjega odstavka prejšnjega člena treba pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, in nosilec posega k zahtevi za njegovo izdajo ne priloži okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg, mora pred izdajo gradbenega dovoljenja pristojni upravni organ ugotoviti, ali je ministrstvo izdalo sklep, da za nameravani poseg v okolje presoja vplivov na okolje ni potrebna. Če pristojni upravni organ ugotovi, da ministrstvo za nameravani poseg v okolje ni izdalo sklepa, da za ta poseg v okolje presoja njegovih vplivov na okolje ni potrebna, se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja šteje, da okoljevarstveno soglasje ni pridobljeno, vloga za izdajo gradbenega dovoljenja pa se zavrne.
(8) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov ministrstvo začne s postopkom presoje vplivov na okolje, če nosilec posega iz tretjega odstavka prejšnjega člena vloži vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja v skladu s 57. členom tega zakona in ministrstvo v skladu s četrtim odstavkom tega člena ugotovi, da je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.
(9) Vlada predpiše vrsto in obseg podatkov iz drugega odstavka tega člena, ki jih mora nosilec posega nameravanega posega v okolje predložiti ministrstvu v zahtevi iz prvega odstavka tega člena, in podrobnejša merila iz četrtega odstavka tega člena.

(1) V postopkih priprave državnih prostorskih načrtov v skladu s predpisi, ki urejajo umeščanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, se predhodni postopek iz prejšnjega člena opravi v fazi in roku, ko ministrstvo v skladu s 46. členom tega zakona odloča, ali so vplivi plana na okolje sprejemljivi. Investitor priprave državnega prostorskega načrta (v nadaljnjem besedilu: investitor) zahteva od ministrstva, da to na podlagi študije variant s predlogom najustreznejše variante ali rešitve oziroma predloga državnega prostorskega načrta ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje v skladu s prejšnjim členom. Zahteva investitorja lahko vsebuje tudi zahtevo za pisno informacijo, ki jo ministrstvo pripravi v skladu z 52. členom tega zakona, če ugotovi, da je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.
(2) Če ministrstvo v skladu s šestim odstavkom 40. člena tega zakona pripravljavcu plana pisno sporoči, da postopka celovite presoje vplivov na okolje ni treba izvesti, investitor zahteva od ministrstva, da to izvede predhodni postopek v skladu s prejšnjim členom na podlagi študije variant s predlogom najustreznejše variante ali rešitve oziroma predloga državnega prostorskega načrta v fazi in roku, ko nosilci urejanja prostora dajo mnenja v skladu s predpisi, ki urejajo umeščanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor.
(3) Investitor lahko zahteva od ministrstva, da to, na podlagi pobude za pripravo državnega prostorskega načrta, izvede predhodni postopek v skladu s prejšnjim členom v fazi in v roku, ko ministrstvo v skladu s predpisi, ki urejajo umeščanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor odloči, ali je za državni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov njegove izvedbe na okolje, če je v tej fazi za izvedbo predhodnega postopka na voljo dovolj podatkov.

(1) Nosilec posega iz prejšnjega člena 51. člena tega zakona lahko pred začetkom postopka presoje vplivov na okolje od ministrstva zahteva informacijo o obsegu in vsebini poročila o vplivih izvedbe nameravanega posega na okolje.
(2) Nosilec posega iz prejšnjega odstavka mora za pridobitev informacije predložiti idejno zasnovo nameravanega posega po predpisih o graditvi objektov, če gre za gradnjo, ali podatke o njegovi namembnosti in bistvenih značilnostih, če ne gre za gradnjo.
(3) Ministrstvo dokumentacijo iz prejšnjega odstavka pošlje ministrstvom in drugim organizacijam, ki so glede na nameravani poseg pristojne za posamezne zadeve varstva okolja ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine ali varstvo zdravja ljudi, da se izrečejo o tem, katere podatke naj vsebuje poročilo iz prvega odstavka tega člena, da bodo lahko dale mnenje o vplivih nameravanega posega na okolje s stališča svoje pristojnosti.
(4) Ministrstva in organizacije iz prejšnjega odstavka se v 15 dneh izrečejo o podatkih, sicer se šteje, da predlogov za podatke, ki naj jih vsebuje poročilo o vplivih na okolje, nimajo.
(5) Ministrstvo ob upoštevanju predlogov ministrstev in organizacij iz tretjega odstavka tega člena in po posvetovanju z nosilcem posega pripravi pisno informacijo iz prvega odstavka tega člena in jo posreduje nosilcu posega v 30 dneh od prejema njegove zahteve, če gre za napravo iz 82. člena tega zakona ali za drug poseg, in v 60 dneh, če gre za napravo iz 68. člena tega zakona.
(6) Ne glede na informacijo iz prejšnjega odstavka lahko ministrstvo v postopku presoje vplivov na okolje od nosilca posega zahteva dodatne podatke o nameravanem posegu in njegovih vplivih na okolje.

(1) Okoljsko poročilo iz 41. člena tega zakona in poročilo o vplivih na okolje iz prejšnjega člena lahko izdela le oseba, ki je vpisana v evidenco izdelovalcev okoljskih poročil in poročil o vplivih na okolje.
(2) V evidenco se lahko vpiše pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je dobil pooblastilo ministrstva.
(3) Oseba, ki želi pridobiti pooblastilo iz prejšnjega odstavka:
1. mora biti registrirana za opravljanje dejavnosti raziskovanja, projektiranja ali tehničnega svetovanja,
2. mora imeti zaposleno ali po pogodbi najeto najmanj eno osebo s potrdilom o strokovni usposobljenosti,
3. ne sme biti v stečajnem postopku,
4. zadnjih pet let ne sme biti pravnomočno kaznovana zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo.
(4) Ministrstvo izda pooblastilo z odločbo, ki je podlaga za vpis v evidenco iz prvega odstavka tega člena.
(5) Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena se v evidenco iz prvega odstavka tega člena lahko vpiše tudi oseba, ki je pridobila pooblastilo za izdelovanje okoljskega poročila ali poročila o vplivih na okolje v drugi državi članici EU. Podlaga za vpis v evidenco je overjena kopija pooblastila pristojnega organa države članice EU.
(6) Oseba iz prvega odstavka tega člena mora pred začetkom izvajanja dejavnosti in ves čas svojega delovanja imeti zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki jo lahko povzroči naročniku izdelave okoljskega poročila oziroma poročila o vplivih na okolje ali tretji osebi. Za opredelitev zavarovalne vsote se uporabljajo določbe predpisov o revidiranju, ki urejajo zavarovanje odgovornosti.
(7) Oseba iz prvega odstavka tega člena lahko izdela okoljsko poročilo oziroma poročilo o vplivih na okolje le za tiste dele okolja, kulturno dediščino ali zdravje ljudi ali za tiste vplive, za katere ima zaposlene ali najete osebe s potrdili o strokovni usposobljenosti za presojo določenih delov okolja, kulturne dediščine, zdravja ljudi ali emisij ali ravnanja z odpadki, oseba iz petega odstavka tega člena pa v okviru pooblastila pristojnega organa druge države članice EU. Izdelovalec okoljskega poročila oziroma poročila o vplivih na okolje mora v okoljskem poročilu oziroma v poročilu o vplivih na okolje navesti osebe, ki so sodelovale pri njegovi izdelavi.
(8) Ministrstvo vodi evidenco o pooblaščenih izdelovalcih okoljskih poročil in poročil o vplivih na okolje, ki je sestavni del registra iz 104. člena tega zakona.
(9) Minister predpiše podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba iz prvega odstavka tega člena, način njihovega dokazovanja, način pridobivanja pooblastila in njegovega odvzema.
(1) Ministrstvo spodbuja zagotavljanje kakovosti poročil iz 41. člena tega zakona in poročil o vplivih na okolje iz 54. člena tega zakona zlasti tako, da:
1. objavlja katalog strokovnih znanj, priporočil in smernic za izdelavo poročil na svetovnem spletu;
2. po potrebi organizira usposabljanje za izdelovalce poročil iz prvega odstavka tega člena in ministrstva ter organizacije iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona in
3. izvaja druge naloge.
(2) Ministrstvo vodi na svetovnem spletu evidenco oseb, ki so izdelale poročila iz prvega odstavka tega člena, ki vsebuje:
1. firmo in sedež osebe,
2. datum začetka postopka celovite presoje vplivov na okolje iz 40. člena tega zakona in postopka presoje vplivov na okolje iz 51. člena tega zakona ter
3. podatke o vrsti plana ali posega v okolje.
(3) Ministrstvo na svetovnem spletu objavi kopijo pravnomočnega potrdila iz 46. člena tega zakona in pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja iz 61. člena tega zakona.

(1) Potrdilo o strokovni usposobljenosti iz 2. točke tretjega odstavka 55. člena tega zakona izda ministrstvo osebi, ki ima:
1. najmanj univerzitetno izobrazbo
2. najmanj pet let delovnih izkušenj na področju presoje vplivov na okolje,
3. opravljen preizkus strokovnega znanja, potrebnega za izdelavo okoljskega poročila oziroma poročila o vplivih na okolje.
(2) Potrdilo iz prejšnjega odstavka vsebuje tudi navedbo delov okolja oziroma vrst vplivov na okolje, kulturno dediščino ali zdravje ljudi, za katerih presojo je imetnik potrdila strokovno usposobljen.
(3) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena velja šest let od njegove izdaje. Ministrstvo veljavnost potrdila podaljša za enako obdobje, če njegov imetnik najkasneje tri mesece pred njegovim iztekom zaprosi za podaljšanje in predloži potrdilo o ponovnem uspešno opravljenem preizkusu strokovnega znanja.
(4) Minister v soglasju z ministroma, pristojnima za kulturno dediščino in zdravje ljudi predpiše podrobnejše pogoje in vrste dokazil o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena.

(1) Strokovno znanje iz 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena se preveri s preizkusom strokovnega znanja.
(2) Kandidat za preizkus strokovnega znanja opravlja preizkus pred komisijo, ki jo za obdobje treh let imenuje minister. Komisijo sestavlja najmanj pet članov, ki izmed sebe izvolijo predsednika komisije in njegovega namestnika. Člani komisije so lahko le osebe, ki imajo najmanj univerzitetno izobrazbo in pet let delovnih izkušenj na področju presoje vplivov na okolje, kulturno dediščino in zdravje ljudi.
(3) Komisija preizkusi strokovno znanje posameznega kandidata in mu izda potrdilo o uspešno opravljenem preizkusu, če z večino glasov ugotovi, da je kandidat uspešno opravil preizkus znanja.
(4) Kandidat, ki ni uspešno opravil preizkusa strokovnega znanja, lahko preizkus ponavlja v roku, ki ga določi ministrstvo. Ponovno opravljanje preizkusa strokovnega znanja ni mogoče pred pretekom enega meseca.
(5) Komisija izda kandidatu potrdilo o uspešno opravljenem preizkusu strokovnega znanja najkasneje v osmih dneh od dneva opravljanja preizkusa strokovnega znanja. Potrdilo velja za obdobje šestih let.
(6) Ministrstvo vodi evidenco o izdanih potrdilih iz drugega odstavka prejšnjega člena, ki je sestavni del registra iz 104. člena tega zakona.
(7) Minister v soglasju z ministroma iz četrtega odstavka prejšnjega člena podrobnejše predpiše način preizkusa strokovnega znanja.

(1) Ministrstvo pooblastilo osebi iz drugega odstavka 55. člena tega zakona oziroma potrdilo o strokovni usposobljenosti osebi iz 2. točke tretjega odstavka 55. člena tega zakona z odločbo odvzame, če:
1. oseba to sama zahteva,
2. oseba ne izpolnjuje več predpisanih pogojev, ali
3. je bilo ugotovljeno, da je bilo v okoljskem poročilu oziroma poročilu o vplivih na okolje napačno opisano stanje okolja, napačno ugotovljen vpliv izvedbe plana ali posega na okolje, kulturno dediščino ali zdravje ljudi ali uporabljene neprimerne tehnike oziroma metodologije presojanja.
(2) Ministrstvo začne postopek za odvzem pooblastila oziroma potrdila o strokovni usposobljenosti zaradi razlogov iz 3. točke prejšnjega odstavka po prejemu okoljskega poročila ali poročila o vplivih na okolje, če oceni, da je v okoljskem poročilu ali poročilu o vplivih na okolje napačno opisano stanje okolja, napačno ugotovljen vpliv izvedbe plana ali posega na kulturno dediščino ali zdravje ljudi ali uporabljene neprimerne tehnike oziroma metodologije presojanja, in izda sklep o prekinitvi postopka izdaje potrdila o ustreznosti plana iz 46. člena tega zakona ali okoljevarstvenega soglasja iz 61. člena tega zakona. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.
(3) Če pripravljavec plana ali nosilec posega zagotovi novo ustrezno okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje, ki ga je izdelala druga pooblaščena oseba, ministrstvo nadaljuje z izvedbo postopka izdaje potrdila ali okoljevarstvenega soglasja iz prejšnjega odstavka.
(4) V primeru iz drugega odstavka tega člena ministrstvo obvesti osebo, ki je izdelala okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje, o uvedbi postopka odvzema pooblastila oziroma potrdila o strokovni usposobljenosti, strokovni komisiji iz 56.c člena tega zakona pa posreduje plan ali projekt posega v okolje in pripadajoče okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje v pregled. Komisija pregleda prejeto dokumentacijo in v 30 dneh od prejema pošlje ministrstvu pisno mnenje o ustreznosti okoljskega poročila ali poročila o vplivih na okolje, v katerem se opredeli do opisa stanja okolja, ugotovitev vpliva izvedbe plana ali posega na okolje, kulturno dediščino oziroma zdravje ljudi ali uporabe tehnik ali metodologij presojanja.
(5) Komisija mora v roku iz prejšnjega odstavka osebi, ki je izdelala okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje, omogočiti zagovor okoljskega poročila ali poročila o vplivih na okolje, ki je predmet pregleda.
(6) Ministrstvo v 30 dneh od prejema mnenja iz četrtega odstavka tega člena odloči o odvzemu pooblastila oziroma potrdila o strokovni usposobljenosti, pri čemer pa ni vezano na mnenje komisije.
(7) Oseba, ki ji je bilo z odločbo iz prvega odstavka tega člena odvzeto pooblastilo, od dneva njene dokončnosti ne sme izdelovati okoljskih poročil oziroma poročil o vplivih na okolje. Oseba, ki ji je bilo z odločbo iz prvega odstavka tega člena odvzeto potrdilo o strokovni usposobljenosti pa od dneva njene dokončnosti ne sme sodelovati pri izdelavi okoljskih poročil oziroma poročil o vplivih na okolje.
(8) Šteje se, da je osebi iz prvega odstavka tega člena pooblastilo oziroma potrdilo o strokovni usposobljenosti odvzeto z dnem pravnomočnosti odločbe iz prejšnjega odstavka. Odločba je podlaga za izbris iz evidenc iz 104. člena tega zakona.
(9) Oseba, ki ji je bilo s pravnomočno odločbo odvzeto pooblastilo oziroma potrdilo o strokovni usposobljenosti in je bila izbrisana iz evidenc iz 104. člena tega zakona, ga ne more ponovno pridobiti v obdobju šestih let od pravnomočnosti odločbe.
(10) Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za osebe iz petega odstavka 55. člena tega zakona.

(1) V primeru iz drugega odstavka prejšnjega člena minister ustanovi strokovno komisijo, ki jo sestavlja pet članov. Sedež komisije je na ministrstvu, ki opravlja tudi vsa potrebna administrativno-tehnična dela za komisijo. Članom komisije pripada plačilo za delo in povračilo stroškov.
(2) Člani komisije morajo biti strokovnjaki za presojo vplivov na okolje, kulturno dediščino ali zdravje ljudi, ki so predmet posameznega plana ali posega v okolje, v zvezi z katerim je bilo okoljsko poročilo ali poročilo o vplivih na okolje izdelano.
(3) Člani komisije ne smejo biti poslovno ali na drug način povezani s pripravljavcem plana ali nosilcem posega ali z izdelovalcem okoljskega poročila ali poročila o vplivih na okolje, da bi zaradi te povezanosti lahko obstajal dvom o neodvisnosti in nepristranskosti njihovega dela. Član komisije ne more biti oseba, ki ima potrdilo o strokovni usposobljenosti iz tretjega odstavka 56.a člena tega zakona.
(4) Minister podrobneje predpiše način delovanja komisije iz tretjega odstavka tega člena in višino plačila za delo ter nadomestila stroškov članov komisije.

(1) Nosilec nameravanega posega iz 51. člena tega zakona mora ministrstvo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zaprositi z vlogo, ki vsebuje projekt in poročilo in priložiti projekt ter poročilo o vplivih na okolje.
(2) Če ministrstvo ugotovi, da je nameravani poseg iz prejšnjega odstavka v očitnem nasprotju s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave, upravljanje voda ali varstvo kulturne dediščine, in ga zato ni dovoljeno izvesti, izda odločbo, s katero zavrne okoljevarstveno soglasje, pri čemer se ne uporabljajo določbe 58. in 59. člena tega zakona.

(1) Ministrstvo vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju pošlje ministrstvom in organizacijam iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona in jih pozove, da v 21 dneh od prejema vloge dajo mnenje o sprejemljivosti nameravanega posega.
(1) Ministrstvo vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, projekt, poročilo in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju pošlje ministrstvom in organizacijam iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona in jih pozove, da v 21 dneh od prejema poziva dajo mnenje o sprejemljivosti nameravanega posega.
(2) Ministrstvo odloči o okoljevarstvenem soglasju v treh mesecih po prejemu popolne vloge, pri čemer upošteva tudi mnenje ministrstev in organizacij iz tretjega odstavka 52. člena tega zakona. Rok za izdajo odločbe ne teče v času javne razprave iz tretjega odstavka 58. člena tega zakona in v času, za katerega se dogovori z državo članico iz tretjega odstavka 59. člena tega zakona
(3) Ministrstvo v okoljevarstvenem soglasju določi tudi pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, zmanjšal ali odstranil škodljive vplive na okolje.
(4) Pogoji iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti na podlagi:
1. predpisov na področju varstva okolja, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in rabe ali varstva delov okolja,
2. ugotovitev iz poročila o vplivih na okolje,
3. mnenj in pripomb javnosti, pridobljenih na podlagi 58. člena tega zakona, in
4. mnenja in pripomb države članice, pridobljenih na podlagi 59. člena tega zakona.
(5) Ministrstvo v obrazložitvi okoljevarstvenega soglasja navede tudi, kako je pri odločitvi upoštevalo mnenja in pripombe javnosti, pridobljenih na podlagi 58. člena tega zakona, in mnenje ter pripombe države članice, pridobljene na podlagi 59. člena tega zakona.
(6) Če gre v primeru nameravanega posega v okolje za gradnjo po predpisih o graditvi objektov, se pogoji iz tretjega odstavka tega člena štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov.
(7) Ne glede na določbe predpisov, ki urejajo graditev objektov, se pri izdaji gradbenega dovoljenja ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja graditev objektov in določajo, da je soglasje dano, v kolikor ni dano v roku iz drugega odstavka 62. člena tega zakona.
(8) (7) Okoljevarstveno soglasje preneha veljati, če nosilec posega v petih letih od njegove pravnomočnosti ne začne izvajati posega v okolje ali ne pridobi gradbenega dovoljenja, če je to zahtevano po predpisih o graditvi objektov.
(9) Če nosilec nameravanega posega v okolje v roku iz prejšnjega odstavka ne začne izvajati posega ali ne pridobi gradbenega dovoljenja, lahko tri mesece pred iztekom njegove veljavnosti zahteva podaljšanje okoljevarstvenega soglasja, ministrstvo pa zahtevi ugodi in izda odločbo o podajšanju, če z uporabo meril iz četrtega odstavka 51.a člena tega zakona ugotovi, da se pogoji, ob katerih je bilo dano okoljevarstveno soglasje, niso bistveno spremenili, pri čemer se ne uporabljajo določbe 58., 59. in 64. člena tega zakona.
(10) (8) Okoljevarstveno soglasje se lahko prenese na drugo osebo le s soglasjem ministrstva. Vloga za prenos okoljevarstvenega soglasja mora vsebovati overjeno izjavo imetnika tega soglasja, da se strinja s prenosom na drugo osebo.
(11) (9) Ministrstvo pošlje okoljevarstveno soglasje iz drugega odstavka tega člena tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju bo izveden nameravani poseg.

(1) Če želi nosilec posega iz 51. člena tega zakona spremeniti poseg v okolje po pridobitvi okoljevarstvenega soglasja in pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, kadar je to predpisano, ali pred začetkom izvajanja posega v okolje, če ne gre za gradnjo po predpisih o graditvi objektov, mora nameravano spremembo pisno prijaviti ministrstvu, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki.
(2) Prijava iz prejšnjega odstavka mora vsebovati opis sprememb posega v okolje in strokovno oceno njihovega vpliva na okolje, ki jo izdela oseba iz prvega odstavka 55. člena tega zakona.
(2) Prijava iz prejšnjega odstavka mora vsebovati opis sprememb posega v okolje, opis okolja ali delov okolja, na katere bo nameravani poseg vplival, in opis mogočih pomembnih vplivov posega na okolje ali dele okolja.
(3) Če se zaradi nameravane spremembe posega v okolje spremenijo vrsta in obseg vplivov na okolje ter lokacija posega ali se spremeni območje iz 6. točke drugega odstavka 54. člena tega zakona, ministrstvo v 30 dneh od prejema prijave pisno pozove nosilca posega, da v določenem roku vloži vlogo za spremembo okoljevarstvenega soglasja.
(3) Ministrstvo na podlagi prijave iz prvega odstavka tega člena in ob smiselni uporabi določb 51. in 51.a člena tega zakona v 60 dneh od prijave s sklepom ugotovi, ali je za nameravano spremembo posega treba izvesti tudi presojo vplivov na okolje in spremeniti okoljevarstveno soglasje
(4) Vloga za spremembo okoljevarstvenega soglasja iz prejšnjega odstavka mora vsebovati sestavine iz 57. člena tega zakona.
(4) Če ministrstvo ugotovi, da je za nameravano spremembo posega treba izvesti presojo vplivov na okolje in spremeniti okoljevarstveno soglasje, lahko nosilec posega vloži vlogo za spremembo okoljevarstvenega soglasja, ki mora vsebovati sestavine iz 57. člena tega zakona
(5) Če nosilec posega iz 51. člena tega zakona v 30 dneh od prijave iz drugega odstavka tega člena ne prejme obvestila iz tretjega odstavka tega člena, se šteje, da nameravana sprememba posega v okolje ne vpliva na veljavno okoljevarstveno soglasje, nosilec posega pa lahko nameravano spremembo posega v okolje izvede, v primeru, ko je za izvedbo posega predpisano dovoljenje, pa lahko nadaljuje s postopkom pridobivanja tega dovoljenja.
(5) Če ministrstvo ugotovi, da za nameravano spremembo posega ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in spremeniti okoljevarstvenega soglasja, lahko nosilec to spremembo izvede; če pa je za izvedbo posega v okolje predpisano dovoljenje, lahko nadaljuje s postopkom pridobivanja tega dovoljenja.

(1) Izpolnjenost pogojev iz okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg iz 51. člena tega zakona se ugotavlja v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov, če gre za gradnjo, v postopek pa mora biti vključeno ministrstvo.
(2) Izpolnjenost pogojev iz okoljevarstvenega soglasja za poseg v okolje iz 51. člena tega zakona, ki ni gradnja po predpisih o graditvi objektov, ugotavlja inšpektor, pristojen za varstvo okolja.
(1) Če je za nameravani poseg v okolje iz 51. člena tega zakona treba pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektova, mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, pred njegovo izdajo zaprositi ministrstvo, da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji za nameravani za poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, in do odločitve ministrstva prekiniti postopek za izdajo gradbenega dovoljenja.
(2) Ministrstvo v 15 dneh od prejema zaprosila iz prejšnjega odstavka izda sklep, s katerim potrdi skladnost iz prejšnjega odstavka, če ugotovi, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
(3) Če ministrstvo ugotovi, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ne ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, izda v roku iz prejšnjega odstavka o tem sklep, nosilec nameravanega posega pa mora za njegovo izvedbo uskladiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji iz okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg ali pridobiti spremembo okoljevarstvenega soglasja v skladu z 61.a členom tega zakona.
(4) Če ministrstvo ugotovi, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ne ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je izdalo okoljevarstveno soglasje, izda v roku iz drugega odstavka tega člena o tem sklep, nosilec nameravanega posega pa mora za njegovo izvedbo uskladiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji iz okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg ali pridobiti spremembo okoljevarstvenega soglasja v skladu s prejšnjim členom.
(5) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji iz okoljevarstvenega soglasja, ki so določeni zaradi varstva kulturne dediščine, potrjuje z izdajo kulturnovarstvenega soglasja, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo kulturne dediščine.
(6) Izpolnjevanje projektnih pogojev iz okoljevarstvenega soglasja za poseg v okolje iz 51. člena tega zakona, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi o graditvi objektov, se ugotavlja tudi v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov, v postopek pa mora biti vključeno ministrstvo.
(7) Izpolnjevanje projektnih pogojev iz okoljevarstvenega soglasja za poseg v okolje iz 51. člena tega zakona, za katerega ni treba pridobiti gradbenega v skladu s predpisi o graditvi objektov, ugotavlja inšpektor, pristojen za varstvo okolja.

(1) Stranka v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja je nosilec nameravanega posega.
(2) Oseba, ki na območju iz 6. točke drugega odstavka 54. člena tega zakona stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija iz prvega in četrtega odstavka 153. člena tega zakona, imata pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopita v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
. (3) Oseba iz prejšnjega odstavka ima položaj stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku, če je v roku iz tretjega odstavka 58. člena tega zakona vložila zahtevo za vstop v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja
(3) Oseba in nevladna organizacija iz prejšnjega odstavka imata položaj stranskega udeleženca, če sta v 35 dneh od objave javnega naznanila iz drugega odstavka 58. člena tega zakona vložili zahtevo za vstop v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Če je zahteva za vstop v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja vložena zunaj roka, se s sklepom zavrže. Pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve ne zadrži njegove izvršitve.
(4) Javno naznanilo iz drugega odstavka 58. člena tega zakona vsebuje tudi vabilo vsem, ki menijo, da se nameravani poseg tiče njihovega pravnega interesa in imajo položaj stranskega udeleženca v postopku skladno z določbami prejšnjega odstavka.
(5) V primeru upravnega spora mora sodišče o tožbi odločiti v treh mesecih od vložitve tožbe, o pritožbi ali reviziji pa v enem mesecu od vložitve pritožbe oziroma revizije.

(1) Upravljavec mora za obratovanje naprave, v kateri se bo izvajala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, in za vsako večjo spremembo v obratovanju te naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(2) Okoljevarstveno dovoljenje se lahko izda za eno ali več naprav ali njenih delov, ki so na istem kraju in imajo istega upravljavca.
(3) Vlada predpiše vrste dejavnosti in naprav iz prvega odstavka tega člena.
(1) Upravljavec mora za obratovanje naprave, v kateri se bo opravljala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(2) Okoljevarstveno dovoljenje se lahko izda za eno ali več naprav ali njenih delov, ki so na istem kraju in imajo istega upravljavca, pri čemer mora okoljevarstveno dovoljenje vsebovati pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsaka naprava ali njen del.
(3) Okoljevarstveno dovoljenje se lahko izda tudi za eno ali več naprav ali njenih delov, ki so na istem kraju in jih upravljajo različni upravljavci, pri čemer mora okoljevarstveno dovoljenje vsebovati pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsaka naprava ali njen del, in obveznosti vsakega upravljavca.
(4) Vlada predpiše vrste dejavnosti in naprav iz prvega odstavka tega člena.

(1) Če je za obratovanje naprave iz prvega odstavka prejšnjega člena ali njeno večjo spremembo predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov, se to dovoljenje lahko izda po pravnomočnosti okoljevarstvenega dovoljenja.
(1) Če je za obratovanje naprave iz prvega odstavka prejšnjega člena ali za njeno večjo spremembo iz tretjega odstavka 77. člena tega zakona predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov, se gradbeno dovoljenje lahko izda po pravnomočnosti okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočnosti odločbe o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz 77. člena tega zakona.
(2) Če ne gre za primer iz prejšnjega odstavka, lahko upravljavec naprave začne z obratovanjem naprave le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja.
(3) Okoljevarstveno dovoljenje izda ministrstvo za obdobje desetih let od dneva začetka obratovanja naprave.
(4) Okoljevarstveno dovoljenje se lahko podaljša, če naprava ob izteku njegove veljavnosti izpolnjuje pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno dovoljenje podeljuje.
(5) Upravljavec mora zahtevati podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja najkasneje šest mesecev pred iztekom njegove veljavnosti.
(6) Če upravljavec zahteva podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja v roku iz prejšnjega odstavka, se šteje, da je to dovoljenje veljavno, dokler odločba o podaljšanju okoljevarstvenega dovoljenja ne postane pravnomočna.

(1) Upravljavec mora v zvezi z obratovanjem naprave iz 68. člena tega zakona zagotoviti ukrepe za:
1. preprečevanje onesnaževanja okolja, zlasti z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik,
2. preprečitev onesnaženja okolja večjega obsega,
3. preprečevanje nastajanje odpadkov skladno s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki,
4. predelavo nastalih odpadkov ali njihovo odstranjevanje skladno s predpisi, če predelava tehnološko ali ekonomsko ni mogoča,
5. učinkovito rabo energije,
6. preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic in
7. preprečitev onesnaževanja okolja in vzpostavitev zadovoljivega stanja okolja na kraju naprave po dokončnem prenehanju njenega obratovanja.
(2) Vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja mora vsebovati podatke o napravi in njenem obratovanju ter o predvidenih ukrepih, iz katerih je razvidno, da bodo izpolnjene zahteve iz prejšnjega odstavka, in elaborat o določitvi vplivnega območja naprave.
(3) Elaborat iz prejšnjega odstavka zagotovi upravljavec, vsebuje pa opredelitev območja, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprave povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje ali premoženje ljudi. Elaborat, ki ga izdela oseba iz prvega odstavka 55. člena tega zakona, mora biti izdelan po metodologiji iz petega odstavka 54. člena tega zakona.
(4) Vlada predpiše merila za presojanje uporabe najboljših razpoložljivih tehnik iz 1. točke prvega odstavka tega člena in podrobnejšo vsebino ter sestavine vloge iz drugega odstavka tega člena.
(1) Upravljavec mora v zvezi z obratovanjem naprave iz 68. člena tega zakona zagotoviti:
1. ukrepe za preprečevanje onesnaževanja okolja,
2. uporabo najboljših razpoložljivih tehnik,
3. preprečevanje onesnaženja okolja večjega obsega,
4. preprečevanje nastajanja odpadkov v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke,
5. da se odpadki, ki nastanejo, pripravijo za ponovno uporabo, reciklirajo, predelajo ali če to tehnološko ali ekonomsko ni mogoče, odstranijo brez vpliva ali z manjšim vplivom na okolje v skladu s predpisi iz prejšnje točke,
6. učinkovito rabo energije,
7. ukrepe za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic ter
8. ukrepe za preprečitev onesnaževanja okolja in vzpostavitev zadovoljivega stanja okolja na kraju naprave po dokončnem prenehanju njenega obratovanja.
(2) Vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja mora vsebovati podatke o napravi, njenem obratovanju in predvidenih ukrepih, iz katerih je razvidno, da bodo izpolnjene zahteve iz prejšnjega odstavka, ter elaborat o določitvi vplivnega območja naprave. Če je bilo za napravo predhodno pridobljeno okoljevarstveno soglasje iz 61. člena tega zakona ali okoljevarstveno dovoljenje za obrat iz 86. člena tega zakona, lahko upravljavec v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja vključi ali priloži tudi podatke iz poročila o vplivih na okolje iz 54. člena tega zakona, zasnove zmanjšanja tveganja za okolje ali varnostnega poročila iz prvega odstavka 18. člena tega zakona.
(3) Elaborat iz prejšnjega odstavka zagotovi upravljavec, vsebuje pa opredelitev vplivnega območja naprave, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprave povzročilo onesnaževanje okolja. Elaborat mora biti izdelan po metodologiji iz petega odstavka 54. člena tega zakona.
(4) Če obratovanje naprave iz prvega odstavka tega člena vključuje uporabo, proizvodnjo ali emisijo določene nevarne snovi, ki lahko povzroči onesnaženje tal ali podzemne vode na območju naprave, mora vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja vsebovati tudi izhodiščno poročilo.
(5) Izhodiščno poročilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati podatke, na podlagi katerih je mogoče oceniti stanje okolja na območju naprave ob njenem zaprtju, zlasti pa:
1. podatke o obstoječi rabi zemljišč na območju naprave in podatke o pretekli rabi teh zemljišč, če so ti na voljo,
2. podatke o kakovosti tal in podzemne vode na območju naprave glede na možnost onesnaženja teh tal ali podzemne vode z nevarnimi snovmi, ki nastajajo v napravi, se v njej uporabljajo ali pa jih ta izpušča v okolje.
(6) Vlada predpiše podrobnejšo vsebino in sestavine vloge iz drugega odstavka tega člena ter podrobnejšo vsebino izhodiščnega poročila in merila za določitev nevarne snovi iz četrtega odstavka tega člena.

(1) Ministrstvo mora v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ali za njegovo podaljšanje po določbah 69. člena tega zakona ali za njegovo spremembo po določbah 77. člena tega zakona javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja in osnutek odločitve o okoljevarstvenem dovoljenju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb, razen v primeru, ko se okoljevarstveno dovoljenje spreminja zaradi spremembe upravljavca.
(1) Ministrstvo mora v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja po določbah 69. člena tega zakona in njegove spremembe po določbah 1. in 2. točke tretjega odstavka 77. člena ali 1. točke drugega odstavka 78. člena tega zakona javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, pripadajoče zaključke o BAT in v osnutek odločitve o okoljevarstvenem dovoljenju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb.
(2) Ministrstvo z javnim naznanilom na krajevno običajen način in v svetovnem spletu obvesti javnost zlasti o:
1. organu, ki bo izdal okoljevarstveno dovoljenje, posredoval zahtevane podatke o nameravanem posegu v okolje in sprejemal mnenja in pripombe,
2. obsegu vplivnega območja iz drugega odstavka 70. člena tega zakona,
3. kraju, kjer je mogoč vpogled v vlogo in osnutek odločitve iz prejšnjega odstavka,
4. sodelovanju države članice v primeru iz četrtega odstavka tega člena in
5. načinu izražanja mnenj in dajanja pripomb.
(3) Rok, v katerem ima javnost pravico vpogleda in možnost dajanja mnenj in pripomb, je lahko 30 dni in se ne šteje v rok za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.
(4) Za napravo, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje v drugi državi članici, se smiselno uporabljajo določbe 59. člena tega zakona, za napravo na ozemlju države članice, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje v Republiki Sloveniji pa določbe 60. člena tega zakona.

(1) Stranka v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je upravljavec naprave.
(1) Stranka v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, njegove spremembe ali podaljšanja je upravljavec naprave.
(2) Oseba, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave iz drugega odstavka 70. člena tega zakona, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija iz prvega in četrtega odstavka 153. člena tega zakona, imata pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopita v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, njegovega podaljšanja ali spremembe.
(2) Pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopita v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, njegove spremembe na podlagi 1. in 2. točke tretjega odstavka 77. člena tega zakona ali 1. točke drugega odstavka 78. člena tega zakona ima le oseba, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave iz drugega odstavka 70. člena tega zakona, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona
(3) Oseba iz prejšnjega odstavka ima položaj stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku, če je v roku iz tretjega odstavka 71. člena tega zakona vložila zahtevo za vstop v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, njegovega podaljšanja ali spremembe.
(3) Oseba in nevladna organizacija iz prejšnjega odstavka imata položaj stranskega udeleženca po zakonu, če sta v 35 dneh od objave javnega naznanila iz drugega odstavka 71. člena tega zakona vložili zahtevo za vstop v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe. Zahteva za vstop v postopek, vložena zunaj roka, se s sklepom zavrže. Pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve ne zadrži izvršitve.
(4) Javno naznanilo iz drugega odstavka 72. člena tega zakona vsebuje tudi vabilo vsem, ki menijo, da se obratovanje naprave tiče njihovega pravnega interesa in imajo položaj stranskega udeleženca skladno z določbami prejšnjega odstavka.
(5) V primeru upravnega spora mora sodišče o tožbi odločiti v treh mesecih od vložitve tožbe, o pritožbi ali reviziji pa v enem mesecu od vložitve pritožbe oziroma revizije.

(1) V okoljevarstvenem dovoljenju morajo biti zaradi zagotavljanja visoke stopnje varstva okolja kot celote določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena tega zakona in drugih za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev.
(2) Okoljevarstveno dovoljenje iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti:
1. opis naprave, za katero je dovoljenje izdano, vključno z opisom dejavnosti, zmogljivosti in značilnosti kraja naprave,
2. čas veljavnosti dovoljenja,
3. določitev dopustnih vrednosti emisij v vode, zrak ali tla,
4. določitev ukrepov za varstvo okolja in drugih pogojev obratovanja naprave,
5. določitev ukrepov, ki se nanašajo na obratovanje naprave v izrednih razmerah, in sicer pri zagonu, puščanju, okvari, trenutni zaustavitvi in dokončnem prenehanju obratovanja naprave,
6. obveznosti upravljavca v zvezi z izvajanjem monitoringa in poročanjem ministrstvu o njem ter o okoljskih nesrečah in
7. določitev drugih ukrepov za čim višjo stopnjo varstva okolja kot celote, vključno z zmanjševanjem onesnaževanja na velike razdalje ali čezmejnega onesnaževanja okolja.
(3) Dopustne vrednosti emisij iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo na podlagi predpisanih mejnih vrednosti emisije, upoštevajoč najboljše razpoložljive tehnike, tehnične značilnosti naprave, možnost prehajanja emisij iz enega dela okolja v drugega, geografske značilnosti območja in kakovosti okolja na območju naprave, ne da bi bila zahtevana uporaba določene tehnike ali tehnologije.
(4) Če mejne vrednosti iz 3. točke drugega odstavka tega člena ali ukrepi in drugi pogoji obratovanja naprave iz 4. točke drugega odstavka tega člena niso predpisani, se lahko določijo na podlagi dokumenta pristojnega organa EU, s katerimi so opredeljene najboljše razpoložljive tehnike.
(5) Če so zaradi predpisanih zahtev v zvezi z ohranjanjem ali izboljšanjem kakovosti okolja na kraju naprave zahtevani strožji pogoji za njeno obratovanje kot so dosegljivi z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik, ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju določi tudi dodatne ukrepe in pogoje.
(6) Če je naprava vključena v trgovanje z emisijami toplogrednih plinov skladno s tem zakonom, se v okoljevarstvenem dovoljenju za te emisije dopustne vrednosti ne določijo, razen če je to potrebno zaradi predpisanih zahtev iz prejšnjega odstavka na območju, kjer je naprava.
(7) Če obratovanje naprave ali večja sprememba v njenem obratovanju zahteva gradnjo po predpisih o graditvi objektov, se ukrepi in pogoji iz prejšnjih odstavkov tega člena štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov.
(8) Vlada predpiše podrobnejšo vsebino okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka tega člena.
(1) V okoljevarstvenem dovoljenju morajo biti zaradi zagotavljanja visoke stopnje varstva okolja kot celote določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena tega zakona in drugih, za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev.
(2) Okoljevarstveno dovoljenje iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti:
1. opis naprave, za katero je okoljevarstveno dovoljenje izdano, vključno z opisom dejavnosti ter zmogljivosti naprave in značilnosti območja naprave,
2. čas veljavnosti okljevarstvenega dovoljenja,
3. določitev mejnih vrednosti emisij v okolje,
4. določitev ukrepov za varstvo okolja in drugih pogojev obratovanja naprave,
5. določitev ukrepov, ki se nanašajo na obratovanje naprave v izrednih razmerah, in sicer pri njenem zagonu, puščanju, okvari ali trenutni zaustavitvi,
6. obveznost upravljavca, da nemudoma izvede ukrepe, s katerimi zagotovi skladnost delovanja naprave z okoljevarstvenim dovoljenjem, če je kršeno, in pristojno inšpekcijo obvesti o tej kršitvi,
7. obveznost upravljavca, da ustavi napravo ali njen del, če zaradi kršitve pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja grozi neposredna nevarnost za zdravje ljudi ali povzročitev znatnega škodljivega vpliva na okolje,
8. obveznosti upravljavca v zvezi z izvajanjem monitoringa, poročanjem ministrstvu o njem in o okoljskih nesrečah ter pogoje za ocenjevanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij,
9. določitev ukrepov, ki se nanašajo na dokončno prenehanje delovanja naprave, in
10. določitev drugih ukrepov za čim višjo stopnjo varstva okolja kot celote, vključno z zmanjševanjem onesnaževanja na velike razdalje ali čezmejnega onesnaževanja okolja.
(3) Mejne vrednosti emisij iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo na podlagi predpisov iz 17. člena tega zakona, pogoji in ukrepi iz 4. točke prejšnjega odstavka pa na podlagi predpisov iz 19. in 20. člena tega zakona, pri čemer se upoštevajo tudi tehnične značilnosti naprave, možnost prehajanja emisij iz enega dela okolja v drugega, ne da bi bila zahtevana uporaba določene tehnike ali tehnologije.
(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko mejne vrednosti emisij iz prejšnjega odstavka dopolnijo ali nadomestijo z enakovrednimi parametri in tehničnimi ukrepi, ki zagotavljajo enako raven varstva okolja, kot bi bila dosežena z določitvijo mejnih vrednosti emisij v skladu s predpisi iz 17. člena tega zakona.
(5) Če mejne vrednosti iz 3. točke drugega odstavka tega člena ali ukrepi in drugi pogoji obratovanja naprave iz 4. točke drugega odstavka tega člena niso predpisani, se lahko določijo na podlagi referenčnega dokumenta BAT in zaključkov o BAT. Če najboljša razpoložljiva tehnika ni opisana v zaključkih o BAT, mora ministrstvo z uporabo meril za določanje najboljših razpoložljivih tehnik v okoljevarstvenem dovoljenju določiti za to tehniko, da je najboljša razpoložljiva, določiti pa tudi mejne vrednosti emisij in ukrepe, ki zagotavljajo enako raven varstva okolja, kot je dosegljiva s tehnikami, opisanimi v zaključkih o BAT za druge tehnike.
(6) Če mora upravljavec naprave pripraviti izhodiščno poročilo iz četrtega odstavka 70. člena tega zakona, ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju potrdi njegovo predložitev in določi obveznost iz drugega odstavka 81. člena tega zakona.
(7) Če so zaradi predpisanih zahtev v zvezi z ohranjanjem ali izboljšanjem kakovosti okolja na območju naprave zahtevani strožji pogoji za njeno obratovanje, kot so dosegljivi z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik, ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju določi tudi dodatne ukrepe in pogoje.
(8) Če je naprava vključena v trgovanje z emisijami toplogrednih plinov v skladu s tem zakonom, se v okoljevarstvenem dovoljenju za te emisije ne določijo dopustne vrednosti, razen če je to potrebno zaradi predpisanih zahtev iz prejšnjega odstavka na območju naprave.
(9) Če obratovanje naprave ali večja sprememba v njenem obratovanju zahteva gradnjo po predpisih o graditvi objektov, se ukrepi in pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja štejejo za projektne pogoje po predpisih o graditvi objektov.
(10) Ministrstvo zavrže vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, če upravljavec za napravo, za katero zahteva okoljevarstveno dovoljenje, nima pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja, kadar je to zahtevano, razen v primeru iz 92. člena tega zakona.
(11) Vlada predpiše podrobnejšo vsebino okoljevarstvenega dovoljenja iz drugega odstavka tega člena in merila za določanje najboljših razpoložljivih tehnik iz petega odstavka tega člena.

(1) Ministrstvo lahko na zahtevo upravljavca v okoljevarstvenem dovoljenju ali v njegovi dopolnitvi dovoli odlog izpolnjevanja zahtev iz okoljevarstvenega dovoljenja, če upravljavec na njej izvaja raziskave ali preizkuša surovine, izdelke ali procese. Ministrstvo sme dovoliti odlog iz prejšnjega stavka za največ devet mesecev, pod pogojem, da se po tem obdobju raziskave ali preizkušanje surovin, izdelkov ali procesov prenehajo, ali da raven emisij ne presega ravni, dosegljive z uporabo najboljše razpoložljive tehnike.
(2) Zahteva iz prejšnjega odstavka mora vsebovati opis raziskave ali preizkusa, predvideni čas trajanja in strokovno oceno njegovega vpliva na okolje, ki jo izdela pooblaščena oseba iz drugega odstavka 55. člena tega zakona.
(3) Ministrstvo lahko dovoli odlog izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka tega člena le v primeru, če predvidena raziskava ali preizkus ne povzroča čezmerne obremenitve okolja, zlasti pa ne presega predpisanih opozorilnih ali kritičnih mejnih vrednosti obremenitve okolja.
(1) Ministrstvo lahko v okoljevarstvenem dovoljenju ali njegovi spremembi na zahtevo upravljavca naprave dovoli odlog izpolnjevanja zahtev iz okoljevarstvenega dovoljenja, če upravljavec na napravi preizkuša in uporablja nastajajoče tehnike. Ta odlog lahko traja največ devet mesecev, pod pogojem, da se po tem obdobju preizkušanje ali uporaba nastajajočih tehnik preneha ali da raven emisij ne presega ravni, dosegljive z uporabo najboljše razpoložljive tehnike.
(2) Zahteva iz prejšnjega odstavka mora vsebovati opis nastajajoče tehnike, predvideni čas preizkušanja ali uporabljanja nastajajoče tehnike in strokovno oceno njenega vpliva na okolje, ki jo zagotovi upravljavec naprave.
(3) Ministrstvo lahko dovoli odlog izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka tega člena le v primeru, če preizkušanje ali uporaba nastajajoče tehnike ne povzroča poslabšanja okolja ali območja v skladu z drugim odstavkom 23. člena tega zakona.

(1) Izpolnjenost pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja pred začetkom obratovanja naprave ali njene večje spremembe se v primeru iz prvega odstavka 69. člena tega zakona ugotavlja v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov, v katerega mora biti vključeno tudi ministrstvo.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka mora organ, ki je izdal uporabno dovoljenje, kopijo tega dovoljenja poslati ministrstvu in pristojni inšpekciji, skupaj s potrdilom o njegovi pravnomočnosti.
(3) V primeru iz drugega odstavka 69. člena tega zakona mora upravljavec o začetku obratovanja naprave pisno obvestiti ministrstvo in pristojno inšpekcijo najmanj 15 dni pred začetkom obratovanja, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki.