(1) Osnova za izračun plače za delo v tujini je določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Osnova za izračun plače za delo v tujini iz prejšnjega odstavka tega člena se pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, ki jih za posamezni kraj določi Organizacija združenih narodov in so navedeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Indeks življenjskih stroškov za posamezni kraj ne vključuje stroškov šolnine in vpisnine v šolah z mednarodnim programom, stroškov najema stanovanja ter stroškov plačila za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Zmnožek predstavlja osnovno plačo za delo v tujini.
(3) Spremembo preglednice indeksov življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2 te uredbe, in spremembo preglednice limitov za povračilo stroškov nastanitve javnega uslužbenca za delo v tujini, ki so določeni v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe, sprejme vlada na predlog ministra za zunanje zadeve najmanj enkrat na leto.
(4) Nominalne osnove za delo v tujini iz priloge 1 te uredbe se usklajujejo glede na usklajevanje plačnih razredov po plačni lestvici iz ZSPJS.
(5) Plača za delo v tujini se izračunava in izplačuje v valuti države, v kateri javni uslužbenec dela. Če ta valuta ni konvertibilna, se izračunava in izplačuje v konvertibilni valuti, ki jo za posamezno državo določi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
(6) Javnemu uslužbencu, ki je napoten v državo, kjer se plača izplačuje v konvertibilni valuti, različni od eura (v nadaljevanju lokalna valuta), se plača za delo v tujini ustrezno zviša ali zniža (v nadaljevanju: sprememba plače), če se povprečni šestmesečni srednji tečaj lokalne valute in eura, ki se ugotavlja vsakega prvega dne v mesecu, spremeni za več kot 5% medsebojnega razmerja. Odstotek spremembe tečaja lokalne valute in eura se ugotavlja na eno decimalno mesto natančno. (7) Če se medsebojno razmerje med lokalno valuto in eurom spremeni za več kot 5%, se javnemu uslužbencu plača spremeni za celoten odstotek spremembe medsebojnega razmerja v naslednjem šestmesečnem obdobju. Plača javnega uslužbenca za preteklo obdobje se ne spremeni in javni uslužbenec za preteklo obdobje ni upravičen do poračuna plače. (8) Pri ugotavljanju sprememb medsebojnega razmerja med lokalno valuto in eurom se kot izhodišče upošteva srednji tečaj na dan prvega obračuna in izplačila plač v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju. Spremembe medsebojnega razmerja srednjega tečaja med lokalno valuto in eurom se ugotavljajo dvakrat letno, in sicer 1. marca in 1. septembra za preteklo šestmesečno obdobje.

(1) Javnemu uslužbencu pripadajo med delom v tujini ne glede na določila drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, naslednji dodatki:
– dodatek za oddaljenost,
– dodatek za zahtevnost dela v tujini,
– dodatek za opravljanje finančnih, varnostnih in drugih dodatnih nalog,
– dodatek za opravljanje dodatnih nalog,
– dodatek za nezaposlenega partnerja,
– dodatek za diplomatsko dejavnost partnerja,
– dodatek za nepreskrbljene otroke,
– dodatek za nevarnost,
– dodatek za posebne življenjske razmere v tujini,
– dodatek za delovno dobo,
– dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat,
– položajni dodatek,
– dodatek za pripravljenost in premestljivost.
(2) Do dodatkov iz tega člena niso upravičeni javni uslužbenci na delu v tujini, ki jih prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij.
(3) Dodatki iz tretje, pete, sedme, osme, enajste in dvanajste alineje prvega odstavka tega člena ne pripadajo učiteljem dopolnilnega pouka slovenščine v tujini (v nadaljevanju: učitelji na delu v tujini), učiteljem slovenščine in lektorjem na tujih univerzah.
(3) Dodatki iz tretje, četrte, pete, osme in devete alineje prvega odstavka tega člena ne pripadajo učiteljem dopolnilnega pouka slovenščine v tujini (v nadaljevanju: učitelji na delu v tujini), učiteljem slovenščine in lektorjem na tujih univerzah.
(4) Dodatki iz te uredbe se izplačujejo mesečno, razen če je v tej uredbi določeno drugače.
(5) Dodatki iz tega člena, določeni v nominalni višini, se usklajujejo v enakem odstotku, kot se usklajujejo nominalne osnove za delo v tujini iz prejšnjega člena te uredbe.

(1) Dodatek za nezaposlenega partnerja je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu na delu v tujini, čigar zakonec oziroma zunajzakonski partner ni v delovnem razmerju, nima statusa samozaposlenega, ne prejema nadomestila v skladu s predpisi o starševskem varstvu, ne prejema pokojnine ali ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prebiva z njim v tujini. Dodatek se izplačuje za čas, ko partner dejansko prebiva z javnim uslužbencem v tujini.
(2) Za zunajzakonskega partnerja po tem členu se šteje oseba po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.
(3) Dodatek za nezaposlenega partnerja znaša 600 eurov, pri čemer se ta znesek pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.
(4) Dodatek iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.

(1) Javnemu uslužbencu v predstavništvu, čigar zakonec ali zunajzakonski partner prebiva z njim v tujini, se lahko izplača dodatek do 150 eurov na mesec za sodelovanje zakonca ali zunajzakonskega partnerja pri diplomatskih družabnih dejavnostih. Za zakonce ali zunajzakonske partnerje vodij predstavništev, obrambnih atašejev, namestnika v času nadomeščanja vodje ter za obrambnega predstavnika pri OZN, višjega obrambnega predstavnika v OVSE, in vodje obrambnega in vojaškega dela Stalnega predstavništva RS pri Zvezi NATO, vodje obrambnega in vojaškega dela Stalnega predstavništva RS pri EU ter nacionalnega vojaškega predstavnika pri ACO in nacionalnega predstavnika za povezave pri ACT, lahko znaša ta dodatek do 300 eurov mesečno. Dodatek se izplača na podlagi dokazil o diplomatski dejavnosti partnerjev.
(2) Vrednost dodatka iz prejšnjega odstavka se pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.

(1) Dodatek za vzgojo nepreskrbljenih otrok je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, čigar nepreskrbljeni otroci prebivajo z njim v skupnem gospodinjstvu v tujini, in se izplačuje za čas, ko dejansko prebivajo z njim v tujini. Javni uslužbenec mora sporočiti vsako spremembo glede skupnega gospodinjstva in šolanja otrok, ki vpliva na prejemanje dodatka za nepreskrbljene otroke.
(2) Za otroke, starejše od 15 let, se dodatek izplačuje do konca njihovega rednega šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta, na podlagi potrdila o rednem šolanju.
(3) Višina dodatka za vzgojo posameznega nepreskrbljenega otroka znaša 180 eurov, pri čemer se ta vrednost pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, določenimi v prilogi 2 te uredbe.
(4) Dodatek iz tega člena ne pripada javnim uslužbencem pri opravljanju dela v mirovnih operacijah in mednarodnih civilnih misijah.