S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive:
– Direktiva Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL L št. 9 z dne 14. 1. 2009, str. 12), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta 2013/61/EU z dne 17. decembra 2013 o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES, kar zadeva najbolj oddaljene francoske regije in zlasti Mayotte (UL L št. 353 z dne 28. 12. 2013, str. 5; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2008/118/ES);
– Direktiva Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994 o spremembah Direktive 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske izdelke in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takšnih izdelkov, Direktive 92/81/EGS o uskladitvi trošarinskih struktur za mineralna olja in Direktive 92/82/EGS o približevanju trošarinskih stopenj za mineralna olja (UL L št. 365 z dne 31. 12. 1994, str. 46);
– Direktiva Sveta 92/83/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uskladitvi strukture trošarin za alkohol in alkoholne pijače (UL L št. 316 z dne 31. 10. 1992, str. 21);
– Direktiva Sveta 92/84/ES z dne 19. oktobra 1992 o približevanju trošarinskih stopenj za alkohol in alkoholne pijače (UL L št. 316 z dne 31. 10. 1992, str. 29);
– Direktiva Sveta 92/79/EGS z dne 19. oktobra 1992 o približevanju davkov na cigarete (UL L št. 316 z dne 31. 10. 1992, str. 8);
– Direktiva Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L št. 291 z dne 6. 12. 1995, str. 40);
– Direktiva Sveta 2002/10/ES z dne 12. februarja 2002 o spremembi direktiv 92/79/EGS, 92/80/EGS in 95/59/ES glede strukture in stopnje trošarine, ki velja za predelani tobak (UL L št. 46 z dne 16. 2. 2002, str. 26);
– Direktiva Sveta 1999/81/ES z dne 29. julija 1999 o spremembi Direktive 92/79/EGS o približevanju davkov na cigarete, Direktive 92/80/EGS o približevanju davkov na tobačne izdelke, razen cigarete, in Direktive 95/59/ES o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L št. 211 z dne 11. 8. 1999, str. 47);
– Direktiva Sveta 95/60/ES z dne 27. novembra 1995 o davčnem označevanju plinskega olja in kerozina (UL L št. 291 z dne 6. 12. 1995, str. 46);
– Direktiva Sveta 2003/96/ES, z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčevanje energentov in električne energije (UL L št. 283 z dne 31. 10. 2003, str. 51), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2004/75/ES z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 2003/96/ES glede možnosti Cipra za uporabo začasnih izjem ali znižanih stopenj obdavčitve energentov in električne energije (UL L št. 157 z dne 30. 4. 2004, str. 100), (v nadaljnjem besedilu: Energetska direktiva);
– Direktiva Sveta 2004/74/ES z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 2003/96/ES o možnosti nekaterih držav članic za uporabo začasnih izjem ali znižanih stopenj obdavčitve energentov in električne energije (UL L št. 157 z dne 30. 4. 2004, str. 87);
– Direktiva Sveta 2010/12/EU z dne 16. februarja 2010 o spremembi direktiv 92/79/EGS, 92/80/EGS in 95/59/ES glede strukture in stopnje trošarine, ki velja za predelani tobak, ter Direktive 2008/118/ES (UL L št. 50 z dne 27. 2. 2010, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Tobačna direktiva).

(1) Trošarina se plačuje od trošarinskih izdelkov, proizvedenih na območju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) ali vnesenih z ozemlja držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: država članica) v Slovenijo ali trošarinskih izdelkov, ki se uvozijo v Evropsko unijo (v nadaljnjem besedilu: Unija).
(2) Uvoz trošarinskih izdelkov je vsak vnos trošarinskih izdelkov v Unijo iz tretjih držav oziroma tretjih ozemelj, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Vnos trošarinskih izdelkov z ozemlja držav članic v Slovenijo je vsak vnos z ozemlja druge države članice oziroma Unije, kot je določeno v zakonodaji Unije, razen s tretjih ozemelj.
(4) Tretja država je katerakoli država, razen Slovenije in drugih držav članic oziroma Unije.
(5) Tretja ozemlja so:
– ozemlja, ki so del carinskega območja Unije: Kanarski otoki, francoski čezmorski departmaji francoska ozemlja iz 349. člena in prvega odstavka 355. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, Alandski otoki in Kanalski otoki,
– ozemlja, ki niso del carinskega območja Unije: otok Heligoland, območje Büsingen, Ceuta, Melilla, Livigno, Campione d'Italia in italijanski del Luganskega jezera, in
– gora Atos.
(6) Po tem zakonu se gibanje trošarinskih izdelkov:
– v ali iz Kneževine Monako obravnava kot gibanje v oziroma iz Francoske republike;
– v suverenih conah Združenega kraljestva Akrotiri in Dhekelia ali iz njiju obravnava kot gibanje na Ciper ali z njega;
– v ali iz Jungholza in Mittelberga (Kleines Walsertal), obravanava kot gibanje v oziroma iz Zvezne republike Nemčije;
– v ali iz San Marina, obravnava kot gibanje v oziroma iz Italijanske republike ter
– na ali z otoka Man obravnava kot gibanje v oziroma iz Združenega kraljestva.

(1) Trošarinska osnova za tobačne izdelke je 1000 kosov in drobnoprodajna cena oziroma kilogram izdelka.
(2) Trošarina za cigarete se plačuje kot specifična trošarina, ki je določena v znesku za 1000 kosov in kot proporcionalna trošarina, ki je določena v odstotku od drobnoprodajne cene cigaret.
(3) Trošarina za cigarete se določi v odstotku od tehtane povprečne drobnoprodajne cene cigaret, specifična trošarina pa v višini 20% od skupne davčne obremenitve cigaret v razredu tehtane povprečne drobnoprodajne cene, ki vključuje trošarino in davek na dodano vrednost od teh cigaret. Od 1. julija 2012 znaša specifična trošarina 30 %, od 1. oktobra 2012 znaša 40 %, od 1. januarja 2013 pa 50 % od skupne davčne obremenitve cigaret v razredu tehtane povprečne drobnoprodajne cene.
(4) Tehtana povprečna drobnoprodajna cena se izračuna na podlagi podatkov o skupni količini in drobnoprodajni ceni cigaret, sproščenih v porabo v dvanajstmesečnem obdobju, deljeno s skupno količino cigaret, sproščenih v porabo v tem obdobju.
(5) Trošarina se določi tako, da znaša:
– najmanj 57%, od 1. januarja 2014 pa najmanj 60% tehtane povprečne drobnoprodajne cene enega zavojčka cigaret, sproščenih v porabo, in
– najmanj 86 eurov, od 1. julija 2012 najmanj 90 eurov, od 1. oktobra 2012 najmanj 94 eurov in od 1. januarja 2013 najmanj 97 eurov za 1000 kosov cigaret iz razreda tehtane povprečne drobnoprodajne cene cigaret.
– najmanj 106 eurov za 1000 kosov cigaret iz razreda tehtane povprečne drobnoprodajne cene cigaret.
(6) Znesek specifične trošarine in stopnjo proporcionalne trošarine po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na osnovi tehtane povprečne drobnoprodajne cene cigaret, ki velja na dan 1. januarja za tekoče leto.
(7) Če se med letom spremeni drobnoprodajna cena cigaret, lahko vlada ne glede na določbo prejšnjega odstavka sproti ugotavlja tehtano povprečno drobnoprodajno ceno cigaret ter ustrezno spremeni znesek specifične in stopnjo proporcionalne trošarine.
(8) Trošarina se plačuje v višini:1. za cigare in cigarilose: 0 eurov za 1000 kosov in 5% od drobnoprodajne cene;2. za drobno rezani tobak: 40 eurov, 45 eurov od 1. aprila 2012, 50 eurov od 1. aprila 2014, 55 eurov od 1. aprila 2016 in 60 eurov od 1. aprila 2018, vse za en kilogram;3. za preostali tobak za kajenje: 25 eurov za en kilogram.
(8) Trošarina se plačuje v višini: 1. za cigare in cigarilose: 6 % od drobnoprodajne cene, vendar najmanj 40 eurov za 1000 kosov;2. za drobno rezani tobak: 35 % od drobnoprodajne cene in 40 eurov za en kilogram, vendar najmanj 88 eurov za en kilogram;3. za drug tobak za kajenje: 40 eurov za en kilogram.
(9) Drobnoprodajna cena iz prvega odstavka tega člena je cena, ki jo določi proizvajalec imetnik trošarinskega dovoljenja oziroma davčni zastopnik oziroma pooblaščeni ali začasno pooblaščeni prejemnik oziroma uvoznik. Drobnoprodajna cena vključuje trošarino in davek na dodano vrednost.
(10) Oseba iz prejšnjega odstavka mora prijaviti drobnoprodajne cene pristojnemu carinskemu organu 15 dni pred sprostitvijo tobačnih izdelkov v porabo po tako določenih cenah.
(11) Prodaja tobačnih izdelkov po drobnoprodajnih cenah, ki so višje od prijavljenih, ni dovoljena.

(1) Ne glede na določbe tega zakona je trošarinski zavezanec za zemeljski plin iz omrežja:– dobavitelj zemeljskega plina končnim odjemalcem v Sloveniji ali
– končni odjemalec, ki zemeljski plin za svojo končno porabo pridobi v državah članicah EU oziroma ga uvozi iz tretjih držav ali
– sistemski operater prenosnega ali distribucijskega omrežja, ki odvzame zemeljski plin iz omrežja za lastno rabo.
(2) Končni odjemalec je končni porabnik zemeljskega plina, ki ima na odjemnem mestu nameščene merilne naprave za ugotavljanje porabe zemeljskega plina skladno z zakonom, ki ureja energetiko.
(3) Ne glede na 13. člen tega zakona nastane obveznost za obračun trošarine takrat: 
– ko je zemeljski plin odvzet iz prenosnega oziroma distribucijskega omrežja zemeljskega plina in dobavljen končnemu odjemalcu na odjemno mesto,
– ko končni odjemalec vnese oziroma uvozi zemeljski plin v Slovenijo,
– ko sistemski operater prenosnega ali distribucijskega omrežja odvzame zemeljski plin iz omrežja za lastno rabo.
(4) Šteje se, da je končni odjemalec vnesel oziroma uvozil zemeljski plin v Slovenijo takrat, ko ga je na odjemnem mestu prevzel iz omrežja zemeljskega plina.

(1) Za energente, katerim je dodano biogorivo iz šestega odstavka 53. člena tega zakona ali izdelki iz tarifnih oznak od 1507 do 1518, 3824 90 55, 3824 90 80, 3824 90 85, 2201, 2853 00 10, 4401 in 4402, za katere je nastala trošarinska obveznost v skladu s 5. členom tega zakona, ima plačnik trošarine pravico do vračila plačane trošarine ali do oprostitve plačila trošarine sorazmerno deležu dodanega izdelka, vendar do največ 5 %. Za nove energente lahko vlada določi delež vračila oziroma oprostitve plačila trošarine v skladu s standardi, ki urejajo kakovost goriv.
(2) Upravičenec do vračila trošarine iz prejšnjega odstavka mora hraniti listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo.
(3) Način vračila trošarine, carinski organ, pristojen za vračilo, vsebino zahtevka za vračilo in potrebna dokazila predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Določbe tega zakona glede nadzora proizvodnje, predelave ali hrambe ter gibanja trošarinskih izdelkov se, glede trošarinskih izdelkov iz tega poglavja, uporabljajo le za:
– izdelke iz tarifnih oznak 1507 do 1518, če so namenjeni za uporabo kot gorivo za ogrevanje ali pogonsko gorivo;
– izdelke iz tarifnih oznak 2707 10, 2707 20, 2707 30 in 2707 50;
– izdelke iz tarifnih oznak 2710 11 do 2710 19 69, razen za izdelke iz oznak 2710 11 21, 2710 11 25 in 2710 19 29, ki so pripravljeni za prodajo na drobno;
– izdelke iz tarifne oznake 2711 (razen 2711 11, 2711 21 in 2711 29);
– izdelke iz tarifne oznake 2901 10;
– izdelke iz tarifnih oznak 2902 20, 2902 30, 2902 41, 2902 42, 2902 43 in 2902 44;
– izdelke iz tarifnih oznak 2905 11 00, ki niso sintetičnega izvora, če so namenjeni za uporabo kot gorivo za ogrevanje ali pogonsko gorivo;
– izdelke iz tarifnih oznak 3811 11 10, 3811 11 90, 3811 19 00 in 3811 90 00;
– izdelke iz tarifne oznake 3824 90 91, če so namenjeni za uporabo kot gorivo za ogrevanje ali pogonsko gorivo.
(2) Če nadzorni organ ugotovi kršitve tega zakona in izogibanje plačilu trošarine v skladu s tem zakonom v zvezi z izdelki ki niso navedeni v prvem odstavku tega člena, namenjeni ali ponujeni pa so kot gorivo za ogrevanje oziroma kot pogonsko gorivo, nemudoma o tem obvesti ministrstvo, pristojno za finance in Evropsko komisijo.
(3) Na podlagi ugotovitev iz prejšnjega odstavka lahko vlada razširi seznam izdelkov iz prvega odstavka tega člena ali v soglasju z drugimi državami članicami sprejme druge ukrepe, ki so potrebni, da se vzpostavi zakonito stanje.
(4) Ne glede na določbe tega zakona, mora pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost trgovine na debelo z izdelki iz tarifnih oznak 2710 19 91 in 2710 19 99, pridobiti trošarinsko dovoljenje.