Zaposlenemu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela v naslednjih primerih:
– zaradi bolezni in poškodb izven dela,
– zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom;
– poklicne bolezni, nesreče pri delu in bolezni v zvezi z delom,
– letnega dopusta in druge odsotnosti z dela z nadomestilom plače po 49. členu te pogodbe,
– na dela prost dan po zakonu,
– odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje oziroma izobraževanja v interesu delodajalca oziroma v primerih strokovnega izpopolnjevanja iz 53. člena, če so v interesu delodajalca,
– v primeru odklonitve dela na delovnem mestu, če niso zagotovljeni varni delovni pogoji in to pomeni nevarnost za življenje in zdravje,
– v času sodelovanja sindikalnega zaupnika v organih sindikata dejavnosti na državni ravni,
– v drugih primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca.
V vseh navedenih primerih, razen v primeru iz prve alinee, pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100% od osnove. V primeru iz prve alinee pripada delavcu za čas, ko gre nadomestilo v breme zavoda oziroma delodajalca, nadomestilo plače v višini 90% od osnove. V primeru iz prve alineje pripada delavcu nadomestilo plače, ki bremeni delodajalca, v višini 80 % osnove.
Osnova za obračun nadomestila plače je plača zaposlenega, kakršno je prejel v preteklem mesecu. Pri tem se osnovo določi v urni postavki tako, da se plačo iz preteklega meseca deli s številom plačanih ur delavca za redni delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa iz preteklega meseca. V primeru, da se v tekočem mesecu osnova oziroma izhodiščna plača za obračun plač v zavodu poviša, se adekvatno poviša tudi osnova za obračun nadomestila plače delavca.