(1) S tem zakonom se urejajo sestava, priprava in izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni proračun) in proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: občinski proračuni), upravljanje s premoženjem države in občin, zadolževanje države oziroma občin, poroštva države oziroma občin, upravljanje njihovih dolgov, računovodstvo in proračunski nadzor notranji nadzor javnih financ ter proračunsko inšpiciranje. Določbe tega zakona, ki se nanašajo na neposredne uporabnike občinskega proračuna, veljajo tudi za ožje dele občin, ki so pravne osebe, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(2) Ta zakon določa tudi pravila, ki se uporabljajo za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, oba v obveznem delu zavarovanja, za javne sklade, javne zavode in agencije pri sestavi in predložitvi finančnih načrtov, upravljanju z denarnimi sredstvi, zadolževanju, dajanju poroštev, računovodstvu, predložitvi letnih poročil in proračunskem nadzoru notranji nadzor javnih financ ter proračunsko inšpiciranje.
(3) Ta zakon ureja tudi zadolževanje ter dajanje poroštev javnih gospodarskih zavodov, javnih podjetij in drugih pravnih oseb, v katerih ima država oziroma občina odločujoč vpliv na upravljanje.

(1) Vlada predloži Državnemu zboru:
1. proračunski memorandum;
2. predlog državnega proračuna z obrazložitvami;
3. program predlog programa prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za prihodnje leto, ki je potrebna zaradi zagotavljanja prejemkov proračuna, z obrazložitvami;
4. predloge finančnih načrtov za prihodnje leto Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, oba v obveznem delu zavarovanja, javnih skladov in agencij, katerih ustanovitelj je država, z obrazložitvami in
5. predloge zakonov, ki so potrebni za izvršitev predloga državnega proračuna.
(2) Župan predloži občinskemu svetu:
1. predlog občinskega proračuna z obrazložitvami;
2. program prodaje občinskega finančnega in stvarnega premoženja za prihodnje leto, ki je potrebna zaradi zagotavljanja prejemkov proračuna, z obrazložitvami;
3. predloge finančnih načrtov za prihodnje leto javnih skladov in agencij, katerih ustanovitelj je občina, z obrazložitvami in
4. predloge predpisov občine, ki so potrebni za izvršitev predloga občinskega proračuna.
(3) Sestavni del obrazložitve predloga proračuna so načrti delovnih mest in načrt nabav z obrazložitvami.

(1) V proračunu se del predvidenih proračunskih prejemkov vnaprej ne razporedi, ampak zadrži kot splošna proračunska rezervacija, ki se v proračunu posebej izkazuje.
(2) Sredstva splošne proračunske rezervacije se uporabljajo za nepredvidene namene, za katere v proračunu niso zagotovljena sredstva, ali za namene, za katere se med letom izkaže, da niso zagotovljena sredstva v zadostnem obsegu, ker jih pri pripravi proračuna ni bilo mogoče načrtovati. Sredstva proračunske rezervacije ne smejo presegati 0,5% 2% prihodkov iz bilance prihodkov in odhodkov. sredstva proračunske rezervacije v proračunu, ki je sprejet za leto, ki sledi prihodnjemu letu, pa ne 2% navedenih prihodkov.
(3) O uporabi sredstev splošne proračunske rezervacije odloča vlada na predlog ministra, pristojnega za finance oziroma župan. Dodeljena sredstva splošne proračunske rezervacije se razporedijo v finančni načrt neposrednega uporabnika.

(1) Državno in občinsko premoženje po tem zakonu je finančno in stvarno premoženje v lasti države in občin. Finančno premoženje po tem zakonu so denarna sredstva, terjatve, dolžniški vrednostni papirji ter delnice in deleži na kapitalu pravnih oseb in druge naložbe v pravne osebe (v nadaljevnaju: delnice in deleži na kapitalu kapitalske naložbe). Stvarno premoženje so premičnine in nepremičnine.
(2) Za opravljanje javnih služb in dejavnosti v javnem interesu lahko država oziroma občina državno oziroma občinsko premoženje organizirata v obliki javnih zavodov, javnih gospodarskih zavodov, javnih podjetij, javnih skladov in agencij.
(3) Javni zavodi in agencije, katerih ustanovitelj je država oziroma občina, ne smejo odplačno pridobivati kapitalskih naložb.

(1) S finančnim in stvarnim premoženjem države upravlja in razpolaga vlada v skladu s tem zakonom in če posebni zakon ne določa drugače. S finančnim in stvarnim premoženjem občine razpolaga v skladu z zakonom, ki ureja lokalno samoupravo, določen organ.
(2) S finančnim in stvarnim premoženjem države upravljajo neposredni oziroma posredni uporabniki, razen če ni s tem zakonom ali s posebnim zakonom drugače določeno.

(1) Pristojna ministrstva, oziroma za finance pristojen organ občinske uprave, zagotavljajo izvajanje javnih služb in dejavnosti v javnem interesu, če poseben zakon ne določa drugače, tako, da izvajajo naslednje naloge:
1. usklajevanje programov dela in finančnih načrtov javnih zavodov, javnih podjetij, skladov in agencij ter financiranje dejavnosti teh pravnih oseb po potrjenih programih;
2. nadzor nad poslovanjem pravnih oseb;
3. nadzor nad izvajanjem odobrenih programov pravnih oseb;
4. nadzor nad zadolževanjem pravnih oseb in
5. uveljavljanje različnih pravic lastnika kapitalske naložbe (npr. sodelovanje na skupščinah in v nadzornih svetih).
(2) Ministrstvo, pristojno za finance, oziroma za finance pristojen organ občinske uprave vodi centralno evidenco pravnih oseb in premoženja v lasti države.
(2) Ministrstvo, pristojno za finance, oziroma za finance pristojen organ občinske uprave vodi centralno evidenco finančnega premoženja države oziroma občine. Za potrebe vodenja centralne evidence predpiše minister, pristojen za finance, načine in roke za posredovanje podatkov, ki so jih dolžni zagotavljati:
1. neposredni in posredni uporabniki ter druge pravne osebe, ki upravljajo s finančnim premoženjem države oziroma občine,
2. pravne osebe, v katerih ima država oziroma občina kapitalsko naložbo.

(1) Država oziroma občina lahko pridobiva kapitalske naložbe v gospodarskih družbah neodplačno, iz sredstev proračuna ali z vplačilom kapitala s stvarnim vložkom.
(2) Pridobitev kapitalskih naložb države oziroma občine v gospodarskih družbah z vplačilom kapitala s stvarnim vložkom se lahko izvede s:
1. konverzijo zapadlih in neplačanih davkov, prispevkov in drugih obveznih dajatev dolžnika do države oziroma občine v postopkih prisilne poravnave v skladu z zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji;
2. konverzijo terjatev iz naslova danih posojil in plačanih poroštev in
3. z vložitvijo premičnin in nepremičnin, razen nepremičnin, ki se uporabljajo za izvajanje javnih služb.
(3) O pridobivanju kapitalske naložbe države oziroma občine v gospodarskih družbah po prejšnjem odstavku odloča vlada na predlog pristojnega ministrstva, usklajenega z ministrstvom, pristojnim za finance, o pridobivanju kapitalske naložbe občine pa občinski svet, na predlog župana

(1) Pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, lahko na prošnjo dolžnika ob primernem zavarovanju in obrestovanju odloži plačilo, dovoli obročno plačilo dolga dolžnika ali spremeni predvideno dinamiko plačila dolga, če se s tem bistveno izboljšajo možnosti za plačilo dolga dolžnika, od katerega sicer ne bi bilo mogoče izterjati celotnega dolga. Minister, pristojen za finance, predpiše način zavarovanja in obrestovanja odloga plačila dolga dolžnika države ali občine.
(2) Minister, pristojen za finance, oziroma župan lahko zahteva takojšnje plačilo celotnega dolga, katerega plačilo je odloženo, če eden izmed obrokov ni pravočasno plačan.
(3) Pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, lahko do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, oziroma v odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve, ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.
(4) Kot dolgovi po tem členu se ne štejejo dolgovi do države oziroma občin iz naslova obveznih dajatev.

(1) Neposredni uporabniki upravljajo s stvarnim premoženjem, ki ga imajo v posesti. Upravljanje stvarnega premoženja po tem zakonu zajema uporabo premoženja, njegovo vzdrževanje in oddajanje v zakup.
(2) Predstojnik neposrednega uporabnika mora upravljati s premoženjem, ki je v upravljanju pri neposrednem uporabniku, s skrbnostjo dobrega gospodarja in voditi evidence o tem premoženju, ter mora skrbeti za zemljiškoknjižno ureditev nepremičnega državnega oziroma občinskega premoženja
(3) Stvarno premoženje se mora zavarovati, če zakon tako določa. O zavarovanju stvarnega premoženja v drugih primerih odloča predstojnik neposrednega uporabnika ob upoštevanju analize stroškov in koristi ter spoštovanju načel učinkovitosti in gospodarnosti razpolaganja s proračunskimi sredstvi. Odškodnina za odpravo škode na stvarnem premoženju, ki ni zavarovano, se izplača iz proračuna.
(4) Minister, pristojen za finance, predpiše skupna merila za izvajanje prejšnjega odstavka za državo in občine.

Sredstva od prodaje in zamenjave državnega oziroma občinskega stvarnega premoženja in odškodnine iz naslova zavarovanj le-tega, se uporabijo samo za vzdrževanje ali nakup stvarnega premoženja države oziroma občine.
(1) Kupnina od prodaje premoženja in najemnina od oddaje stvarnega premoženja v najem je prihodek proračuna države oziroma občine, ki je lastnik premoženja, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.
(2) Kupnina, najemnina in odškodnina za državno oziroma občinsko stvarno premoženje se uporabijo samo za gradnjo, nakup in vzdrževanje stvarnega premoženja države oziroma občine.
(3) Kupnina od prodaje premoženja se plača v enem znesku, lahko pa se plača v več obrokih, ki so zavarovani z bančno garancijo ali na drug način, ki ga določi vlada s predpisom iz 80.h člena tega zakona.6.4. Prodaja državnega oziroma občinskega finančnega in stvarnega premoženja