(1) Pri uporabi motornega vozila, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za neposlovne namene (zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali kakršno koli uporabo za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti), se celotni stroški iz tretjega odstavka 36. člena ZDDV-1 določijo z upoštevanjem števila kilometrov, prevoženih za neposlovne namene, ter najvišje neobdavčene višine povračila stroškov prevoza na službenem potovanju na prevožen kilometer pri uporabi lastnega prevoznega sredstva delojemalca, določene z uredbo, ki določa davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za potrebe obdavčevanja z dohodnino.

(2) Pri izračunu celotnih stroškov pri uporabi vozila za neposlovne namene iz prejšnjega odstavka se upoštevajo:

• dejanski podatki o številu kilometrov, prevoženih za neposlovne namene,

ali * število kilometrov, prevoženih za neposlovne namene, ki so ugotovljeni kot razlika med stanjem celotnih kilometrov in številom kilometrov, prevoženih za poslovne namene za obdobje za katerega davčni zavezanec ugotavlja celotne stroške pri uporabi vozila za neposlovne namene,

in * najvišja neobdavčena višina povračila stroškov prevoza na službenem potovanju na prevožen kilometer, ki velja na zadnji dan obdobja, za katerega davčni zavezanec ugotavlja celotne stroške pri uporabi vozila za neposlovne namene.

(3) Davčni zavezanec celotne stroške pri uporabi vozil za neposlovne namene za koledarsko leto ugotovi najkasneje na dan 31. decembra koledarskega leta.