(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, lahko za davčnega zastopnika imenuje pravno ali fizično osebo, ki:

• opravlja dejavnost v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDDV-1;
• ima sedež oziroma stalno bivališče v Sloveniji in
• je identificirana za namene DDV v skladu z 79. členom ZDDV-1.

(2) Davčni zastopnik iz prejšnjega odstavka ne more biti podružnica tuje osebe.

(3) Davčni zastopnik v imenu davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, izpolnjuje obveznosti in uveljavlja pravice iz naslova DDV (sestavlja in predlaga obračune DDV, plačuje DDV, vlaga zahtevke za vračilo presežka odbitka DDV itd.).

(4) Če istega davčnega zastopnika imenuje več davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža v Sloveniji, tak davčni zastopnik predlaga davčnemu organu obračune DDV in izpolnjuje druge obveznosti oziroma uveljavlja pravice iz naslova DDV za vsakega davčnega zavezanca posebej.

(5) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, mora davčnemu zastopniku za potrebe izpolnjevanja obveznosti iz naslova DDV poslati po en izvod izdanih računov, na katerih je poleg drugih predpisanih podatkov v skladu s 17. točko 82. člena ZDDV-1 navedeno tudi ime, naslov in identifikacijska številka za DDV davčnega zastopnika.

(6)Davčni organ lahko, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, od davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja plačila davčne obveznosti. Davčni organ lahko sprejme instrument zavarovanja plačila davčne obveznosti tudi od davčnega zastopnika, če ima za tako predložitev davčni zastopnik pooblastilo davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji.

(7)Če davčni organ ugotovi, da davčni zastopnik ne izpolnjuje obveznosti iz naslova DDV, mu lahko prepove nadaljnje zastopanje.

(8) Davčni organ vodi o davčnih zastopnikih posebno evidenco.

(9) Ta člen se ne nanaša na dobave blaga in storitev, v zvezi s katerim je plačnik DDV izključno prejemnik blaga ali storitev.