(1) Obveznost za obračun okoljske dajatve nastane, ko je:

• blago, embalirano v RS, prvič dano v promet v RS ali ko je prvič uporabljeno, če je embaler tega blaga tudi njegov končni uporabnik,
• embalirano blago, pridobljeno v drugi državi članici EU ali uvoženo iz tretjih držav, prvič dano v promet v RS ali ob prvi uporabi embaliranega blaga, če je pridobitelj tega blaga tudi njegov končni uporabnik,
• embalaža, pridobljena v drugi državi članici EU ali uvožena iz tretjih držav ali proizvedena v RS, ki ni namenjena za embaliranje blaga, prvič dana v promet v RS ali ob njeni prvi uporabi, če je pridobitelj ali proizvajalec te embalaže tudi njen končni uporabnik.

(2) Zavezanec za plačilo okoljske dajatve (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v RS, ki daje embalažo oziroma embalirano blago prvič v promet v RS, in je:

• embaler,
• pridobitelj embaliranega blaga,
• proizvajalec embalaže, ki ni namenjena za embaliranje blaga, in
• pridobitelj embalaže, ki ni namenjena za embaliranje blaga.

(3) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka embaler in pridobitelj embaliranega blaga nista zavezanca za plačilo okoljske dajatve:

• za embalažo, ki se v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadno embalažo, šteje za vračljivo embalažo,
• če letna količina embalaže, ki jo da v promet ali sam uporabi, ne presega 15.000 kg in ne gre za embalažo nagrobnih sveč ali embalažo iz plastike iz polimerov iz vinil kloridov ali drugih halogeniranih olefinov.

(4) Če je embaler ali pridobitelj embaliranega blaga ista oseba, se za letno količino embalaže iz druge alinee prejšnjega odstavka šteje celotna količina embalaže, ki jo proizvede, pridobi ali jo sam uporabi v posameznem letu.