Ta zakon ureja izvajanje naslednje carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Unija) in mednarodne pogodbe:

• Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 2015/1754 z dne 6. oktobra 2015 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 285 z dne 30. 10. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2658/87/EGS),
• Uredbe Komisije (EGS) št. 3915/88 z dne 15. decembra 1988 o določbah za izvajanje člena 63c Uredbe Sveta (EGS) št. 918/83 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št. 347 z dne 16. 12. 1988 str. 55), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 3915/88/ES),
• Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na podlagi TIR zvezkov (Konvencija TIR), notificirane z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92, 9/93, 5/99, 9/08, 13/11 in 9/13), zadnjič spremenjene z Uredbo o ratifikaciji 25., 26. in 27. spremembe Carinske konvencije o mednarodnem prevozu blaga na osnovi TIR zvezka (Konvencija TIR) (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 3/08), (v nadaljnjem besedilu: Konvencija TIR),
• Uredbe Sveta (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št 324 z dne 10. 12. 2009, str. 23), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1186/2009/ES),
• Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1224/2011 z dne 28. novembra 2011 za člene 66 do 73 Uredbe Sveta (ES) št. 1186/2009 o sistemu oprostitev carin Skupnosti (UL L št. 314 z dne 29. 11. 2011, str. 14), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 519/2013 z dne 21. februarja 2013 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih prostega pretoka blaga, prostega gibanja oseb, pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, prava družb, politike konkurence, kmetijstva, varnosti hrane, veterinarske in fitosanitarne politike, ribištva, prometne politike, energetike, obdavčitve, statistike, socialne politike in zaposlovanja, okolja, carinske unije, zunanjih odnosov ter zunanje, varnostne in obrambne politike zaradi pristopa Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 74), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1224/2011/EU),
• Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1225/2011 z dne 28. novembra 2011 za člene 42 do 52, 57 in 58 Uredbe Sveta (ES) št. 1186/2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št. 314 z dne 29. 11. 2011, str. 20), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 519/2013 z dne 21. februarja 2013 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih prostega pretoka blaga, prostega gibanja oseb, pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, prava družb, politike konkurence, kmetijstva, varnosti hrane, veterinarske in fitosanitarne politike, ribištva, prometne politike, energetike, obdavčitve, statistike, socialne politike in zaposlovanja, okolja, carinske unije, zunanjih odnosov ter zunanje, varnostne in obrambne politike zaradi pristopa Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 74), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1225/2011/EU),
• Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 80/2012 z dne 31. januarja 2012 o seznamu bioloških ali kemičnih snovi iz člena 53(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 1186/2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št. 29 z dne 1. 2. 2012, str. 33), zadnjič spremenjene z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 197/2013 z dne 7. marca 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 80/2012 o seznamu bioloških ali kemičnih snovi iz člena 53(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 1186/2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št. 65 z dne 8. 3. 2013, str. 15), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 80/2012/EU),
• Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 269 z dne 10. 10. 2013, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 952/2013/EU),
• Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/2446/EU),
• Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 343 z dne 29. 12. 2015, str. 558), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/2447/EU), in
• Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/341 z dne 17. decembra 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s prehodnimi določbami za nekatere določbe carinskega zakonika Unije, kadar zadevni elektronski sistemi še ne delujejo, in o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2015/2446 (UL L št. 69 z dne 15. 3. 2016, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2016/341/EU).

(1) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen kot pojmi, uporabljeni v Uredbi 952/2013/EU, Uredbi 2015/2446/EU in Uredbi 2015/2447/EU.

(2) Poleg pojmov iz prejšnjega odstavka se v tem zakonu uporabljajo tudi pojmi z naslednjim pomenom:

1. »carinska uprava države članice« v skladu s točko (1) 5. člena Uredbe 952/2013/EU je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: carinski organ);
2. »carinjenje blaga« pomeni izvedbo carinskih formalnosti, ki jih je treba opraviti za prepustitev blaga v carinski postopek oziroma ponovni izvoz;
3. »običajno prebivališče« je kraj, kjer oseba prebiva najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi osebnih ali poslovnih vezi. Če oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi kot njene osebne vezi, se upošteva kraj, kjer ima oseba osebne vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega prebivališča;
4. »blago« je vsaka premična opredmetena stvar, ki je v pravnem prometu, vključno z električno energijo;
5. »uradno mesto« je finančni urad, ki opravlja naloge v zvezi s predložitvijo blaga, oziroma drugo mesto, ki se v skladu s tem zakonom šteje za uradno mesto;
6. »znesek dajatev« je vsak znesek uvozne ali izvozne dajatve ali drugih dajatev iz 3. člena tega zakona.

Ta zakon se uporablja tudi za druge dajatve, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu blaga, če s predpisi, ki določajo te dajatve, ni drugače določeno.

Če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1) Minister ali ministrica, pristojna za finance (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za finance), določi način za izdelavo in prenos carinskih deklaracij, obrazcev, obvestil, zahtevkov in spremnih listin, potrebnih za izvedbo carinskih formalnosti, z elektronskimi sredstvi.

(2) Minister, pristojen za finance, v skladu z 2. členom Uredbe 2015/2446/EU in 2. členom Uredbe 2015/2447/EU dopolni navodila iz priloge B Uredbe 2015/2446/EU in določi sezname nacionalnih oznak, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju carinske deklaracije oziroma drugih obrazcev, obvestil in zahtevkov.

(3) Predstojnik carinskega organa določi tehnično in funkcijsko dokumentacijo, potrebno za razvoj, uporabo in vzdrževanje elektronskih sistemov, ki se uporabljajo za izvedbo carinskih formalnosti in jo objavi na spletni strani.

(1) Vnos in iznos blaga na oziroma iz carinskega območja Unije je mogoč samo prek mejnih prehodov za mednarodni zračni promet in mednarodni morski promet, ki so določeni na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, v času, ko so odprti za promet.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko v skladu z mednarodno pogodbo ali na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, dovoli vnos in iznos blaga tudi izven mejnih prehodov iz prejšnjega odstavka.

(3) Vnos in iznos blaga, ki je zavezano fitosanitarni, veterinarski kontroli ali kontroli drugega pristojnega organa, je dovoljeno le prek tistih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za vnos in iznos takega blaga.

(4) Če je zaradi varnosti javnega reda ali varovanja zdravja ljudi in živali ali splošne varnosti uvoz ali izvoz omejen s predpisi, ki določajo prepovedi in omejitve, lahko Vlada Republike Slovenije določi, da se vnos ali iznos blaga izvaja le prek določenih mejnih prehodov.

(1) Deli pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone in druga mesta, kjer poteka vnos ali iznos blaga oziroma pretok potnikov med Unijo in tretjimi državami, se štejejo za uradna mesta iz 5. točke drugega odstavka 2. člena tega zakona.

(2) Kot uradna mesta se štejejo tudi mejni prehodi in prevozna sredstva, v katerih se opravlja carinjenje blaga med vožnjo, v skladu z mednarodno pogodbo.

(1) Mesto za pregled blaga se določi pri finančnem uradu, ki opravlja naloge v zvezi s predložitvijo blaga.

(2) Pri drugih mestih, ki se štejejo za uradna mesta, carinski organ v soglasju z upravljavcem teh mest določi mesto za pregled blaga.

(3) Za vsak poseg v mesto za pregled blaga iz prejšnjega odstavka je treba pridobiti soglasje carinskega organa.

(1) Upravljavci uradnih mest iz prvega odstavka 7. člena tega zakona carinskemu organu brezplačno zagotavljajo:

• dostop do svojih objektov in naprav,
• prevoz pri opravljanju carinskih formalnosti in
• takoj, ko je mogoče, obvestitev o voznih redih, redih letenja in vseh dejanskih prometnih gibanjih.

(2) Upravljavci uradnih mest iz prvega odstavka 7. člena tega zakona carinskemu organu zagotavljajo tudi:

• ustrezne prostore za opravljanje carinskih formalnosti in
• zadostno število parkirnih mest v njihovi bližini.

(1) Upravljavci prostorov in naprav, namenjenih za potniški in blagovni promet s tretjimi državami, vključno s poštnim prometom, upravljavci naprav v pretovariščih, skladiščih in prostih conah ter upravljavci daljnovodov in cevovodov morajo carinskemu organu omogočiti izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga ter vpogled v evidence o gibanju tega blaga.

(2) Upravljavci iz prejšnjega odstavka so dolžni na zahtevo carinskega organa omogočiti pregled blaga in določiti prostor, kjer se bo izvedel tak pregled oziroma opravil vpogled v evidence.

(3) Upravljavec iz prvega odstavka tega člena nosi stroške, ki jih ima zaradi obveznosti nudenja pomoči carinskemu organu po tem členu.

(1) Šteje se, da je pogoj poklicne kvalifikacije iz točke (d) 39. člena Uredbe 952/2013/EU izpolnjen, če je oseba iz točke (b) prvega odstavka 27. člena Uredbe 2015/2447/EU pri:

• carinskem organu,
• izobraževalni ustanovi, ki jo za namene zagotavljanja take kvalifikacije prizna carinski organ ali drug organ, pristojen za poklicno usposabljanje v Republiki Sloveniji, ali
• poklicnem ali trgovinskem združenju, ki ga je za namene zagotavljanja take kvalifikacije priznal carinski organ ali je akreditirano v Uniji,

uspešno opravila usposabljanje s področja carinske zakonodaje.

(2) Šteje se, da je oseba uspešno opravila usposabljanje s področja carinske zakonodaje pri carinskem organu, izobraževalni ustanovi, poklicnem ali trgovinskem združenju, priznanim s strani carinskega organa, če se je udeležila usposabljanja iz prejšnjega odstavka in za to prejela ustrezno potrdilo.

(3) Pogoji za priznanje izobraževalne ustanove ter poklicnega ali trgovinskega združenja s strani carinskega organa za namene zagotavljanja poklicne kvalifikacije so izpolnjeni, če:

• izobraževalna ustanova oziroma poklicno ali trgovinsko združenje opravlja redna usposabljanja s področja carinske zakonodaje in
• strokovnjak, ki nastopa v imenu izobraževalne ustanove oziroma poklicnega ali trgovinskega združenja, ima najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje in delovne izkušnje s področja carinske zakonodaje ali ima najmanj pet let delovnih izkušenj s področja carinske zakonodaje.

O njihovem priznanju izda carinski organ odločbo.

(4) Minister, pristojen za finance, določi program usposabljanja s področja carinske zakonodaje iz drugega odstavka tega člena in obrazec potrdila o uspešno opravljenem usposabljanju s področja carinske zakonodaje.

(5) Kadar se usposabljanje izvede v okviru izobraževalne ustanove ali poklicnega oziroma trgovinskega združenja, se kopija izdanega potrdila o uspešno opravljenem usposabljanju pošlje carinskemu organu.

Carinski zastopnik mora zastopanemu izdati obračun, na katerem so ločeno navedene uvozne oziroma izvozne dajatve, druge dajatve, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu, obresti in drugi stroški, ki jih je za njegov račun plačal državi.

(1) Kadar se za vročanje dokumentov ne uporabljajo elektronski sistemi iz 6. člena Uredbe 952/2013/EU, se dokumenti elektronsko vročajo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(2) Osebam, ki jim dokumentov ni mogoče vročati v skladu s prejšnjim odstavkom, se dokumenti vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve, razen obvestil o carinskem dolgu iz 102. člena Uredbe 952/2013/EU, ki se vročajo z osebno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve, opravljena 15. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na dokumentu označi.

(3) Če oseba iz prejšnjega odstavka, ki ji je bil vročen dokument v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve, ne izpolni obveznosti, mu carinski organ vroči dokument z osebno vročitvijo.

(4) V enostavnih zadevah, v katerih carinski organ ugodi strankini zahtevi, se dokumenti vročajo po elektronski pošti, če je elektronski naslov carinskemu organu sporočen.

Ne glede na 13. člen tega zakona se dokumenti, ki se vročajo v tujino in se za njih ne uporabljajo elektronski sistemi iz 6. člena Uredbe 952/2013/EU, vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 15. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na dokumentu označi.

Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje odločbe v zvezi z zavezujočimi tarifnimi informacijami, odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami o poreklu blaga ali predložitve informacije o tarifni uvrstitvi blaga potrebna analiza ali natančen pregled blaga, ki ga ni mogoče opraviti pri carinskem organu, lahko na zahtevo carinskega organa analizo ali pregled tega blaga opravi tudi druga usposobljena strokovna organizacija.

(1) Carinski organ zahteva povrnitev stroškov opravljanja posebnih storitev. Te storitve so:

• prisotnost carinskega organa, kadar je to zahtevano, zunaj uradnih ur ali drugje kot na uradnih mestih iz 5. točke drugega odstavka 2. člena tega zakona;
• analize ali izvedenska poročila o blagu in stroški vračila blaga vložniku, zlasti v zvezi z odločbami, izdanimi v skladu s 33. členom Uredbe 952/2013/EU, ali predložitvijo informacij v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe 952/2013/EU;
• pregled ali vzorčenje blaga za namene preverjanja ali uničenje blaga, kadar so vključeni stroški, ki niso stroški za storitve carinskega organa;
• izjemni kontrolni ukrepi, kadar so ti potrebni zaradi narave blaga ali morebitnega tveganja;
• ukrepi, ki jih izvajajo carinski organi v skladu s 198. členom Uredbe 952/2013/EU.

(2) Minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov iz prejšnjega odstavka.

(1) V smislu 53. člena Uredbe 952/2013/EU se kot menjalni tečaj upošteva menjalni referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije.

(2) V primeru tujih valut, za katere Evropska centralna banka ne objavlja menjalnih referenčnih tečajev, se za uporabo točke (a) prvega odstavka 53. člena Uredbe 952/2013/EU kot menjalni tečaj upošteva tečaj, ki ga določa in objavlja Banka Slovenije.

(1) Potrdila o poreklu blaga izdajajo Gospodarska zbornica Slovenije, Trgovinska zbornica Slovenije ali carinski organ.

(2) Potrdilo o poreklu blaga se izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katero se potrdilo nanaša, ustreza kriterijem za pridobitev nepreferencialnega porekla.

(3) Potrdila o poreklu blaga morajo vsebovati vse podatke, potrebne za prepoznavanje blaga, na katero se nanašajo, in morajo nedvomno dokazovati, da ima tako blago poreklo določene države. V potrdilih o poreklu blaga se lahko potrjuje, da je blago po poreklu iz Unije, države članice Unije ali tretje države.

(4) Za zahtevek za izdajo potrdila o poreklu blaga in za potrdilo o poreklu blaga se uporabljajo obrazci, ki jih predpiše minister, pristojen za finance, ali obrazci, ki veljajo v namembni državi.

(1) Potrdila o poreklu blaga se izdajo na podlagi zahtevka vložnika.

(2) Če to upravičujejo okoliščine, predvsem če vložnik zahtevka redno opravlja izvoz, se lahko potrdilo o poreklu blaga predhodno potrdi z žigom pristojnega organa in s podpisom njene pristojne osebe, če se spoštujejo določbe o poreklu in je zagotovljena upravičenost izdaje dokazil.

(3) Če je to potrebno zaradi trgovanja, se lahko za vsako potrdilo o poreklu blaga izda ena ali več dodatnih kopij istega potrdila o poreklu blaga. Kopije se izdajo na obrazcih, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.

(4) Pristojni organi ali pooblaščene organizacije, ki so izdale potrdila o poreklu blaga, morajo zahtevke hraniti najmanj dve leti.