(1) Osnova za določitev odmene za nastanitev znaša 3.500 eurov. Ob upoštevanju pričakovanj delodajalca za prirejanje dogodkov v nastanitvi, povezanih z opravljanjem dela napotene osebe, lahko osnova za določitev odmene znaša 4.000 ali 5.000 eurov. Vlada določi delovna mesta, nazive oziroma funkcije v tujini, za katere se odmena za nastanitev določi glede na višjo osnovo iz prejšnjega stavka.

(2) Osnova iz prejšnjega odstavka se poviša za 1.000 eurov za vsakega otroka.

(3) Odmena za nastanitev se določi tako, da se osnova za določitev odmene za nastanitev pomnoži z odstotnim deležem za posamezen kraj bivanja v tujini, ki ga enkrat na leto določi vlada, na predlog ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, ob upoštevanju aktualnih razmer na lokalnem stanovanjskem trgu in varnostnih vidikov. Če za posamezen kraj ni določen odstotni delež, se za določitev odmene za nastanitev uporablja podatek za kraj, ki je temu kraju najbližji v isti državi. Odstotni delež za posamezen kraj bivanja ne more presegati 180.

(4) Vlada določi vrste stroškov, povezanih z namestitvijo, ki se krijejo iz odmene za nastanitev.

(5) Odmena za nastanitev ne pripada napoteni osebi, če ji delodajalec v tujini zagotovi ustrezno namestitev, vključno s stroški, povezani z bivanjem v tej namestitvi. Napotena oseba mora v primeru iz prejšnjega stavka dokazati neustreznost namestitve.

(6) Odmena za nastanitev se določi na dan napotitve v tujino in se uporablja do izteka napotitve v tujino. Če se med napotitvijo v tujino spremenijo okoliščine, ki vplivajo na določitev osnove iz prvega in drugega odstavka tega člena, ali se poviša odstotni delež, določen za kraj napotitve, se na predlog napotene osebe ali po uradni dolžni ponovno določi višina odmene za nastanitev.

(7) Če si napotena oseba ne more pokriti stroškov nastanitve v okviru višine odmene za nastanitev, določene s tem členom, ji lahko predstojnik izjemoma odobri višjo odmeno za nastanitev, če obstajajo utemeljeni razlogi ob upoštevanju kriterijev iz prvega stavka tretjega odstavka tega člena.

(8) Napoteni osebi pripada odmena za nastanitev le do višine dejanskih, z dokazili izkazanih stroškov, vendar največ do zneska, ki bi ji pripadal po tem členu. Če so dejanski stroški nižji od odmene po tem členu, se odmena prizna v višini dejanskih stroškov.