Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, pri svojem delu uporablja slovenski jezik.

Znanje slovenskega jezika se dokazuje ob prijavi na strokovni izpit, in sicer:

• z dokazilom o zaključeni najmanj srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji,
• s potrdilom zbornice o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike ali
• z dokazilom javne visokošolske izobraževalne ustanove v Republiki Sloveniji ali tujini, ki poučuje in izvaja izpit iz slovenskega jezika kot drugi oziroma tuj jezik, o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika.

Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.

Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:

• stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira,
• zahtevnost delovnega mesta,
• način dela.

Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika za zdravnike na ravni C1 ter pisanje na ravni B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.

Potrdilo iz druge alineje drugega odstavka tega člena, s katerim se dokazuje raven znanja slovenskega jezika iz prejšnjega odstavka, izda zbornica na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike. Program preizkusa znanja iz prejšnjega stavka pripravi zbornica v sodelovanju z javno visokošolsko izobraževalno ustanovo v Republiki Sloveniji, na kateri se poučuje slovenščina kot drugi in tuji jezik in ki izvaja izpite iz znanja slovenskega jezika. Potrdilo iz tega odstavka se izda za namen opravljanja zdravniške službe pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji.

Izvajalci zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega in petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se lahko bolniku omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.

Vsebino, potek in strošek preizkusa znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike ter obliko potrdila iz šestega odstavka tega člena določi zbornica v soglasju z ministrom.

Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika iz tega člena krije zdravnik.