(1) Pri ugotavljanju davčne osnove oziroma priznavanju odhodkov zavezanca se oblikovanje rezervacij v skladu z 12. členom tega zakona, prizna kot odhodek v obračunanem znesku, razen če je s tem zakonom določeno drugače.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se v znesku, ki ustreza 50 % oblikovanih rezervacij, prizna oblikovanje rezervacij za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravitvi storitev, rezervacij za reorganizacijo, rezervacij za pričakovane izgube iz kočljivih pogodb, rezervacij za pokojnine, rezervacij za jubilejne nagrade in rezervacij za odpravnine ob upokojitvi. Pogojne dolgoročne obveznosti se ne štejejo za rezervacije.

(3) Odprava in poraba rezervacij iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki niso bile priznane kot odhodek, se v davčnem obdobju upošteva na način, da:

• se iz davčne osnove izvzamejo prihodki iz odprave ali porabe rezervacij v delu, v katerem oblikovanje rezervacij ni bilo priznano kot odhodek in
• se priznajo odhodki iz porabe rezervacij v delu, v katerem oblikovanje rezervacij ni bilo priznano kot odhodek.

(4) Kot oblikovanje oziroma odprava rezervacij po prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena se obravnava tudi njihov popravek na sedanjo vrednost predvidenih bodočih izdatkov na koncu obračunskega obdobja.