(1) Pri ugotavljanju davčne obveznosti v skladu s tem zakonom, zlasti pri priznavanju ugodnosti oziroma upravičenj zavezanca za davek po tem zakonu, se ne upošteva sheme ali niza shem, ki so ob upoštevanju vseh pomembnih dejstev in okoliščin nepristne, če je njihov glavni namen ali eden od glavnih namenov pridobiti ugodnost oziroma upravičenje, ki izničuje cilj ali namen tega zakona.

(2) Ugodnost oziroma upravičenje iz prvega odstavka tega člena je zmanjšanje davčne osnove zaradi na primer uveljavljanja olajšav, pokrivanja davčne izgube, izvzema dohodka iz osnove, odbitka od davka, oprostitev od davčnega odtegljaja ali drugih ugodnosti oziroma upravičenj po tem zakonu.

(3) Shema iz prvega odstavka tega člena je katerokoli dejanje ali aktivnost, zlasti transakcija, ukrep, operacija, sporazum, odobritev, dogovor, obljuba, obveza ali dogodek, pri tem lahko obsega več kot en korak ali del.

(4) Shema ali niz shem se šteje za nepristnega, če ni bil uveden iz tehtnih komercialnih razlogov, ki odražajo gospodarsko realnost.

(5) Za ugodnost oziroma upravičenje po tem členu se šteje tudi ugodnost oziroma upravičenje zavezanca za davek v zvezi z davčno obveznostjo po tem zakonu, ki je določeno v drugem zakonu.