(1) Nosilec kmetijskega gospodarstva mora imeti pravico do uporabe stvari iz prejšnjega člena.

(2) Nosilec kmetijskega gospodarstva ima pravico do uporabe kmetijskih zemljišč, če je lastnik ali zakupnik kmetijskih zemljišč oziroma ima za uporabo kmetijskih zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe kmetijskih zemljišč. Če je član družinske kmetije lastnik kmetijskih zemljišč, se šteje, da ima nosilec družinske kmetije pravico do uporabe kmetijskih zemljišč.

(3) Pri kmetijskih zemljiščih, ki so v solastnini ali skupni lastnini, ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe kmetijskega zemljišča, če je nosilec ali član družinske kmetije solastnik kmetijskega zemljišča, za katerega zaradi neurejenih lastninskih razmerij (neznani dediči, odseljeni brez znanega naslova, neznani lastniki, nedokončani denacionalizacijski postopki) ni mogoče pridobiti soglasja ostalih solastnikov v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča.

(5) Nosilec kmetijskega gospodarstva ima pravico do uporabe stavb ali delov stavb, če je lastnik, solastnik ali ima pridobljeno soglasje lastnikov ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe stavb ali delov stavb. Če je član družinske kmetije lastnik stavb ali delov stavb, se šteje, da ima nosilec družinske kmetije pravico do uporabe stavb ali delov stavb.

(6) Nosilec kmetijskega gospodarstva ima pravico do uporabe kmetijske mehanizacije, če je njen lastnik. Če je član družinske kmetije lastnik kmetijske mehanizacije, se šteje, da ima nosilec družinske kmetije pravico do uporabe kmetijske mehanizacije.