(1) Za namen preverjanja spoštovanja pravil pogojenosti se za namerno neskladnost šteje neskladnost, pri kateri iz okoliščin očitno izhaja, da se je zavezanec zavedal, da bo imelo njegovo ravnanje ali opustitev za posledico neskladnost, vendar pa je vseeno hotel nastanek te posledice ali je vsaj privolil v nastanek te posledice.

(2) Vlada s predpisom iz 10., 11.a in 12. člena tega zakona podrobneje določi stopnjo neskladnosti.

(3) Če zavezanec ponovi neskladnost, za katero mu je agencija dvakrat v treh zaporednih letih določila upravno sankcijo, se ta neskladnost šteje za namerno neskladnost v skladu s tretjim odstavkom 9. člena Uredbe 2022/1172/EU.