(1) Ta zakon vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom.

(2) Ta zakon vsebuje tudi pravila o pristojnosti sodišč in drugih organov Republike Slovenije za obravnavanje razmerij iz prvega odstavka tega člena, pravila postopka in pravila za priznanje in izvršitev tujih sodnih in arbitražnih odločb ter odločb drugih organov.

(1) Pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona se izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom.

(2) Ta določba se ne uporablja, kadar pravo izbereta stranki.

Če v tem zakonu ni določbe o pravu, ki ga je treba uporabiti, se smiselno uporabljajo določbe in načela tega zakona, načela pravnega reda Republike Slovenije in načela mednarodnega zasebnega prava.

Ta zakon se ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi.

Pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona se ne uporabi, če bi bil učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

(1) Če bi bilo treba po tem zakonu uporabiti pravo tuje države, se upoštevajo njegova pravila, ki določajo, katero pravo se uporabi.

(2) Če pravila tuje države, ki določajo, katero pravo je treba uporabiti, zavračajo na pravo Republike Slovenije, se uporabi pravo Republike Slovenije, ne da bi se pri tem upoštevala njena pravila o napotilu, katero pravo se uporabi.

(3) Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se ne uporabljajo, kadar imata stranki pravico izbrati pravo.

Če z zakonom ni določeno drugače, sta pravni posel in pravno dejanje glede oblike veljavna, če sta veljavna bodisi po pravu kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen oziroma pravno dejanje opravljeno, bodisi po pravu, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja.

Za zastaranje se uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja.

(1) Če je treba uporabiti pravo države, katere pravni red ni enoten, pravila tega zakona pa ne napotujejo na določeno pravno območje v taki državi, se po pravilih njenega pravnega reda določi, katero pravo se uporabi.

(2) Če se na način iz prvega odstavka tega člena ne da ugotoviti, katero pravo države z neenotnim pravnim redom je treba uporabiti, se uporabi pravo tistega območja v taki državi, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi.

(1) Če ima državljan Republike Slovenije tudi državljanstvo kakšne druge države, se za uporabo tega zakona šteje, da ima samo državljanstvo Republike Slovenije.

(2) Če ima oseba, ki ni državljan Republike Slovenije, dvoje ali več tujih državljanstev, se za uporabo tega zakona šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in v kateri ima tudi stalno prebivališče.

(3) Če oseba iz drugega odstavka tega člena nima stalnega prebivališča v nobeni izmed držav, katerih državljan je, se za uporabo tega zakona šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in s katero je v najtesnejši zvezi.

(1) Če oseba nima državljanstva ali njenega državljanstva ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega stalnega prebivališča.

(2) Če oseba iz prvega odstavka tega člena nima stalnega prebivališča ali ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega začasnega prebivališča.

(3) Če za osebo iz prvega odstavka tega člena ni mogoče ugotoviti niti začasnega prebivališča, se uporabi pravo Republike Slovenije.

(1) Sodišče ali drug pristojen organ po uradni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti.

(2) Organ iz prvega odstavka tega člena lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način.

(3) Stranke lahko v postopku predložijo o vsebini tujega prava javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove.

(4) Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije.

Drugo poglavje

(1) Za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe se uporabi pravo tiste države, katere državljan je.

(2) Fizična oseba, ki bi bila po pravu države, katere državljan je, poslovno nesposobna, je poslovno sposobna, če ima to sposobnost po pravu kraja, kjer je nastala obveznost.

(3) Za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti fizične osebe se uporabi pravo iz prvega odstavka tega člena.

(4) Drugi odstavek tega člena se ne uporablja za družinska in dedna razmerja.

Za vprašanja osebnega imena se uporabi pravo države, katere državljan je oseba, ki se ji določa ali spreminja osebno ime.

(1) Za postavitev pod skrbništvo in prenehanje skrbništva ter za razmerja med skrbnikom in osebo pod skrbništvom (varovancem) se uporablja pravo države, katere državljan je varovanec.

(2) Tujemu državljanu ali osebi brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji, se začasni varstveni ukrepi odredijo po pravu Republike Slovenije in trajajo, dokler pristojna država o tem ne odloči in ne ukrene, kar je potrebno.

(3) Drugi odstavek tega člena se uporablja tudi glede varstva premoženja odsotnega tujega državljana in osebe brez državljanstva, ki je na ozemlju Republike Slovenije.

Za razglasitev pogrešanca za mrtvega se uporabi pravo države, katere državljan je bil takrat, ko je bil pogrešan.

(1) Za pravni položaj pravne osebe se uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada.

(2) Pripadnost pravne osebe se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena.

(3) Če ima pravna oseba svoj dejanski sedež v drugi državi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge države tudi njeno pripadnost, se šteje, da pripada tej drugi državi.

(1) Za lastninskopravna razmerja in druge pravice na stvareh se uporabi pravo kraja, kjer je stvar.

(2) Za razmerja iz prvega odstavka tega člena glede stvari, ki so v prevozu, se uporabi pravo namembnega kraja.

(3) Za razmerja iz prvega odstavka člena glede prevoznih sredstev se uporabi pravo države, katere državno pripadnost imajo ta sredstva, če s predpisi Republike Slovenije ni določeno drugače.

(1) Za pogodbo se uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače.

(2) Volja strank o izbranem pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin.

(3) Veljavnost pogodbe o izbiri prava se presoja po izbranem pravu.

Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež.

(1) Za pogodbo o zaposlitvi se uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo.

(2) Ne šteje se, da delavec običajno opravlja svoje delo v kakšni državi, če v njej dela začasno.

(3) Če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi, se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče.

(4) Z dogovorom o izbiri prava, ki naj se uporabi, stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo države, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava.

(1) Za potrošniško pogodbo se po tem zakonu šteje pogodba o prenosu premičnin ali pravic na potrošnika ter pogodba o opravljanju storitev potrošniku.

(2) Za potrošnika se po tem zakonu šteje oseba, ki pridobiva stvari, pravice in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v lastnem gospodinjstvu.

(3) Za potrošniško pogodbo se po tem zakonu ne štejeta prevozna pogodba in ne pogodba o opravljanju storitev potrošniku, če se te po pogodbi opravljajo v celoti izven države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

(4) Ne glede na druge določbe tega zakona se za potrošniško pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče:

• če je sklenitev pogodbe posledica ponudbe ali reklame v tej državi in če je potrošnik v tej državi opravil dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe; ali
• če je potrošnikov sopogodbenik ali njegov zastopnik dobil potrošnikovo naročilo v tej državi; ali
• če je bila prodajna pogodba sklenjena v drugi državi oziroma je potrošnik dal naročilo v drugi državi, če je bilo potovanje organizirano s strani prodajalca z namenom spodbujati sklepanje takih pogodb.

(5) V primerih iz prejšnjega odstavka stranki z dogovorom o izbiri prava ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

Za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina.

Za razmerja med pogodbenima strankama, če stranki nista določili drugače, se pravo iz 19. in 20. člena tega zakona uporabi tudi:

1. za določitev časa, od katerega ima pridobitelj oziroma prevzemnik premične stvari pravico do njenih proizvodov in plodov;
2. za določitev časa, od katerega pridobitelj oziroma prevoznik prevzame nevarnost (riziko) v zvezi s stvarmi.

Če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače, se po pravu kraja, kjer se mora stvar izročiti, presojajo način izročitve stvari in ukrepi, ki so potrebni, če je bil prevzem stvari zavrnjen.

Za učinek odstopa terjatve ali prevzema dolga se za dolžnika oziroma upnika, ki nista sodelovala pri odstopu oziroma prevzemu, uporabi pravo, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg.

Za akcesorni pravni posel se uporabi pravo, ki velja za glavni pravni posel, če ni določeno drugače.

Za enostranski pravni posel se uporabi pravo države dolžnikovega stalnega prebivališča oziroma sedeža.

(1) Za neopravičeno pridobitev se uporabi pravo, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve.

(2) Za poslovodstvo brez naročila se uporabi pravo kraja, kjer je bilo opravljeno dejanje poslovodje.

(3) Za obveznosti iz uporabe stvari brez poslovodstva in za druge nepogodbene obveznosti, ki ne izvirajo iz odškodninske odgovornosti, se uporabi pravo kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila obveznost.

(1) Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti.

(2) Če pravo, določeno po prvem odstavku tega člena nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo.

Če je dogodek, iz katerega izhaja odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju ali na letalu, je s pravom kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo države, katere pripadnost ima ladja, oziroma pravo države, v kateri je letalo vpisano v vpisnik.

(1) Za dedovanje je treba uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti.

(2) Oporočna sposobnost se presoja po pravu države, katere državljanstvo je imel oporočitelj ob sestavi oporoke.

(1) Oporoka je glede oblike veljavna, če je oblika veljavna po enem od naslednjih pravnih redov:

1. po pravu kraja, kjer je bila oporoka sestavljena;
2. po pravu države, katere državljan je bil oporočitelj, bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti;
3. po pravu oporočiteljevega stalnega prebivališča bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi od smrti;
4. po pravu oporočiteljevega začasnega prebivališča, bodisi ob oporočnem razolaganju bodisi ob smrti;
5. po pravu Republike Slovenije;
6. za nepremičnine – tudi po pravu kraja, kjer je nepremičnina.

(2) Preklic oporoke je glede oblike veljaven, če je taka oblika veljavna po kateremkoli pravu, po katerem bi bila lahko v skladu s prvim odstavkom tega člena oporoka veljavno sestavljena.

Pogoji za sklenitev zakonske zveze se za vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze.

Za obliko zakonske zveze se uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa.

Neveljavnost zakonske zveze se presoja po kateremkoli materialnem pravu, po katerem je bila sklenjena po 34. in 35. členu tega zakona.