(1) Plačilna institucija ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od naslednjih vrednosti:

1. vrednost ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona,
2. vrednost kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi metode iz drugega odstavka tega člena.

(2) Vrednost kapitalske zahteve za plačilne institucije, razen tistih, ki opravljajo le storitve iz 7. ali 8. točke ali 7. in 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, se izračuna na podlagi metode, ki jo za posamezno plačilno institucijo določi Banka Slovenije z odločbo, ob upoštevanju vrste in kompleksnosti plačilnih storitev, ki jih bo opravljala plačilna institucija, ter obsega plačil in tveganj, ki jim bo izpostavljena plačilna institucija. Banka Slovenije lahko plačilni instituciji določi eno od naslednjih metod:

1. metodo stalnih splošnih stroškov,
2. metodo obsega plačil,
3. metodo prihodkov iz poslovanja.

(3) Pri hibridni plačilni instituciji se kapitalska zahteva izračunava samo za tisti del njenega poslovanja, ki je povezan z opravljanjem plačilnih storitev.

(4) Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o spremembi dejstev in okoliščin iz drugega odstavka tega člena.

(5) Če se dejstva in okoliščine iz drugega odstavka tega člena bistveno spremenijo, lahko Banka Slovenije z odločbo določi drugo metodo za izračun kapitalske zahteve.