(1) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je pravna ali fizična oseba, ki opravlja le plačilne storitve zagotavljanja informacij o računih iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, in je izvzeta iz uporabe postopka in izpolnjevanja pogojev iz 2. poglavja tega zakona, z izjemo 1. do 3., 6. do 9., 11., 12. in 16. točke prvega odstavka 35. člena, določb 47. do 52. člena tega zakona ter tretjega odstavka tega člena.

(2) Subjekt, ki vloži zahtevo za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih, zahtevi priloži tudi potrdilo o sklenjenem zavarovanju poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje svoje odgovornosti do ponudnikov plačilnih storitev, ki vodijo račune, ali uporabnikov plačilnih storitev zaradi neodobrenega ali goljufivega dostopa do informacij o plačilnih računih ali prevare pri dostopu do informacij o plačilnih računih oziroma neodobrene ali goljufive uporabe teh informacij ali prevare pri uporabi teh informacij.

(3) Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih se šteje za plačilno institucijo in se, če ni s tem zakonom določeno drugače, zanj smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na plačilne institucije, razen določbe 5. poglavja, z izjemo 89., 90., kjer je ustrezno, 103., 119., 132. člena in 151. do 153. člena ter 3. in 4. točke prvega odstavka 257. člena tega zakona.

(4) Ko subjekt, ki namerava opravljati samo storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, pri Banki Slovenije vloži zahtevo za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih in dokumentacijo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, ga Banka Slovenije vpiše v register. Za odločanje Banke Slovenije o zahtevi za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih se smiselno uporabljajo določbe podpoglavja 15.2 tega zakona.