(1) Obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij.

(2) Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v Republiki Sloveniji v register plačilnih institucij, Banka Slovenije v dveh mesecih po prejemu informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona plačilni instituciji sporoči, ali je bil zastopnik vpisan v register. Če Banka Slovenije dvomi v pravilnost predloženih informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, pred vpisom zastopnika v register sprejme dodatne ukrepe, s katerimi te informacije preveri. O morebitni zavrnitvi vpisa Banka Slovenije plačilno institucijo nemudoma obvesti. Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v državi gostiteljici, se uporabi postopek iz 48. člena tega zakona.

(3) Banka Slovenije zavrne vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1. podatki po drugem odstavku 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,
2. osebe, ki so članice poslovodstva zastopnika, ali osebe, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 32. člena tega zakona, ali
3. so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek zastopnika za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(4) Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis zastopnika v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe zastopnika neugodna.