(1) Če sta temelj ali višina odškodninskega zahtevka odvisna od tega, v kakšni višini je bila razlika v ceni prenesena naprej na tožnika, ki je posredni kupec, je tožnik dolžan dokazati obstoj in obseg prenosa razlike v ceni nanj. Tožnik lahko z obrazloženim predlogom predlaga ali zahteva, da sodišče tožencu ali tretji osebi naloži razkritje dokazov ali podatkov.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se domneva, da je razlika v ceni prenesena na tožnika, ki je posredni kupec, če ta dokaže, da:

• je toženec kršil konkurenčno pravo,
• je bila razlika v ceni, ki je bila prenesena na neposrednega kupca toženca, posledica kršitve konkurenčnega prava, in
• je kupil blago ali storitev, ki je predmet kršitve konkurenčnega prava, ali izhaja iz blaga ali storitve, ki je predmet kršitve, ali pa vsebuje takšno blago ali storitve.

(3) Prejšnji odstavek se ne uporablja, če toženec dokaže, da razlika v ceni ni bila v celoti ali delno prenesena na tožnika.

(4) Sodišče pri oceni, ali je tožencu uspelo dokazati, da je tožnik v celoti ali delno prenesel razliko v ceni in da je bila razlika v ceni prenesena nanj, upošteva tudi:

• odškodninske tožbe v zvezi z isto kršitvijo konkurenčnega prava, ki so jih vložili tožniki z drugih stopenj dobavne verige,
• pravnomočne sodbe, izdane na podlagi tožb iz prejšnje alineje,
• relevantne javno dostopne informacije, ki izhajajo iz primerov javnopravnega izvajanja konkurenčnega prava in se nanašajo na odškodninski zahtevek.

(5) Če se ugotovi, da je bila razlika v ceni v celoti ali delno prenesena na naslednjo stopnjo dobavne verige, višine prenesene razlike v ceni pa ni mogoče ugotoviti ali bi se lahko ugotovila le z nesorazmernimi težavami, sodišče po prostem preudarku oceni, kateri del razlike v ceni se je prenesel naprej.