(1) Denarna obveznost je sestavljena iz glavnice v višini, ki je bila dogovorjena in bi morala biti plačana v pogodbenem ali zakonsko določenem roku, in vseh davkov in drugih obveznih dajatev, navedenih v računu ali drugi enakovredni listini, ki v skladu s poslovno prakso pomeni zahtevek za plačilo (v nadaljnjem besedilu: račun).

(2) Če se pogodbene stranke dogovorijo za obročno odplačevanje denarnih obveznosti, se določbe tega zakona uporabljajo za vsak obrok posebej.