Ta zakon ureja zavarovanje za starševsko varstvo in pravice, ki iz tega izhajajo, družinske prejemke, pogoje in postopek za uveljavljanje posameznih pravic ter druga vprašanja glede izvajanja tega zakona.

(1) S tem zakonom se v slovenski pravni red prenašata Direktiva Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES (UL L št. 68 z dne 18. 3. 2010, str. 13) in Direktiva Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS (UL L št. 348 z dne 28. 11. 1992, str. 1).

(2) S tem zakonom se v slovenski pravni red prenaša Direktiva 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici (UL L št. 343 z dne 23. 12. 2011, str. 1), v delu, ki se nanaša na pravico do enakega obravnavanja glede področij socialne varnosti.

(3) S tem zakonom se v slovenski pravni red prenaša Direktiva (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU (UL L št. 188 z dne 12. 7. 2019, str. 79) v delu, ki se nanaša na očetovski in starševski dopust, plačilo in nadomestilo ter prožne ureditve dela.

Pravice po tem zakonu so:

1. pravice iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo in
2. pravice do družinskih prejemkov.

Z zavarovanjem za starševsko varstvo se zavarovancem po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice, vezane na starševske obveznosti.

Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1. dopust je pravica do odsotnosti z dela zaradi poroda oziroma nege in varstva otroka po tem zakonu in vključuje materinski dopust, očetovski dopust in starševski dopust;
2. nadomestilo je nadomestilo plače, ki izhaja iz zavarovanja za starševsko varstvo po tem zakonu in vključuje materinsko nadomestilo, očetovsko nadomestilo in starševsko nadomestilo;
3. druga oseba je oseba, ki neguje in varuje otroka na podlagi veljavnega izvršilnega naslova v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja ali skrbnik ali skrbnica (v nadaljnjem besedilu: skrbnik), ki svojega varovanca ali varovanko (v nadaljnjem besedilu: varovanec) dejansko neguje in varuje;
4. daljše obdobje je obdobje najmanj 30 koledarskih dni;
5. polna odsotnost z dela je odsotnost v obsegu tedenske delovne obveznosti zavarovanca ali zavarovanke (v nadaljnjem besedilu: zavarovanec), ne glede na to ali gre za polni ali krajši delovni čas;
6. delna odsotnost z dela je odsotnost v obsegu, krajšem od obsega tedenske delovne obveznosti zavarovanca;
7. strnjen niz je odsotnost z dela v polnem trajanju posamezne vrste dopusta po tem zakonu naenkrat brez prekinitve;
8. otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo, je otrok z motnjami v duševnem razvoju, slep in slaboviden otrok, gluh in naglušen otrok, otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov, gibalno oviran otrok, dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo, kar ugotavlja zdravniška komisija;
9. zunajzakonski partner ali partnerka (v nadaljnjem besedilu: zunajzakonski partner) je oseba, ki živi z drugo osebo v zunajzakonski skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo;
10. registrirana istospolna partnerska skupnost je urejena skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki pred pristojnim organom registrirata svojo skupnost v skladu z zakonom, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti;
11. zdravniške komisije so komisije, ki jih s sklepom imenuje minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za družino;
12. prispevki za socialno varnost so prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti in prispevki za starševsko varstvo.

Minister imenuje najmanj tri zdravniške komisije prve stopnje in zdravniško komisijo druge stopnje, ki dajejo mnenja centrom za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: center) oziroma ministrstvu, pristojnemu za družino (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) v postopkih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Minister določi sestavo, delo in plačilo zdravniških komisij.

(1) Če vplačani prispevki za starševsko varstvo ne zadoščajo za pokrivanje obveznosti iz naslova pravic, ki izhajajo iz zavarovanja za starševsko varstvo, se sredstva zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

(2) Sredstva za izplačevanje družinskih prejemkov se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

Zavarovanci za starševsko varstvo so:

1. osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji;
2. osebe v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji, poslane na delo v tujino, če niso obvezno zavarovane v državi, v katero so bile poslane in osebe, ki so zaposlene pri delodajalcu s sedežem v tujini, za katere se v skladu s predpisi Unije uporablja zakonodaja Republike Slovenije;
3. osebe, zaposlene pri mednarodnih organizacijah in ustanovah, tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih s sedežem v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno;
4. osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost;
5. osebe, ki v Republiki Sloveniji opravljajo versko službo kot verski uslužbenci v skladu s predpisi, ki urejajo versko svobodo;
6. osebe, ki izvajajo rejniško dejavnost kot poklic v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje rejniške dejavnosti;
7. družbenice ali družbeniki (v nadaljnjem besedilu: družbeniki) gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji (v nadaljnjem besedilu: ustanovitelji) zavodov, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi;
8. osebe, ki so vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti;
9. brezposelne osebe, ki prejemajo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje nadomestilo po predpisih, ki urejajo trg dela;
10. osebe, ki po prenehanju delovnega razmerja prejemajo nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, po predpisih, ki urejajo zdravstveno zavarovanje;
11. osebe, ki prejemajo starševsko nadomestilo po tem zakonu in niso zavarovane na drugi podlagi;
12. osebe, ki imajo pravico do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva po tem zakonu;
13. osebe, ki imajo pravico do plačila prispevkov za socialno varnost v primeru štirih ali več otrok po tem zakonu;
14. osebe, ki imajo pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek po tem zakonu ali po predpisih, ki urejajo socialno varstvo;
15. zakonci, zunajzakonski partnerji in registrirani istospolni partnerji uslužbencev ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve ali ministrstva, pristojnega za obrambo, napotenih na delo v tujino;
16. osebe, ki so upravičene do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje in niso obvezno zavarovane na drugi podlagi.

(1) Za starševsko varstvo se plačujeta prispevek zavarovanca in prispevek delodajalca ali delodajalke (v nadaljnjem besedilu: delodajalec).

(2) Stopnje prispevkov se določijo z zakonom, ki ureja prispevke za socialno varnost.

(3) Prispevki se vplačujejo v proračun Republike Slovenije.

Prispevki se obračunavajo od osnove za plačilo prispevkov, ki je enaka osnovi za plačilo prispevkov, od katere zavarovanci iz 8. člena tega zakona plačujejo prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

(1) Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca za starševsko varstvo so zavarovanci iz 8. člena tega zakona, razen zavarovancev iz 6., 12. in 13. točke 8. člena tega zakona, za katere plačuje prispevek zavarovanca Republika Slovenija.

(2) Prispevek za zavarovance iz 16. točke 8. člena tega zakona se ne plačuje, šteje pa se kot plačan od bruto zneska nadomestila, ki ga oseba prejema za čas poklicne rehabilitacije.

(1) Zavezanci za plačilo prispevkov delodajalca za starševsko varstvo so:

1. delodajalci - za zavarovance iz 1., 2. in 3. točke 8. člena tega zakona, razen za osebe, ki so zaposlene pri delodajalcu s sedežem v tujini, za katere se v skladu s predpisi Unije uporablja zakonodaja Republike Slovenije;
2. zavarovanci iz 4., 5., 7., 8. in 15. točke 8. člena tega zakona in osebe, ki so zaposlene pri delodajalcu s sedežem v tujini, za katere se v skladu s predpisi Unije uporablja zakonodaja Republike Slovenije, razen v primerih prejemanja nadomestil. V teh primerih je zavezanec za plačilo prispevka delodajalca za starševsko varstvo izplačevalec nadomestil;
3. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje za zavarovance iz 9. točke 8. člena tega zakona;
4. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za zavarovance iz 10. točke 8. člena tega zakona;
5. Republika Slovenija za zavarovance iz 6., 11., 12., 13., in 14. točke 8. člena tega zakona.

(2) Prispevek za zavarovance iz 16. točke 8. člena tega zakona se ne plačuje, šteje pa se kot plačan od bruto zneska nadomestila, ki ga oseba prejema za čas poklicne rehabilitacije.

(3) Plačila prispevkov za starševsko varstvo so oproščena invalidska podjetja in zaposlitveni centri v skladu s predpisom, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

(4) Za izplačevalca nadomestil po tem členu se šteje pravna oseba, ki jo bremenijo izplačana nadomestila plač oziroma dohodkov, kot so zlasti Republika Slovenija, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije.

Glede pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavezanca, varovanja podatkov, pristojnosti davčnega organa in drugih vprašanj postopka, se uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in zakon, ki ureja davčno službo.

Pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo so:

1. dopust,
2. nadomestilo,
3. pravica do krajšega delovnega časa in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva,
4. pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v primeru štirih ali več otrok,
5. nadomestilo v času odmora za dojenje in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v času odmora za dojenje.

(1) Vrste dopusta so:

1. materinski dopust,
2. očetovski dopust,
3. starševski dopust.

(2) Dopust je določen v koledarskih dnevih za polno odsotnost z dela.

Starši ali druge osebe imajo pravico do dopusta, če so zavarovanci po tem zakonu.

Delodajalci so dolžni delavcem ali delavkam (v nadaljnjem besedilu: delavec) zagotoviti odsotnost z dela zaradi izrabe dopusta v skladu s tem zakonom.

(1) Delavec obvesti delodajalca o nameri izrabe dopusta 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, če ta zakon ne določa drugače.

(2) Center o priznanju posamezne vrste dopusta obvesti delodajalca za zavarovance iz 1., 2. in 3. točke 8. člena tega zakona, pristojni davčni organ za zavarovance iz 4., 5., 7. in 8. točke 8. člena tega zakona, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje za zavarovance iz 9. točke 8. člena tega zakona, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za zavarovance iz 10. točke 8. člena tega zakona, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za zavarovance iz 16. točke 8. člena tega zakona, ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve ali ministrstvo, pristojno za obrambo za zavarovance iz 15. točke 8. člena tega zakona v 15 dneh po izdaji odločbe o priznani pravici do dopusta.

(1) Mati ima pravico do materinskega dopusta v trajanju 105 dni.

(2) Mati obvezno izrabi 15 dni materinskega dopusta.

(1) Če mati rodi mrtvega otroka, ima pravico do materinskega dopusta še 42 dni od dneva poroda.

(2) Če otrok umre v času materinskega dopusta, ima mati pravico do materinskega dopusta v obsegu kot ga je do dneva smrti otroka že izrabila, vendar najmanj 42 dni od rojstva otroka. Po smrti otroka pripada materi deset dni materinskega dopusta.

(3) Če mati zapusti otroka ob rojstvu otroka ali po njem, ima pravico do materinskega dopusta še 42 dni od dneva poroda.

(4) Če mati zapusti otroka v času materinskega dopusta, pa je že izrabila 42 dni materinskega dopusta, nima več pravice do materinskega dopusta od naslednjega dne, ko je zapustila otroka.

(1) Materinski dopust se izrabi v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela.

(2) Mati nastopi materinski dopust 28 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog ali ginekologinja (v nadaljnjem besedilu: ginekolog). Če mati ne nastopi materinskega dopusta v tem roku, neizrabljenega dela materinskega dopusta ne more izrabiti po otrokovem rojstvu, razen v primeru, če je porod nastopil pred predvidenim datumom.

(3) Če mati na dan poroda še ni nastopila materinskega dopusta, nastopi materinski dopust z dnem rojstva otroka.

(1) Oče ima pravico do materinskega dopusta, če mati:

1. umre,
2. zapusti otroka,
3. na podlagi mnenja zdravnika specialista ali zdravnice specialistke (v nadaljnjem besedilu: zdravnik) trajno ali začasno ni sposobna za nego in varstvo otroka.

(2) Oče ima pravico do materinskega dopusta v obsegu kot ga ima mati, zmanjšanem za toliko dni, kolikor je mati to pravico že izrabila, najmanj pa za 28 dni.

(3) Pravico do materinskega dopusta ima v soglasju z materjo tudi oče otroka v primerih, ko rodi otroka mati, mlajša od 18 let in ima status vajenke, učenke, dijakinje ali študentke. V tem primeru materinski dopust traja 77 dni in se skrajša še za toliko dni, kolikor je otrok star, ko oče nastopi materinski dopust.

(1) Druga oseba ima pravico do materinskega dopusta v obsegu kot ga ima mati, zmanjšanem za toliko dni, kolikor sta mati oziroma oče to pravico že izrabila, najmanj pa za 28 dni.

(2) Pravico do materinskega dopusta ima v soglasju z materjo in očetom tudi eden od starih staršev otroka v primerih, ko rodi otroka mati, mlajša od 18 let in ima status vajenke, učenke, dijakinje ali študentke. V tem primeru materinski dopust traja 77 dni in se skrajša še za toliko dni, kolikor je otrok star, ko eden od starih staršev nastopi materinski dopust.

(1) Če mati rodi otroka preden je o izrabi materinskega dopusta obvestila delodajalca, obvesti delodajalca o tem v treh dneh po rojstvu otroka, razen če njeno zdravstveno stanje tega ne dopušča. V tem primeru se predloži zdravniško dokazilo.

(2) Če mati sklepa delovno razmerje v 58. dneh pred predvidenim datumom poroda, obvesti delodajalca o nastopu materinskega dopusta ob sklenitvi delovnega razmerja.

(3) Oče obvesti delodajalca o izrabi materinskega dopusta najpozneje v treh dneh od nastopa razloga za izrabo materinskega dopusta.

(4) Druga oseba obvesti delodajalca o izrabi materinskega dopusta najpozneje v treh dneh od nastopa razloga za izrabo materinskega dopusta.

(1) Oče ima pravico do očetovskega dopusta ob rojstvu otroka oziroma otrok v trajanju 15 dni. Pravica je neprenosljiva.

(2) Pravico do očetovskega dopusta v trajanju 15 dni ima tudi posvojitelj ali oseba, ki ji je otrok nameščen z namenom posvojitve, ali otrokov sorodnik, ki mu je podeljena starševska skrb v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja.

(3) Ob rojstvu dveh ali več hkrati živorojenih otrok se očetovski dopust za drugega ali nadaljnjega otroka podaljša za dodatnih deset dni. Očetovski dopust se za drugega ali nadaljnjega otroka podaljša tudi ob posvojitvi ali namestitvi z namenom posvojitve ali podelitvi starševske skrbi sorodniku dveh ali več hkrati živorojenih otrok ali dveh ali več različno starih otrok do osmega leta starosti najstarejšega otroka.

(1) Oče nima pravice do očetovskega dopusta, če:

1. mati rodi mrtvega otroka;
2. mu je odvzeta starševska skrb, so mu prepovedani stiki z otrokom v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja oziroma mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja materi ali otroku po predpisih, ki urejajo naloge in pooblastila policije in preprečevanje nasilja v družini;
3. je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za varstvo in vzgojo otroka ali na drug način zanemarja starševsko skrb, na podlagi mnenja pristojnega centra;
4. na podlagi mnenja zdravnika, trajno ali začasno ni sposoben za nego in varstvo otroka.

(2) Če oče izrabi očetovski dopust pred nastopom razlogov iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka, mu pripada pravica v takem obsegu, kot ga je že izrabil preden so nastopili razlogi za prenehanje pravice.

(3) Če oče izrabi očetovski dopust pred nastankom razloga iz 4. točke prvega odstavka tega člena, lahko neizrabljeni del očetovskega dopusta izrabi po prenehanju razloga, vendar najpozneje do tretjega meseca starosti otroka.

(4) Če otrok umre v času očetovskega dopusta, ima oče pravico do očetovskega dopusta v takem obsegu, kot ga je do dneva smrti otroka že izrabil in še tri dni po smrti otroka, vendar ne dlje kot 15 dni.

(1) Oče izrabi očetovski dopust v trajanju 15 dni v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela od rojstva otroka do tretjega meseca starosti otroka.

(2) Posvojitelj ali oseba, ki ji je otrok nameščen z namenom posvojitve, ali otrokov sorodnik, ki mu je podeljena starševska skrb v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja, izrabi očetovski dopust v trajanju 15 dni v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela v treh mesecih po namestitvi otroka z namenom posvojitve ali izvedeni posvojitvi ali podelitvi starševske skrbi sorodniku, vendar najdlje do osmega leta starosti otroka.

(3) Trajanje očetovskega dopusta se pri izrabi v obliki delne odsotnosti z dela ne podaljša.

(4) Oče, posvojitelj, oseba, ki ji je otrok nameščen z namenom posvojitve, ali otrokov sorodnik, ki mu je podeljena starševska skrb v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja, ki pridobi dodatne dneve očetovskega dopusta v skladu s tretjim odstavkom 25. člena tega zakona, izrabi dodatne dneve očetovskega dopusta v skladu s prvim ali drugim odstavkom tega člena.

(1) Ne glede na 25. člen tega zakona ima pravico do očetovskega dopusta tudi druga oseba ter materin zakonec, materin zunajzakonski partner in partner ali partnerka registrirane istospolne partnerske skupnosti, ki dejansko neguje in varuje otroka, na način in pod pogoji iz tega poglavja.

(2) Pod pogoji iz prejšnjega odstavka ima pravico do očetovskega dopusta zakonec, zunajzakonski partner ali partner registrirane istospolne partnerske skupnosti osebe, ki koristi materinski dopust.

(3) Osebe iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko izrabijo očetovski dopust, če ga ne izrabi oče otroka.

(1) Vsak od staršev ima pravico do starševskega dopusta v trajanju 160 dni, pri čemer lahko mati na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 60 dni pa je neprenosljivih. Oče lahko prenese na mater 100 dni starševskega dopusta, 60 dni pa je neprenosljivih. Eden od staršev ga izrabi neposredno po izteku materinskega dopusta. Kadar za tega otroka nihče ni upravičen do materinskega dopusta, se prizna pravica do starševskega dopusta neposredno po poteku 77 dni starosti otroka.

(2) Ob rojstvu dveh ali več hkrati živo rojenih otrok se starševski dopust podaljša za vsakega nadaljnjega otroka za dodatnih 90 dni. Starševski dopust se ob posvojitvi ali namestitvi z namenom posvojitve ali podelitvi starševske skrbi sorodniku dveh ali več hkrati živo rojenih otrok ali dveh ali več različno starih otrok do osmih let najstarejšega otroka podaljša za vsakega nadaljnjega otroka za dodatnih 90 dni.

(3) Ob rojstvu nedonošenčka se starševski dopust podaljša za toliko dni, kolikor dni je bila nosečnost krajša od 260 dni.

(4) Ob rojstvu otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, se starševski dopust podaljša za dodatnih 90 dni na podlagi mnenja zdravniške komisije.

(5) Starševski dopust se podaljša tudi v primeru, ko starša že ob rojstvu otroka varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do osmega leta starosti za 30 dni, za tri otroke do osmega leta starosti za 60 dni in za štiri ali več otrok do osmega leta starosti za 90 dni.

(6) Podaljšanja starševskega dopusta iz prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena se seštevajo.

(7) Izrabo dela neprenosljivega starševskega dopusta v trajanju največ 60 dni lahko vsak od staršev prenese ali izrabi najpozneje do osmega leta starosti otroka.

(8) Kjer drugi zakon ali podzakonski predpis uporablja izraz »starševski dopust«, ima ta enak pomen kot »dopust«, kot ga določa ta zakon.

Ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena lahko eden od staršev v celoti izrabi starševski dopust v trajanju 320 dni v primeru da:

1. je drugi od staršev umrl,
2. je drugi od staršev zapustil otroka,
3. je drugemu od staršev odvzeta starševska skrb,
4. so drugemu od staršev prepovedani stiki z otrokom v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja oziroma je bil drugemu od staršev izrečen ukrep prepovedi približevanja po predpisih, ki urejajo policijo in preprečevanje nasilja v družini ali je na prestajanju zaporne kazni v zavodu za prestajanje zaporne kazni in ne varuje in neguje otroka,
5. je drugi od staršev s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za varstvo in vzgojo otroka ali na drug način zanemarja starševsko skrb, na podlagi mnenja pristojnega centra,
6. če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugemu od staršev oziroma živi samo z drugim od staršev, ki varuje in neguje otroka,
7. da postane eden od staršev na podlagi mnenja zdravnika trajno ali začasno nesposoben za nego in varstvo otroka,
8. drugi od staršev ni zavarovanec za starševsko varstvo.

(1) Starša nimata pravice do starševskega dopusta, če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugi osebi ali nameščen v rejniško družino ali zavod.

(2) Eden od staršev nima pravice do starševskega dopusta, če:

1. je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugemu od staršev oziroma živi samo z drugim od staršev, ki varuje in neguje otroka,
2. je zapustil otroka,
3. mu je odvzeta starševska skrb,
4. so mu bili prepovedani stiki z otrokom v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja,
5. mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja v skladu s predpisi, ki urejajo naloge in pooblastila policije in preprečevanje nasilja v družini ali je na prestajanju zaporne kazni v zavodu za prestajanje zaporne kazni in ne varuje in neguje otroka.

(3) Če razlog za prenehanje pravice iz prvega in drugega odstavka tega člena nastopi v času trajanja dopusta, starša nimata pravice do neizrabljenega dela starševskega dopusta.

(4) V primerih, ko je razlog za pravico do daljšega starševskega dopusta rojstvo dveh ali več hkrati rojenih otrok oziroma posvojitev dveh ali več otrok hkrati, pa eden od otrok umre, staršema preneha pravica do pripadajočega dela daljšega starševskega dopusta.

(5) Če otrok umre v času starševskega dopusta, ima tisti od staršev, ki izrablja pravico do starševskega dopusta, to pravico v takem obsegu kot jo je do dneva smrti otroka že izrabil in še deset dni po smrti otroka.

Če je motnja v telesnem ali duševnem razvoju oziroma dolgotrajna hujša bolezen otroka ugotovljena po uveljavljanju pravice do starševskega dopusta iz 29. člena tega zakona, otrok pa še ni dopolnil starosti 18 mesecev, ima eden od staršev pravico do starševskega dopusta 90 dni od dneva priznanja pravice.

(1) Starša se pisno dogovorita o izrabi starševskega dopusta najpozneje 30 dni pred potekom materinskega dopusta. Dogovor predložita centru skupaj z zahtevo za uveljavljanje pravice in z njim seznanita svoja delodajalca.

(2) Pisni dogovor preneha veljati, če:

1. nastopi razlog iz prvega in drugega odstavka 31. člena tega zakona,
2. postane eden od staršev na podlagi mnenja zdravnika trajno ali začasno nesposoben za nego in varstvo otroka.

(3) Pisni dogovor se lahko spremeni, če:

1. nastane razlog za podaljšanje starševskega dopusta v času starševskega dopusta,
2. se pričakuje rojstvo drugega otroka,
3. nastanejo druge okoliščine, ki vplivajo na predhodno odločitev staršev (kot je bolezen, ki traja daljše obdobje, napotitev enega od staršev na delo v tujino, izobraževanje, izguba ali sprememba zaposlitve, razveza zakonske zaveze ali prenehanje zunajzakonske skupnosti, predčasna vrnitev na delo v dogovoru z delodajalcem).

(4) Če se starša ne moreta dogovoriti o izrabi starševskega dopusta ali je njuna odločitev v nasprotju s koristjo otroka, odloči o tem center, ki pri tem upošteva koristi otroka.

(5) V primerih iz 30. člena in drugega odstavka 31. člena tega zakona se pisni dogovor ne sklene.

(1) Starševski dopust se izrabi v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. Trajanje starševskega dopusta se pri izrabi v obliki delne odsotnosti z dela ne podaljša.

(2) Časovno razporeditev delne odsotnosti z dela medsebojno dogovorita starša in delodajalca. Če ne pride do dogovora, odloči o pravici do izrabe starševskega dopusta center, ki pri tem upošteva koristi otroka.

(3) Neprenosljiv del starševskega dopusta se lahko izrabi tudi v času materinskega dopusta.

(1) Oba starša ne moreta istočasno izrabljati starševskega dopusta v obliki polne odsotnosti z dela, razen ob rojstvu:

1. dveh ali več hkrati živo rojenih otrok,
2. otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo,
3. otroka v družini, v kateri starša že varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do osmega leta starosti najstarejšega otroka oziroma, če varujeta in negujeta otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo.

(2) Starša lahko istočasno izrabljata podaljšani del starševskega dopusta, ki jima pripada zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, in neprenosljiv del starševskega dopusta.

(1) Starša, ki sta izrabo dela starševskega dopusta v polni odsotnosti z dela prenesla v skladu s sedmim odstavkom 29. člena tega zakona, lahko ta del izrabita v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela, največ dvakrat letno v trajanju po najmanj 15 dni ali manj kot 15 koledarskih dni, če sta jih prenesla manj.

(2) Starša morata o izrabi prenesenega starševskega dopusta obvestiti pristojni center najpozneje 15 dni po nastopu dopusta.

(3) Evidenco o izrabi prenesenega starševskega dopusta vodi center.

Starša morata obvestiti center in svojega delodajalca o spremembi izrabe starševskega dopusta v treh dneh, ko je nastopil razlog za spremembo pisnega dogovora iz 33. člena tega zakona.

(1) Druga oseba, ki dejansko neguje in varuje otroka, ima pravico do starševskega dopusta v obsegu kot ga imata mati oziroma oče, zmanjšanem za toliko dni, kolikor sta mati oziroma oče to pravico že izrabila.

(2) Pravico do starševskega dopusta ima v soglasju z materjo in očetom tudi eden od starih staršev otroka v primerih, ko rodi otroka mati, mlajša od 18 let in ima status vajenke, učenke, dijakinje ali študentke.