(1) Brezposelni osebi se prizna denarno nadomestilo v trajanju:

• treh mesecev za zavarovalno dobo od deset mesecev do pet let,
• šestih mesecev za zavarovalno dobo od pet do 15 let,
• devetih mesecev za zavarovalno dobo od 15 do 25 let,
• 12 mesecev za zavarovalno dobo nad 25 let,
• 19 mesecev za zavarovance, starejše od 53 let, in za zavarovalno dobo več kot 25 let,
• 25 mesecev za zavarovance, starejše od 58 let, in za zavarovalno dobo več kot 28 let.

(2) Brezposelni osebi, mlajši od 30 let, se prizna denarno nadomestilo v trajanju dveh mesecev za zavarovalno dobo od šest do deset mesecev.

(3) Delodajalcu se za čas trajanja odsotnosti z dela, ki jo po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, mora omogočiti delavcu iz prvega odstavka 14. člena tega zakona zaradi vključevanja v ukrepe po tem zakonu, kot nadomestilo stroška bruto plače, izplačane delavcu za dneve njegove odsotnosti z dela, izplača znesek v višini nadomestila plače iz tretjega odstavka 97. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US). Navedeno velja tudi, če se delavec kljub odobreni odsotnosti z dela ne prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve ali se ne prijavi pravočasno ali ob sicer pravočasni prijavi neupravičeno ne izpolnjuje obveznosti, dogovorjenih z zaposlitvenim načrtom.

(4) Izplačilo delodajalcu po določbi prejšnjega odstavka se izvrši na podlagi odločbe, ki jo izda zavod po uradni dolžnosti skupaj z odločbo, s katero se delavcu prizna pravica do denarnega nadomestila.

(5) Če se delavec po izteku odpovednega roka ne prijavi v evidenco brezposelnih oseb in ne uveljavlja pravice do denarnega nadomestila, se izplačilo nadomestila plače iz tretjega odstavka tega člena delodajalcu prizna na podlagi njegovega zahtevka, če ga vloži najpozneje v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja delavca.