(1) Ob sestavi notarskega zapisa ali overitvi podpisa na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, mora notar stranke poučiti, da bo nemudoma vložil zemljiškoknjižni predlog na podlagi tega zemljiškoknjižnega dovolila, razen če stranke temu izrecno nasprotujejo ali če je v listini o pravnem poslu iz prvega ali drugega odstavka 36. člena tega zakona drugače določeno.

(2) Pouk iz prejšnjega odstavka ter morebitno izjavo strank o nasprotovanju vložitvi zemljiškoknjižnega predloga mora notar zapisati v notarski zapis ali na listino, na kateri overja podpis.