SVET EVROPSKE UNIJE JE –
ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 94 Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Komisije [UL C 270 E, 25.9.2001, str. 259],
ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta [UL C 47 E, 27.2.2003, str. 553],
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora [UL C 48, 21.2.2002, str. 55],
ob upoštevanju naslednjega:
(1) Členi 56 do 60 Pogodbe zagotavljajo prosti pretok kapitala.
(2) Dohodek od prihrankov v obliki plačil obresti na dolžniške terjatve predstavlja obdavčljiv dohodek za rezidente vseh držav članic.
(3) Na podlagi člena 58(1) Pogodbe imajo države članice pravico uporabiti ustrezne določbe svojega davčnega prava, v katerih so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v enakem položaju glede na kraj prebivališča ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital, in sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na področju obdavčevanja.
(4) V skladu s členom 58(3) Pogodbe določbe davčnega prava držav članic, ki so namenjene preprečevanju zlorab ali goljufij, ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil, kot je določeno v členu 56 Pogodbe.
(5) Ker ni usklajevanja nacionalnih davčnih sistemov za obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, še zlasti glede obravnavanja obresti, ki jih prejmejo nerezidenti, se rezidenti držav članic v državi članici, katere rezidenti so, pogosto lahko izognejo kakršnikoli obdavčitvi obresti, ki jih prejmejo iz druge države članice.
(6) Ta situacija povzroča izkrivljanje kapitalskih tokov med državami članicami, kar je nezdružljivo z notranjim trgom.
(7) Ta direktiva temelji na soglasju, ki ga je dosegel Evropski svet v Santa Maria da Feira 19. in 20. junija 2000 ter na sestankih Ekonomsko-finančnega sveta 26. in 27. novembra 2000, 13. decembra 2001 in 21. januarja 2003.
(8) Končni cilj te direktive je omogočiti učinkovito obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, plačanih v eni državi članici upravičenim lastnikom, ki so posamezniki rezidenti druge države članice, v skladu z zakonodajo slednje države članice.
(9) Cilj te direktive bo najlažje doseči z usmerjanjem na plačila obresti, ki jih nosilci gospodarske dejavnosti, ustanovljeni v državah članicah, izvedejo ali zagotovijo upravičenim lastnikom, ki so posamezniki, rezidenti druge države članice, ali v njihovo korist.
(10) Ker ni usklajevanja nacionalnih sistemov za obdavčevanje dohodka od prihrankov, države članice ne morejo v zadostni meri doseči ciljev te direktive in jih je zato lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz omenjenega člena se ta direktiva omejuje na minimalne zahteve za dosego teh ciljev in ne presega okvirov, ki so potrebni za ta namen.
(11) Plačilni zastopnik je nosilec gospodarske dejavnosti, ki plača ali zagotovi plačilo obresti v neposredno korist upravičenega lastnika.
(12) Pri opredelitvi pojma plačilo obresti in mehanizma plačilnega zastopnika se je treba po potrebi sklicevati na Direktivo Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) [UL L 375, 31.12.1985, str. 3. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/108/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 41, 13.2.2002, str. 35)].
(13) Obseg te direktive je treba omejiti na obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti na dolžniške terjatve, pri čemer so med drugim izključena vprašanja v zvezi z obdavčevanjem pokojninskih prejemkov in prejemkov iz zavarovanja.
(14) Končni cilj učinkovitega obdavčevanja plačil obresti v državi članici, katere rezident je upravičeni lastnik za davčne namene, se lahko doseže z izmenjavo podatkov o plačilih obresti med državami članicami.
(15) Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega in posrednega obdavčevanja [UL L 336, 27.12.1977, str. 15. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 1994] že zagotavlja osnovo, na podlagi katere lahko države članice za davčne namene izmenjujejo podatke o dohodku, ki ga zajema ta direktiva. Poleg te direktive bi se navedena direktiva morala uporabljati za takšne izmenjave podatkov tudi v prihodnje, če ta direktiva od nje ne odstopa.
(16) Avtomatična izmenjava podatkov o plačilih obresti, ki jih zajema ta direktiva, med državami članicami omogoča učinkovito obdavčevanje teh plačil v državi, katere rezident je upravičeni lastnik za davčne namene, v skladu z nacionalnimi zakoni te države. Zato je treba določiti, da se državam članicam, ki izmenjujejo podatke v skladu s to direktivo, ne sme dovoliti, da bi lahko uporabljale omejitve, ki jih za izmenjavo podatkov določa člen 8 Direktive 77/799/EGS.
(17) Zaradi strukturnih razlik Avstrija, Belgija in Luksemburg ne morejo uvesti avtomatične izmenjave podatkov hkrati z ostalimi državami članicami. Ker davčni odtegljaj lahko zagotovi minimalno učinkovitost obdavčevanja, še posebej pri progresivni stopnji do 35 %, bi morale navedene tri države članice v prehodnem obdobju uvesti davčni odtegljaj na dohodek od prihrankov, ki jih zajema ta direktiva.
(18) Da bi se izognili razlikam pri obravnavi, Avstriji, Belgiji in Luksemburgu ni treba uvesti avtomatične izmenjave podatkov preden Švicarska konfederacija, Kneževina Andora, Kneževina Lihtenštajn, Kneževina Monako in Republika San Marino ne zagotovijo učinkovite izmenjave podatkov o plačilih obresti na zahtevo.
(19) Te države članice bi morale prenesti večji del prihodkov od omenjenega davčnega odtegljaja državi članici, katere rezident je upravičeni lastnik obresti.
(20) Te države članice zagotovijo postopek, ki bo omogočal upravičenim lastnikom, ki so za davčne namene rezidenti drugih držav članic, da se izognejo obdavčitvi s tem davčnim odtegljajem tako, da pooblastijo svoje plačilne zastopnike, da poročajo o plačilih obresti, ali da predložijo potrdilo, ki ga izda pristojni organ države članice, katere rezidenti so za davčne namene.
(21) Država članica, katere rezident je upravičeni lastnik za davčne namene, zagotovi odpravo dvojnega obdavčevanja plačil obresti, ki bi lahko bila posledica uvedbe tega davčnega odtegljaja v skladu s postopki, ki jih določa ta direktiva. To stori tako, da davčni odtegljaj odbije od davčne obveznosti na njenem ozemlju in da presežni znesek davčnega odtegljaja povrne upravičenemu lastniku. Namesto uporabe tega mehanizma davčnega odbitka lahko tudi odobri povračilo davčnega odtegljaja.
(22) Za preprečevanje motenj na trgu se ta direktiva v prehodnem obdobju ne bi smela uporabljati za plačila obresti na določene oblike prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev.
(23) Ta direktiva ne preprečuje državam članicam, da poleg davčnega odtegljaja iz te direktive pobirajo še druge oblike davčnega odtegljaja od obresti, ki nastanejo na njihovem ozemlju.
(24) Dokler Združene države Amerike, Švica, Andora, Lihtenštajn, Monako, San Marino ter odvisna ali pridružena ozemlja držav članic ne sprejmejo ukrepov, ki so enakovredni ali enaki ukrepom iz te direktive, lahko beg kapitala v te države in ozemlja ogrozi dosego njenih ciljev. Zato je potrebno, da se direktiva začne uporabljati od datuma, ki je enak datumu, ko omenjene države in ozemlja začnejo uporabljati takšne ukrepe.
(25) Komisija vsake tri leta poroča o izvajanju te direktive in predlaga Svetu potrebne spremembe za zagotovitev učinkovitega obdavčevanja dohodka od prihrankov ter odpravo nezaželenega izkrivljanja konkurence.
(26) Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, zlasti tista, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije –
SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

1. Končni cilj direktive je zagotoviti učinkovito obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, plačanih v eni državi članici upravičenim lastnikom, ki so posamezniki in za davčne namene rezidenti druge države članice, v skladu z zakonodajo slednje države članice.
2. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, da plačilni zastopniki, ustanovljeni na njihovem ozemlju, opravljajo vse naloge, potrebne za izvajanje te direktive, ne glede na kraj ustanovitve dolžnika iz dolžniške terjatve, ki prinaša obresti.

1. V tej direktivi "upravičeni lastnik" pomeni vsakega posameznika, ki prejme plačilo obresti ali posameznika, za katerega se zagotovi plačilo obresti, razen če predloži dokazilo, da obresti ni prejel v lastno korist ali da niso bile zagotovljene v njegovo korist, kar pomeni, da:
(a) deluje kot plačilni zastopnik v smislu člena 4(1); ali
(b) deluje v imenu pravne osebe, subjekta, katerega dobiček se obdavčuje po splošni ureditvi za podjetniško obdavčitev, KNPVP, priznan v skladu z Direktivo 85/611/EGS, ali subjekta iz člena 4(2) te direktive, pri čemer v zadnjem primeru naziv in naslov subjekta razkrije nosilcu gospodarske dejavnosti, ki izvrši plačilo obresti, ta pa te podatke sporoči pristojnemu organu države članice, kjer je ustanovljen, ali
(c) deluje v imenu drugega posameznika, ki je upravičeni lastnik, in identiteto upravičenega lastnika razkrije plačilnemu zastopniku v skladu s členom 3(2).
2. Kadar ima plačilni zastopnik podatke, ki kažejo na to, da posameznik, ki prejme plačilo obresti ali za katerega se zagotovi plačilo obresti, ni nujno tudi upravičeni lastnik, in kadar se za navedenega posameznika ne uporablja nobeden od odstavkov 1(a) in 1(b), izvede vse razumne ukrepe za ugotovitev identitete upravičenega lastnika v skladu s členom 3(2). Če plačilni zastopnik ne more ugotoviti identitete upravičenega lastnika, zadevnega posameznika obravnava kot upravičenega lastnika.

1. Vsaka država članica na svojem ozemlju sprejme in zagotovi uporabo potrebnih postopkov, ki plačilnemu zastopniku omogočajo identificirati upravičene lastnike in njihovo rezidentstvo za namene členov 8 do 12.
Takšni postopki so v skladu z minimalnimi standardi, določenimi v odstavkih 2 in 3.
2. Plačilni zastopnik ugotavlja identiteto upravičenega lastnika na podlagi minimalnih standardov, ki se razlikujejo glede na to, kdaj se vzpostavi razmerje med plačilnim zastopnikom in prejemnikom obresti, na naslednji način:
(a) pri pogodbenih razmerjih, ki so bila sklenjena pred 1. januarjem 2004, plačilni zastopnik ugotavlja identiteto upravičenega lastnika, ki jo sestavljata njegovo ime in naslov, iz podatkov, ki jih ima na voljo, zlasti v skladu z veljavnimi predpisi države, v kateri je ustanovljen, ter v skladu z Direktivo Sveta 91/308/EGS z dne 10. junija 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja [UL L 166, 28.6.1991, str. 77. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/97/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 344, 28.12.2001, str. 76)];
(b) pri pogodbenih razmerjih, ki so bila sklenjena, ali pri transakcijah, ki so bile opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. januarja 2004 ali po njem, plačilni zastopnik ugotavlja identiteto upravičenega lastnika, ki jo sestavljajo njegovo ime, naslov in morebitna davčna identifikacijska številka, ki mu jo je dodelila država članica, katere rezident je za davčne namene. Ti podatki se ugotavljajo na podlagi potnega lista ali uradne osebne izkaznice, ki jo predloži upravičeni lastnik. Če v potnem listu ali na uradni osebni izkaznici ni naslova, se ta ugotavlja na podlagi katerega koli drugega dokazila o identiteti, ki ga predloži upravičeni lastnik. Če na potnem listu, na uradni osebni izkaznici ali na katerem koli drugem dokazilu o identiteti, po možnosti vključno s potrdilom o rezidentstvu za davčne namene, ki ga predloži upravičeni lastnik, davčna identifikacijska številka ni navedena, se identiteta dopolni z datumom in krajem rojstva upravičenega lastnika, ki se ugotovi iz potnega lista ali uradne osebne izkaznice.
3. Plačilni zastopnik ugotavlja rezidentstvo upravičenega lastnika na podlagi minimalnih standardov, ki se razlikujejo glede na to, kdaj se vzpostavi razmerje med plačilnim zastopnikom in prejemnikom obresti. Ob upoštevanju spodaj navedenih pogojev se šteje, da je rezidentstvo v državi, v kateri ima upravičeni lastnik stalni naslov:
(a) pri pogodbenih razmerjih, ki so bila sklenjena pred 1. januarjem 2004, plačilni zastopnik ugotavlja rezidentstvo upravičenega lastnika iz podatkov, ki jih ima na voljo, zlasti v skladu z veljavnimi predpisi v državi, v kateri je ustanovljen, ter v skladu z Direktivo 91/308/EGS;
(b) pri pogodbenih razmerjih, ki so bila sklenjena, ali pri transakcijah, ki so bile opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. januarja 2004 ali po njem, plačilni zastopnik ugotavlja rezidentstvo upravičenega lastnika na podlagi naslova, navedenega v potnem listu, na uradni osebni izkaznici ali, po potrebi, na podlagi drugega dokumentarnega dokazila o identiteti, ki ga predloži upravičeni lastnik, in skladno z naslednjim postopkom: pri posameznikih, ki predložijo potni list ali uradno osebno izkaznico, ki jo je izdala država članica, in ki izjavijo, da so rezidenti tretje države, se rezidentstvo ugotavlja na podlagi potrdila o davčnem rezidentstvu, ki ga izda pristojni organ tretje države, za katero posameznik trdi, da je njen rezident. Če posameznik takšnega potrdila ne predloži, se za državo rezidentstva šteje država članica, ki je izdala potni list ali drug uradni osebni dokument.

1. V tej direktivi "plačilni zastopnik" pomeni vsakega nosilca gospodarske dejavnosti, ki plača ali zagotovi plačilo obresti v neposredno korist upravičenega lastnika, bodisi da je nosilec dolžnik terjatve, za katero se plačajo obresti, ali nosilec, ki po nalogu dolžnika ali upravičenega lastnika plača ali zagotovi plačilo obresti.
2. Vsak subjekt, ki je ustanovljen v državi članici, kateremu se plačajo obresti ali zagotovi plačilo obresti v korist upravičenega lastnika, se ob takem plačilu ali ob zagotovilu takega plačila šteje za plačilnega zastopnika. Ta določba se ne uporablja, če nosilec gospodarske dejavnosti na podlagi uradnih dokazil, ki jih ta subjekt predloži, utemeljeno domneva, da:
(a) je subjekt pravna oseba, z izjemo pravnih oseb iz odstavka 5; ali
(b) so dobički subjekta obdavčeni po splošni ureditvi za podjetniško obdavčitev; ali
(c) je subjekt KNPVP, priznan v skladu z Direktivo 85/611/EGS.
Nosilec gospodarske dejavnosti, ki plača ali zagotovi plačilo obresti takšnemu subjektu, ki je ustanovljen v drugi državi članici in se po tem odstavku šteje za plačilnega zastopnika, sporoči naziv in naslov subjekta ter skupni znesek subjektu plačanih ali zagotovljenih obresti pristojnemu organu države članice, v kateri je ustanovljen, ta pa te podatke pošlje pristojnemu organu države članice, v kateri je subjekt ustanovljen.
3. Vendar ima subjekt iz odstavka 2 možnost, da se ga za namene te direktive obravnava kot KNPVP iz odstavka 2(c). To možnost lahko subjekt izkoristi tako, da nosilcu gospodarske dejavnosti predloži potrdilo, ki ga izda država članica, v kateri je subjekt ustanovljen.
Države članice določijo podrobna pravila glede te možnosti za subjekte, ki so ustanovljeni na njihovem ozemlju.
4. Kadar sta nosilec gospodarske dejavnosti in subjekt iz odstavka 2 ustanovljena v isti državi članici, ta država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da subjekt izpolnjuje vsa določila te direktive, kadar deluje kot plačilni zastopnik.
5. Pravne osebe, izvzete iz odstavka 2(a), so:
(a) na Finskem: avoin yhtiö (Ay) in kommandiittiyhtiö (Ky)/öppet bolag in kommanditbolag;
(b) na Švedskem: handelsbolag (HB) in kommanditbolag (KB).

V tej direktivi "pristojni organ" pomeni:
(a) za države članice katerikoli organ, o katerem so države članice uradno obvestile Komisijo;
(b) za tretje države pristojni organ za dvostranske ali večstranske davčne konvencije ali če takega organa ni, tak drug organ, ki je pristojen za izdajo potrdil o rezidentstvu za davčne namene.

1. V tej direktivi "plačilo obresti" pomeni:
(a) obresti, ki se plačajo ali pripišejo na račun in se nanašajo na dolžniške terjatve vseh vrst ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko, in ne glede na to, ali imajo pravico do udeležbe v dolžnikovem dobičku, in še posebej dohodek od državnih vrednostnih papirjev ter dohodek iz obveznic ali zadolžnic, vključno s premijami in nagradami od takih vrednostnih papirjev, obveznic ali zadolžnic; kazni zaradi zamude pri plačilu se ne štejejo za plačilo obresti;
(b) obračunane ali h glavnici pripisane obresti pri prodaji, povračilu ali odkupu dolžniških terjatev iz točke (a);
(c) dohodek, ki bodisi neposredno ali posredno preko subjekta iz člena 4(2) izvira iz plačila obresti in ki ga razdelijo:
(i) KNPVP, priznani v skladu z Direktivo 85/611/EGS,
(ii) subjekti, ki izpolnjujejo pogoje za možnost iz člena 4(3),
(iii) kolektivni naložbeni podjemi, ustanovljeni zunaj ozemlja iz člena 7;
(d) dohodek, dosežen s prodajo, povračilom ali odkupom delnic ali enot v naslednjih podjemih in subjektih, če ti neposredno ali posredno prek drugih kolektivnih naložbenih podjemov ali subjektov, ki so navedeni spodaj, naložijo več kot 40 % svojih sredstev v dolžniške terjatve iz točke (a):
(i) KNPVP, priznani v skladu z Direktivo 85/611/EGS;
(ii) subjekti, ki izpolnjujejo pogoje za možnost iz člena 4(3);
(iii) kolektivni naložbeni podjemi, ustanovljeni zunaj ozemlja iz člena 7.
Države članice pa imajo možnost, da v opredelitev obresti vključijo dohodek iz točke (d) samo do zneska v višini dobička, ki neposredno ali posredno izvirajo iz plačil obresti v smislu točk (a) in (b).
2. V zvezi z odstavkom 1(c) in (d), kadar plačilni zastopnik nima podatkov o deležu dohodka, ki izvira iz plačil obresti, se celotni znesek dohodka šteje za plačilo obresti.
3. V zvezi z odstavkom 1(d), kadar plačilni zastopnik nima podatkov o odstotku sredstev, ki so bila naložena v dolžniške terjatve ali v delnice ali enote, kot se opredeljuje v omenjenem odstavku, se šteje, da ta odstotek presega 40 %. Kadar plačilni zastopnik ne more določiti zneska realiziranega dohodka upravičenega lastnika, se šteje, da je dohodek enak iztržku od prodaje, povračila ali odkupa delnic ali enot.
4. Kadar se obresti, kot so opredeljene v odstavku 1, plačajo ali pripišejo na račun subjekta iz člena 4(2), pri čemer ta subjekt ne izpolnjuje pogojev za možnost iz člena 4(3), se to šteje za plačilo obresti takšnega subjekta.
5. V zvezi z odstavkom 1(b) in (d) imajo države članice možnost, da od plačilnih zastopnikov na njihovem ozemlju zahtevajo obračun obresti v obdobju, ki ne sme presegati eno leto ter da tako obračunane obresti obravnavajo kot plačilo obresti, tudi če v tem obdobju ne pride do prodaje, odkupa ali povračila.
6. Z odstopanjem od odstavkov 1(c) in (d) imajo države članice možnost, da iz opredelitve plačila obresti izključijo dohodek iz navedenih določb od podjemov ali subjektov, ki so ustanovljeni na njihovem območju, če naložbe v dolžniške terjatve iz odstavka 1(a) takšnih subjektov ne presegajo 15 % njihovih sredstev. Enako imajo z odstopanjem od odstavka 4 države članice možnost, da iz opredelitve plačila obresti v odstavku 1 izključijo obresti, ki se plačajo ali pripišejo na račun subjekta iz člena 4(2), ki ne izpolnjuje pogojev za možnost iz člena 4(3) in je ustanovljen na njihovem ozemlju, če naložbe takega subjekta v dolžniške terjatve iz odstavka 1(a) ne presegajo 15 % njegovih sredstev.
Če država članica uporabi takšno možnost, je to zavezujoče za ostale države članice.
7. Odstotek iz odstavka 1(d) in odstavka 3 znaša od 1. januarja 2011 dalje 25 %.
8. Odstotki iz odstavka 1(d) in odstavka 6 se določajo glede na naložbeno politiko, kot jo opredeljujejo pravila sklada ali instrumenti o ustanovitvi zadevnih podjemov ali subjektov, in če te ne obstajajo, glede na dejansko sestavo sredstev zadevnih podjemov ali subjektov.