SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 94 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije [UL C 270 E, 25.9.2001, str. 259],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta [UL C 47 E, 27.2.2003, str. 553],

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora [UL C 48, 21.2.2002, str. 55],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Členi 56 do 60 Pogodbe zagotavljajo prosti pretok kapitala.

(2) Dohodek od prihrankov v obliki plačil obresti na dolžniške terjatve predstavlja obdavčljiv dohodek za rezidente vseh držav članic.

(3) Na podlagi člena 58(1) Pogodbe imajo države članice pravico uporabiti ustrezne določbe svojega davčnega prava, v katerih so različno obravnavani davčni zavezanci, ki niso v enakem položaju glede na kraj prebivališča ali kraj, v katerem je naložen njihov kapital, in sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na področju obdavčevanja.

(4) V skladu s členom 58(3) Pogodbe določbe davčnega prava držav članic, ki so namenjene preprečevanju zlorab ali goljufij, ne smejo biti sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prostega pretoka kapitala in plačil, kot je določeno v členu 56 Pogodbe.

(5) Ker ni usklajevanja nacionalnih davčnih sistemov za obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, še zlasti glede obravnavanja obresti, ki jih prejmejo nerezidenti, se rezidenti držav članic v državi članici, katere rezidenti so, pogosto lahko izognejo kakršnikoli obdavčitvi obresti, ki jih prejmejo iz druge države članice.

(6) Ta situacija povzroča izkrivljanje kapitalskih tokov med državami članicami, kar je nezdružljivo z notranjim trgom.

(7) Ta direktiva temelji na soglasju, ki ga je dosegel Evropski svet v Santa Maria da Feira 19. in 20. junija 2000 ter na sestankih Ekonomsko-finančnega sveta 26. in 27. novembra 2000, 13. decembra 2001 in 21. januarja 2003.

(8) Končni cilj te direktive je omogočiti učinkovito obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, plačanih v eni državi članici upravičenim lastnikom, ki so posamezniki rezidenti druge države članice, v skladu z zakonodajo slednje države članice.

(9) Cilj te direktive bo najlažje doseči z usmerjanjem na plačila obresti, ki jih nosilci gospodarske dejavnosti, ustanovljeni v državah članicah, izvedejo ali zagotovijo upravičenim lastnikom, ki so posamezniki, rezidenti druge države članice, ali v njihovo korist.

10. Ker ni usklajevanja nacionalnih sistemov za obdavčevanje dohodka od prihrankov, države članice ne morejo v zadostni meri doseči ciljev te direktive in jih je zato lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz omenjenega člena se ta direktiva omejuje na minimalne zahteve za dosego teh ciljev in ne presega okvirov, ki so potrebni za ta namen.
11. Plačilni zastopnik je nosilec gospodarske dejavnosti, ki plača ali zagotovi plačilo obresti v neposredno korist upravičenega lastnika.
12. Pri opredelitvi pojma plačilo obresti in mehanizma plačilnega zastopnika se je treba po potrebi sklicevati na Direktivo Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) [UL L 375, 31.12.1985, str. 3. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/108/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 41, 13.2.2002, str. 35)].
13. Obseg te direktive je treba omejiti na obdavčevanje dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti na dolžniške terjatve, pri čemer so med drugim izključena vprašanja v zvezi z obdavčevanjem pokojninskih prejemkov in prejemkov iz zavarovanja.
14. Končni cilj učinkovitega obdavčevanja plačil obresti v državi članici, katere rezident je upravičeni lastnik za davčne namene, se lahko doseže z izmenjavo podatkov o plačilih obresti med državami članicami.
15. Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega in posrednega obdavčevanja [UL L 336, 27.12.1977, str. 15. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 1994] že zagotavlja osnovo, na podlagi katere lahko države članice za davčne namene izmenjujejo podatke o dohodku, ki ga zajema ta direktiva. Poleg te direktive bi se navedena direktiva morala uporabljati za takšne izmenjave podatkov tudi v prihodnje, če ta direktiva od nje ne odstopa.
16. Avtomatična izmenjava podatkov o plačilih obresti, ki jih zajema ta direktiva, med državami članicami omogoča učinkovito obdavčevanje teh plačil v državi, katere rezident je upravičeni lastnik za davčne namene, v skladu z nacionalnimi zakoni te države. Zato je treba določiti, da se državam članicam, ki izmenjujejo podatke v skladu s to direktivo, ne sme dovoliti, da bi lahko uporabljale omejitve, ki jih za izmenjavo podatkov določa člen 8 Direktive 77/799/EGS.
17. Zaradi strukturnih razlik Avstrija, Belgija in Luksemburg ne morejo uvesti avtomatične izmenjave podatkov hkrati z ostalimi državami članicami. Ker davčni odtegljaj lahko zagotovi minimalno učinkovitost obdavčevanja, še posebej pri progresivni stopnji do 35 %, bi morale navedene tri države članice v prehodnem obdobju uvesti davčni odtegljaj na dohodek od prihrankov, ki jih zajema ta direktiva.
18. Da bi se izognili razlikam pri obravnavi, Avstriji, Belgiji in Luksemburgu ni treba uvesti avtomatične izmenjave podatkov preden Švicarska konfederacija, Kneževina Andora, Kneževina Lihtenštajn, Kneževina Monako in Republika San Marino ne zagotovijo učinkovite izmenjave podatkov o plačilih obresti na zahtevo.
19. Te države članice bi morale prenesti večji del prihodkov od omenjenega davčnega odtegljaja državi članici, katere rezident je upravičeni lastnik obresti.
20. Te države članice zagotovijo postopek, ki bo omogočal upravičenim lastnikom, ki so za davčne namene rezidenti drugih držav članic, da se izognejo obdavčitvi s tem davčnim odtegljajem tako, da pooblastijo svoje plačilne zastopnike, da poročajo o plačilih obresti, ali da predložijo potrdilo, ki ga izda pristojni organ države članice, katere rezidenti so za davčne namene.
21. Država članica, katere rezident je upravičeni lastnik za davčne namene, zagotovi odpravo dvojnega obdavčevanja plačil obresti, ki bi lahko bila posledica uvedbe tega davčnega odtegljaja v skladu s postopki, ki jih določa ta direktiva. To stori tako, da davčni odtegljaj odbije od davčne obveznosti na njenem ozemlju in da presežni znesek davčnega odtegljaja povrne upravičenemu lastniku. Namesto uporabe tega mehanizma davčnega odbitka lahko tudi odobri povračilo davčnega odtegljaja.
22. Za preprečevanje motenj na trgu se ta direktiva v prehodnem obdobju ne bi smela uporabljati za plačila obresti na določene oblike prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev.
23. Ta direktiva ne preprečuje državam članicam, da poleg davčnega odtegljaja iz te direktive pobirajo še druge oblike davčnega odtegljaja od obresti, ki nastanejo na njihovem ozemlju.
24. Dokler Združene države Amerike, Švica, Andora, Lihtenštajn, Monako, San Marino ter odvisna ali pridružena ozemlja držav članic ne sprejmejo ukrepov, ki so enakovredni ali enaki ukrepom iz te direktive, lahko beg kapitala v te države in ozemlja ogrozi dosego njenih ciljev. Zato je potrebno, da se direktiva začne uporabljati od datuma, ki je enak datumu, ko omenjene države in ozemlja začnejo uporabljati takšne ukrepe.
25. Komisija vsake tri leta poroča o izvajanju te direktive in predlaga Svetu potrebne spremembe za zagotovitev učinkovitega obdavčevanja dohodka od prihrankov ter odpravo nezaželenega izkrivljanja konkurence.
26. Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, zlasti tista, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije –

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO: