SVET EVROPSKE UNIJE JE –
ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 93 Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Komisije,
ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta (UL C 285 E, 22.11.2006, str. 122.),
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (UL C 28, 3.2.2006, str. 86.),
ob upoštevanju naslednjega:
(1) Izvedbena pravila, ki jih določa Direktiva Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države, povzročajo upravnim organom držav članic in podjetjem precejšnje težave (UL L 331, 27.12.1979, str. 11. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/98/ES (UL L 363, 20.12.2006, str. 129).).
(2) Pri postopkih, ki so določeni v navedeni direktivi, bi bilo treba spremeniti roke, v katerih je treba obvestiti podjetja o odločitvah, ki se nanašajo na zahtevke za vračilo. Hkrati bi bilo treba predpisati, da morajo tudi podjetja v določenem roku zagotoviti odgovor. Poleg tega bi bilo treba postopek poenostaviti in posodobiti z omogočanjem uporabe modernih tehnologij.
(3) Novi postopek bi moral izboljšati položaj podjetij, saj bodo države članice dolžne plačati obresti, če prepozno vrnejo davek; poleg tega bo okrepljena pravica podjetij do pritožbe.
(4) Zaradi jasnosti in boljše berljivosti, bi bilo treba določbo o uporabi Direktive 79/1072/EGS, ki jo je doslej vsebovala Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2007/75/ES (UL L 346, 29.12.2007, str. 13).), bi bilo treba sedaj vključiti v to direktivo.
(5) Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in ker te cilje zaradi obsega ukrepov lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe po načelu subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.
(6) V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (UL C 321, 31.12.2003, str. 1.) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.
(7) Zaradi večje jasnosti bi bilo torej treba Direktivo 79/1072/EGS razveljaviti, pod pogojem potrebnih prehodnih ukrepov glede zahtevkov za vračilo, predloženih pred 1. januarjem 2010 –
SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Ta direktiva določa podrobna pravila za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) v skladu s členom 170 Direktive 2006/112/ES davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila in izpolnjujejo pogoje iz člena 3.

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. "davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila" je vsak davčni zavezanec v smislu člena 9(1) Direktive 2006/112/ES, ki nima sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici;
2. "država članica vračila" je država članica, v kateri je bil davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, zaračunan DDV za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici ali za uvoz blaga v to državo članico;
3. "obdobje vračila" je obdobje iz člena 16, za katerega se vloži zahtevek za vračilo;
4. "zahtevek za vračilo" je zahtevek za vračilo DDV, ki je bil v državi članici vračila zaračunan davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali za uvoz blaga v to državo članico;
5. "vlagatelj" je davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, in vlaga zahtevek za vračilo.

Ta direktiva se uporablja za vsakega davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici vračila in izpolnjuje naslednje pogoje:
(a) v obdobju vračila v državi članici vračila ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale poslovne transakcije, ali, če ni imel takšnega sedeža ali poslovne enote, svojega bivališča ali običajnega kraja bivanja;
(b) v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo naslednjih transakcij:
(i) opravljanje prevoznih storitev in s tem povezanih pomožnih storitev, ki so oproščene v skladu s členi 144, 146, 148, 149, 151, 153, 159 ali 161 Direktive 2006/112/ES;
(ii) dobave blaga in opravljanje storitev prejemniku, ki je v skladu s členi 194 do 197 in členom 199 Direktive 2006/112/ES dolžan plačati davek.

Direktiva se ne uporablja za:
(a) zneske DDV, ki so bili v skladu z zakonodajo države članice vračila nepravilno zaračunani;
(b) zneske DDV, ki so bili zaračunani za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v skladu s členom 138 ali 146(1)(b) Direktive 2006/112/ES.

Vsaka država članica davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, povrne DDV, ki je bil zaračunan za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali za uvoz blaga v to državo članico, če se takšno blago in storitve uporabijo za naslednje transakcije:
(a) transakcije iz člena 169(a) in (b) Direktive 2006/112/ES;
(b) transakcije, katerih prejemnik je v skladu s členi 194 do 197 in členom 199 Direktive 2006/112/ES, kakor se uporablja v državi članici vračila, dolžan plačati DDV.
Brez poseganja v člen 6 se, za namene te direktive, zahtevek za upravičenost do vračila določi v skladu z Direktivo 2006/112/ES, kakor se uporablja v državi članici vračila.

Če želi biti davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, upravičen do vračila v državi članici vračila, mora opravljati transakcije, za katere ima pravico do odbitka v državi članici sedeža.
Če davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, v državi članici, kjer ima sedež, opravlja transakcije, za katere ima pravico do odbitka, pa tudi transakcije, za katere v tej državi članici te pravice nima, mu lahko država članica od zneska, ki je vračljiv v skladu s členom 5, vrne le tisti del DDV, ki v skladu s členom 173 Direktive 2006/112/ES v državi članici sedeža, velja za prvo omenjene transakcije.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, uveljavlja vračilo DDV v državi članici vračila tako, da na državo članico vračila naslovi elektronski zahtevek, ki ga predloži v državi članici, kjer ima sedež, prek elektronskega portala, ki ga je vzpostavila ta država članica.

1. Zahtevek za vračilo mora vsebovati naslednje podatke:
(a) ime in polni naslov vlagatelja;
(b) elektronski naslov;
(c) opis poslovne dejavnosti vlagatelja, za katero so pridobljeni blago in storitve;
(d) obdobje vračila, za katerega se vlaga zahtevek;
(e) izjavo vlagatelja, da v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo transakcij iz točk (i) in (ii) člena 3(b);
(f) identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko vlagatelja;
(g) podatke o bančnem računu, vključno s kodama IBAN in BIC.
2. Poleg podatkov iz odstavka 1 mora zahtevek za vračilo za vsako državo članico vračila in za vsak račun ali uvozni dokument vsebovati naslednje podatke:
(a) ime in polni naslov dobavitelja;
(b) identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko dobavitelja, kot mu jo dodeli država članica vračila v skladu z določbami členov 239 in 240 Direktive 2006/112/ES, razen pri uvozu;
(c) predpono države članice vračila v skladu s členom 215 Direktive 2006/112/ES, razen pri uvozu;
(d) datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;
(e) davčno osnovo in znesek DDV, izražena v valuti države članice vračila;
(f) znesek odbitnega DDV, izračunana v skladu s členom 5 in drugim odstavkom člena 6, izražen v valuti države članice vračila;
(g) po potrebi tudi odbitni delež, izračunan v skladu s členom 6 in izražen v odstotkih;
(h) vrsto pridobljenega blaga ali storitev, označeno z oznakami iz člena 9.

1. V zahtevku za vračilo se vrsta pridobljenega blaga in storitev opiše z naslednjimi oznakami:
1 = gorivo;
2 = najem prevoznega sredstva;
3 = izdatki za prevozna sredstva (ki niso blago in storitve, navedeni pod oznakama 1 in 2);
4 = cestnine in povračila za uporabo cest;
5 = potni stroški, kot so stroški za taksi ali stroški javnega prevoza;
6 = nastanitev;
7 = hrana, pijača in restavracijske storitve;
8 = vstopnine za sejme in razstave;
9 = izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo in zabavo;
10 = drugo.
Če se uporabi oznaka 10, je treba navesti vrsto dobavljenega blaga in opravljenih storitev.
2. Država članica vračila lahko od vlagatelja zahteva, da za vsako posamezno oznako iz odstavka 1 predloži dodatne elektronsko kodirane informacije, če je to potrebno zaradi omejitev pravice do odbitka vstopnega davka v skladu z Direktivo 2006/112/ES, kakor se uporablja v državi članici vračila, ali za izvajanje ustreznega odstopanja, ki ga država članica vračila odobri v skladu s členoma 395 in 396 navedene direktive.