(1) Kraj dela, določen v pogodbi o zaposlitvi, mora biti določen tako, da je določljiv.

(2) Delavca ni mogoče napotiti na delo v drug kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:

• Če napotitev vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, o čemer presodi pooblaščeni zdravnik delodajalca.
• Če bi se razdalja do kraja opravljanja dela podaljšala tako, da bi bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, v kolikor do kraja opravljanja dela ni javnega prevoza pa z osebnim prevoznim sredstvom.
• Če se s tako napotitvijo bistveno poslabša materialni položaj delavca ali njegove družine, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani delavca.

(3) Če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca, do katerih pot na delo in z dela v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, v kolikor do kraja opravljanja dela ni javnega prevoza pa z osebnim prevoznim sredstvom, ne traja dlje kot tri, če gre za starša samohranilca, ki neguje in varuje otroka do treh let starosti, pa ne dalj kot dve uri z ustreznim prevoznim sredstvom, razen v primeru podanega soglasja.