(1) Delavec je dolžan v primeru izjemnih okoliščin ali v drugih nujnih primerih, ki so po svojem trajanju omejeni, opravljati tudi druga dela in naloge, ki niso vsebovane v opisu njegovega delovnega mesta, ali vrste del, in sicer zlasti:

• v primeru nepredvidene začasne odsotnosti drugega delavca;
• v primeru okvare delovnih naprav;
• v primeru nepredvidenega povečanega obsega dela na določenih delovnih mestih ali vrstah del;
• v primeru, ko se na delovno mesto ni prijavil noben kandidat, ki izpolnjuje razpisne pogoje;
• v primeru izjemnih vremenskih pogojev elementarnih nesreč;
• v drugih utemeljenih primerih, ko je potrebno zagotoviti neprekinjenost delovnega procesa in je delo potrebno nujno opraviti, da se prepreči nastanek škode;
• v času odpovednega roka;
• neizpolnjevanja zdravstvenih pogojev za opravljanje dela;
• v času čakanja na odločitev komisije za ugotavljanje podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ali ugotovitve komisije ZPIZ o ustreznosti dela, ki bi se ponudilo delavcu;
• v ostalih podobnih primerih, če tako določa podjetniška kolektivna pogodba. Z aktom delodajalca je to dopustno narediti le v primeru, ko na podjetniškem nivoju ni organiziranega sindikata.

(2) Za čas opravljanja drugega dela na osnovi odredbe delodajalca delavec prejme plačo, ki je zanj ugodnejša.

(3) Delo delavca na drugem delovnem mestu lahko traja največ 60 delovnih dni zaporedoma in največ 90 delovnih dni v letu.

(4) Delavec mora biti usposobljen za opravljanje drugega dela, ki mu je začasno odrejeno, in mora izpolnjevati pogoje v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu.

(5) Odreditev dela, ki ni vsebovana v delovnem mestu ali vrsti dela, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, mora biti odrejena v pisni obliki.