(1) Delodajalec lahko delavcu pisno odredi opravljanje drugega ustreznega ali primernega dela, kot je določeno s pogodbo o zaposlitvi, v naslednjih primerih:

• delavcu, pri katerem je na delovnem mestu podana neposredna nevarnost za njegovo zdravje,
• če je delo nujno potrebno opraviti, da se prepreči večja škoda,
• ob nenadnih okvarah delovnih naprav,
• v času odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti,
• nenadno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela,
• začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma vrste dela, ki ga opravlja, ali
• nadomeščanja začasno odsotnega delavca,
• če je delavec zdravstveno nezmožen za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ali so omejitve takšne, da delavec dela po pogodbi o zaposlitvi ne more opravljati,

če delo ustreza usposobljenosti ter zdravstveni zmožnosti delavca.

(2) Delavec je dolžan opravljati drugo delo, dokler obstajajo razlogi, navedeni v prvem odstavku tega člena, in sicer največ 65 delovnih dni v posameznem koledarskem letu, z njegovim soglasjem pa nadaljnjih 30 delovnih dni v koledarskem letu.

(3) Delavcu se lahko odredi delo, za katero se zahteva enaka, ali ob njegovem soglasju največ ena raven nižja izobrazba, kot se zahteva za opravljanje dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

(4) Za čas opravljanja drugega dela delavec prejme plačo, ki je zanj ugodnejša.

(5) Ta člen se ne uporablja v primerih naravnih ali drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca. V tem primeru velja zakon, ki ureja delovna razmerja.