(1) Delodajalec lahko napoti delavca na delo v drug kraj brez njegove privolitve, če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše opredeljen in pod pogojem, da kraj novega delovnega mesta ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri od kraja, kjer delavec biva.

(2) Na delo v drug kraj ne more biti napoten:

• delavec invalid, ki ne more neovirano uporabljati javnih prevoznih sredstev,
• delavec ali delavec samohranilec, ki ima otroka v starosti do 15 let,
• delavec, pri katerem taka razporeditev lahko vpliva na poslabšanje njegovega zdravja, na podlagi mnenja pooblaščenega zdravnika;
• delavec, ki neguje težje duševno ali telesno prizadetega družinskega člana.

(3) Omejitve iz prejšnjega odstavka tega člena ne veljajo, če delodajalec zagotovi delavcu in njegovi družini enakovredne pogoje bivanja.