(1) Delavec ima v posameznem koledarskem letu pravico do letnega dopusta, ki ne more biti krajši kot štiri tedne, kar pomeni:

• 16 delovnih dni, če dela 4 dni na teden,
• 20 delovnih dni, če dela 5 dni na teden,
• 24 delovnih dni, če dela 6 dni na teden.

(2) Poleg osnovnega dopusta iz prvega odstavka delavcu pripada daljše trajanje letnega dopusta na podlagi naslednjih kriterijev:

1. Za neprekinjeno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, ki jo je delavec dosegel do datuma izdaje obvestila o letnem dopustu, pripada:

– od 5 do 10 let	1 dan
– od 11 do 15 let	2 dni
– od 16 do 20 let	3 dni
– od 21 do 25 let	4 dni
– od 26 do 30 let	5 dni
– od 31 do 35 let	6 dni
– 36 let in več	7 dni

Za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih delodajalec opredeli kot pogoj za zasedbo delovnega mesta.

2. S podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom se lahko določi, da delavcu zaradi zahtevnosti delovnega mesta pripada dodatni letni dopust do 3 dni.
3. S podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom se lahko določi, da delavcu za delovne pogoje kot so pretežno težko fizično delo in delo v prisiljenem položaju, večje psihomotorične in senzorične obremenitve, neustrezni mikroklimatski pogoji, ropot, sevanje, delo v mokroti, vlagi in umazaniji, temperaturne razlike, kemikalije, plini, prah, nevarnost nezgod, nočno delo in neugodna razporeditev delovnega časa, pripada dodatni letni dopust do 2 dni.

(3) Za delovno uspešnost, o kateri odloča delodajalec, pripada delavcu dodatni letni dopust do 2 dni.

(4) Delavcu zaradi posebnih socialnih in zdravstvenih razmer, ki jih opredeljuje zakon, pripada dodatni letni dopust v trajanju kot to opredeljuje zakon, ki ureja delovna razmerja.

(5) V podjetniški kolektivni pogodbi, v splošnem aktu delodajalca ali v pogodbi o zaposlitvi se lahko določijo dodatni kriteriji za odmero dodatnih dni letnega dopusta.