(1) Delodajalec lahko delavcu pisno odredi opravljanje drugega ustreznega dela, kot je določeno s pogodbo o zaposlitvi, v naslednjih primerih:

• zmanjšanja obsega dela na delovnem mestu,
• povečanja obsega dela na drugem delovnem mestu,
• nadomeščanja začasno odsotnega delavca,
• uvajanja nove ali izboljšave obstoječe tehnologije ali organizacije dela,
• nenadne okvare strojev in drugih sredstev za delo,
• izvajanja ukrepov za varnost in zdravje pri delu,
• odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti,
• izrečenega varstvenega ali vzgojnega ukrepa,
• izdane odločbe ZPIZ, v kateri je ugotovljena omejitev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, vendar le do izdane odločbe pristojnega organa o ustreznosti ponujenega delovnega mesta oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi,
• ko je podana neposredna nevarnost za zdravje ali varnost delavca,
• ko je delo potrebno opraviti, da se prepreči večja škoda,
• ki jih predvideva kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca,

če delo ustreza usposobljenosti ter zdravstveni zmožnosti delavca.

(2) Delavec je dolžan opravljati drugo delo, dokler obstajajo razlogi, navedeni v prvem odstavku tega člena, vendar največ 65 delovnih dni v posameznem koledarskem letu, z njegovim soglasjem pa nadaljnjih 30 delovnih dni v koledarskem letu.

(3) Delavcu se lahko odredi delo, za katero se zahteva enaka, ali ob njegovem soglasju največ ena raven nižja izobrazba, kot se zahteva za opravljanje dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če gre za manjšega delodajalca soglasje delavca ni potrebno.

(4) Za čas opravljanja drugega dela delavec prejme plačo, ki je zanj ugodnejša.

(5) V primerih naravnih in drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje ali v drugih izrednih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca, se ne uporabi ta člen, temveč se uporabijo ustrezne določbe zakona, ki ureja delovna razmerja.