(1) Delavec je dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa – nadurno delo v primerih, navedenih v zakonu, ter še v naslednjih izjemnih primerih:

• da se opravi delo, ki ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije,
• da se opravi delo za izpolnitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti,
• da se izpolnijo nakupno-prodajne obveznosti,
• kadar je potrebno opraviti nujna dela nenadno odsotnega delavca in dela ni mogoče odložiti.

(2) Delodajalec mora delavcu ali večjemu številu delavcev nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu oziroma delavcem pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu oziroma delavcem naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.

(3) Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ deset ur. Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju šestih mesecev. Letna omejitev nadurnega dela lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve v trajanju 170 ur, vendar skupaj največ 230 ur na leto. V primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki presega 170 ur na leto, mora delodajalec pridobiti pisno soglasje delavca.

(4) Delo preko polnega delovnega časa je poseben delovni pogoj, na podlagi katerega ima delavec pravico do posebnega dodatka.

(5) Za nadurno delo je potrebno predhodno pisno soglasje delavca oziroma delavke v primerih določenimi z zakonom.

(6) V primeru odreditve nadurnega dela pripada delavcu oziroma delavcem po izteku rednega delovnega časa primeren delovni odmor. Dolžina in kriterij za delovni odmor se podrobneje določi s podjetniško kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom.