Napotitev delavcev iz kraja v kraj

(1) Delavca ni mogoče napotiti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:

• če napotitev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, o čemer poda pisno mnenje pooblaščeni zdravnik delodajalca ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika delavca,
• če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi, vključno s čakanjem na prevoz, skupaj več kot dve (2) uri dnevno za matere delavke oziroma delavce samohranilce z otrokom do treh (3) let starosti, delavce, ki negujejo težje prizadete družinske člane, in delavce ki jim manjka do redne upokojitve do pet (5) let,
• če bi zaradi tega trajala pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi, vključno s čakanjem na prevoz, skupaj več kot tri (3) ure dnevno za druge delavce.

(2) V primerih, naštetih v drugi in tretji alineji prejšnjega odstavka, je delodajalec dolžan delavcu povrniti celotne stroške prevoza na delo in z dela.

(3) Če je v primerih iz druge in tretje alineje prvega odstavka tega člena delavec soglašal z napotitvijo na delo v drugi kraj in zaradi oddaljenosti to zahteva spremembo njegovega prebivališča, mu je treba zagotoviti primerne bivalne pogoje.

(4) Če kraj opravljanja dela ni določen v pogodbi o zaposlitvi, se za kraj opravljanja dela šteje kraj, v katerem se prične opravljati delo.

(5) Določbe tega člena se uporabljajo v celoti, če je kraj dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen.