(1) Razporeditev delovnega časa, izmensko delo, neenakomerna in začasna prerazporeditev delovnega časa se uredi v kolektivni pogodbi ožje ravni. Neenakomerni delovni čas je dopustno odrediti v naslednjih primerih:

• narava in organizacija dela,
• racionalizacija poslovanja,
• boljše izkoriščanje delovnih sredstev,
• smotrnejša izraba delovnega časa,
• dokončanje določenih del oziroma opravil,
• tržne razmere,
• višja sila ali izjemne okoliščine.

(2) Pri neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas po šestem odstavku 147. člena Zakona o delovnih razmerjih kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki se določi na ravni kolektivne pogodbe gospodarske družbe in ne more biti daljše od dvanajst (12) mesecev.