(1) Delodajalec lahko delovni čas razporedi neenakomerno oziroma začasno prerazporedi, če potreba po takšnem organiziranju delovnega časa izhaja iz narave ali organizacije dela, potreb uporabnikov ali podobnih razlogov ter na predlog delavca, ki ga vloži zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja.

(2) Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva poln delovni čas kot povprečna obveznost v enotnem obdobju 12 mesecev, ki se določi v letnem koledarju ali glede na potrebe delovnega procesa v dogovoru z sindikatom.

(3) Delodajalec lahko začasno prerazporedi delovni čas predvsem v primerih:

• zmanjšanega oziroma povečanega obsega dela, ki ni bilo predvideno z letnim koledarjem,
• pomanjkanja surovin ali energije,
• povečane odsotnosti delavcev z dela,
• večjih okvar delovnih sredstev in postrojenj,
• v ostalih primerih, ki jih delodajalec ni mogel predvideti, časovno opredeliti ali upoštevati pri pripravi letnega koledarja.

(4) Delodajalec je dolžan delavcu v okviru 12 mesečnega obdobja, ki ga določi delodajalec, omogočiti, da presežek ur, ki jih je opravil zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa ali začasne prerazporeditve delovnega časa, kompenzira s prostimi urami. Če kompenzacija s prostimi urami zaradi narave delovnega procesa v okviru 12 mesečnega obdobja ni možna, je delodajalec dolžan, pri obračunu plače v naslednjem mesecu po izteku 12 mesečnega obdobja, izplačati delavcem presežek opravljenih ur po postavki, ki velja za nadurno delo.

(5) Če delavec po tem, ko mu je delodajalec odredil izrabo viška ur, zboli, bolniški stalež ne pretrga teka izrabe viška ur.