(1) Bolnišnično zdravljenje je omejeno na najkrajši možni čas, ki je potreben za njegovo izvedbo.

(2) Pravica do bolnišničnega zdravljenja preneha, ko je možno zdravstvene storitve zavarovani osebi zagotoviti v osnovni, specialistično-ambulantni ali zdraviliški dejavnosti .

(3) Oskrbni dnevi bolnišničnega zdravljenja, ko niso opravljene nobene zdravstvene storitve ali so opravljene zdravstvene storitve, ki jih je mogoče zagotoviti na način iz prejšnjega odstavka, ne spadajo med pravice.