Ta pravilnik določa način izvajanja 16. in 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 43/10 in 59/11; v nadaljnjem besedilu: ZDDPO-2).

(1) Določitev primerljive tržne cene mora biti opravljena z uporabo najustreznejše metode glede na okoliščine primera. Najustreznejša metoda za določanje primerljive tržne cene mora biti izbrana med metodami za določanje primerljive tržne cene, ki so navedene v petem odstavku 16. člena ZDDPO-2 in ob upoštevanju naslednjih kriterijev:

• prednosti in slabosti vsake metode;
• primernosti posamezne metode glede na naravo povezanih transakcij, ki se ugotovi na podlagi analize funkcij, ki jih opravlja vsaka oseba v povezani transakciji (ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj);
• razpoložljivosti zanesljivih podatkov, potrebnih za uporabo izbrane metode za določanje primerljive tržne cene, in
• stopnje primerljivosti med povezanimi in nepovezanimi transakcijami ter zanesljivostjo morebitnih opravljenih prilagoditev primerljivih nepovezanih transakcij, potrebnih za odpravo razlik med njimi.

(2) Za uporabo izbrane metode za določanje primerljive tržne cene so notranje primerjave primernejše od zunanjih primerjav.

(3) Če se ob upoštevanju kriterijev iz prvega in drugega odstavka tega člena primerljivo tržno ceno lahko z enako zanesljivostjo določi z uporabo tradicionalnih transakcijskih metod ali metod transakcijskega dobička, ima uporaba tradicionalnih transakcijskih metod prednost.

(4) Tradicionalne transakcijske metode za določanje primerljive tržne cene so metode iz 1., 2. in 3. točke petega odstavka 16. člena ZDDPO-2.

(5) Metodi transakcijskega dobička za določanje primerljive tržne cene sta metodi iz 4. in 5. točke petega odstavka 16. člena ZDDPO-2.

(6) Ob upoštevanju kriterijev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ima metoda primerljivih prostih cen prednost pred ostalimi metodami iz petega odstavka 16. člena ZDDPO-2.

(1) Z metodo primerljivih prostih cen se primerjajo cene, zaračunane za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi (v nadaljnjem besedilu: sredstva) oziroma storitve povezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: povezana transakcija ali transakcije), s cenami, zaračunanimi za sredstva oziroma storitve nepovezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: nepovezana transakcija ali transakcije), v enakih ali primerljivih okoliščinah.

(2) Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo cene primerljivega sredstva oziroma storitve v transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava cene se opravi na podlagi:

• notranje primerjave, pri kateri se primerjajo cene, dosežene med povezanimi osebami s tistimi, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami (npr. istovrstne dobave sredstev in storitev tako povezanim kot nepovezanim osebam) oziroma,
• zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo cene, dogovorjene med povezanimi osebami s tistimi, ki veljajo na trgu (npr. na borzi, v panogi) med nepovezanimi osebami.

(3) Metodo primerljivih prostih cen se lahko uporabi:

• če obstajata primerljivost sredstev oziroma storitev po njihovih ključnih lastnostih in primerljivost širših poslovnih funkcij, ki vplivajo na ceno oziroma,
• če je mogoče razlike med njimi odpraviti z ustreznimi prilagoditvami.

(1) Pri uporabi metode preprodajnih cen se izhaja iz cen, po katerih so bila sredstva, ki so bila kupljena od povezane osebe, ponovno prodana nepovezani osebi. Primerljiva tržna cena se določi na način, da se od prodajne cene, ki jo prodajalec zaračunava za sredstva nepovezanim osebam, odšteje razlika v ceni, ki jo dosegajo ali bi jo dosegli v enakih ali primerljivih okoliščinah na trgu nepovezani preprodajalci.

(2) Razlika v ceni je sestavljena iz prodajnih in drugih stroškov preprodajalca ter čistega dobička preprodajalca v skladu z opravljenimi funkcijami ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.

(3) Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo razlike v ceni v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava razlike v ceni se opravi na podlagi:

• notranje primerjave razlike v ceni, pri kateri se primerjajo razlike v ceni, dosežene med povezanimi osebami s tistimi razlikami v ceni, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami oziroma,
• zunanje primerjave razlike v ceni, pri kateri se primerjajo razlike v ceni, dosežene med povezanimi osebami s tistimi razlikami v ceni, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.

(1) Pri metodi dodatka na stroške se izhaja iz stroškov dobavitelja sredstev oziroma storitev v povezani transakciji. Primerljiva tržna cena se določi tako, da se tem stroškom prišteje ustrezen dodatek, ki ga ali bi ga v enakih ali primerljivih okoliščinah dosegle na trgu nepovezane osebe.

(2) Ustrezen dodatek, je tisti, ki zagotavlja ustrezen dobiček glede na opravljene funkcije ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.

(3) Pri ugotavljanju dodatka na stroške dobavitelja (stroškovne osnove) se mora zagotoviti primerljivost stroškovnih osnov med primerjanimi transakcijami. Če se pri osebah, ki so opravile transakcije in so predmet primerjave, uporabljajo različna računovodska načela in standardi, so potrebne prilagoditve in uskladitve, tako da je mogoče primerjati stroške oziroma stroškovne osnove, ki so ugotovljene na enak ali primerljiv način.

(4) Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo dodatka na stroške v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava dodatka na stroške se opravi na podlagi:

• notranje primerjave, pri kateri se primerjajo dodatki na stroške – pri ustrezno primerljivi stroškovni osnovi – doseženi med povezanimi osebami s tistimi dodatki na stroške, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami oziroma,
• zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo dodatki na stroške – pri ustrezno primerljivi stroškovni osnovi – doseženi med povezanimi osebami s tistim dodatki na stroške, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.

(1) Metoda porazdelitve dobička je metoda, s katero se ugotovi znesek združenega dobička iz povezane transakcije ali povezanih transakcij, ki se razdeli med sodelujoče povezane osebe. Razdelitev združenega dobička se opravi tako, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da si bodo v primerljivih nepovezanih transakcijah razdelile takšen dobiček.

(2) Za razdelitev združenega dobička se lahko uporabi eden od naslednjih pristopov:– smiselni približek delitve dobička, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da zaslužijo s sodelovanjem pri primerljivi nepovezani transakciji. V primeru odsotnosti primerljivk pa na podlagi opravljenih funkcij ter ob upoštevanju vloženih sredstev in prevzetih tveganj vsake od povezanih oseb, udeleženih v povezani transakciji, ali– z uporabo ene izmed metod iz 2., 3., 4. ali 6. člena tega pravilnika, v primeru, da je mogoče določiti primerljivo tržno ceno za nekatere funkcije, ki jih izvajajo povezane osebe v povezani transakciji, pri čemer se morebitni preostanek združenega dobička, ki ga ni mogoče razdeliti z uporabo ene izmed metod iz 2., 3., 4. ali 6. člena tega pravilnika, razdeli na podlagi smiselnega približka delitve dobička, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da zaslužijo s sodelovanjem pri primerljivi nepovezani transakciji.

(1) Z metodo stopnje čistega dobička se primerja čisti dobiček, ki je dosežen v povezani transakciji ali transakcijah, s primerno osnovo (na primer stroški, prihodki od prodaje, sredstvi). Primerljiva tržna cena se določi na podlagi razmerja med čistim dobičkom in ustrezno primerno osnovo in to ob upoštevanju opravljenih funkcij ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji.

(2) Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo stopnje čistega dobička, doseženega v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava stopnje čistega dobička se opravi na podlagi:

• notranje primerjave stopnje čistega dobička, pri kateri se primerjajo stopnje čistega dobička, dosežene med povezanimi osebami s tistim stopnjami čistega dobička, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami oziroma,
• zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo stopnje čistega dobička, dosežene med povezanimi osebami s stopnjami čistega dobička, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.