(1) Z metodo primerljivih prostih cen se primerjajo cene, zaračunane za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi (v nadaljnjem besedilu: sredstva) oziroma storitve povezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: povezana transakcija ali transakcije), s cenami, zaračunanimi za sredstva oziroma storitve nepovezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: nepovezana transakcija ali transakcije), v enakih ali primerljivih okoliščinah.

(2) Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo cene primerljivega sredstva oziroma storitve v transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava cene se opravi na podlagi:

• notranje primerjave, pri kateri se primerjajo cene, dosežene med povezanimi osebami s tistimi, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njimi povezane osebe z nepovezanimi osebami (npr. istovrstne dobave sredstev in storitev tako povezanim kot nepovezanim osebam) oziroma,
• zunanje primerjave, pri kateri se primerjajo cene, dogovorjene med povezanimi osebami s tistimi, ki veljajo na trgu (npr. na borzi, v panogi) med nepovezanimi osebami.

(3) Metodo primerljivih prostih cen se lahko uporabi:

• če obstajata primerljivost sredstev oziroma storitev po njihovih ključnih lastnostih in primerljivost širših poslovnih funkcij, ki vplivajo na ceno oziroma,
• če je mogoče razlike med njimi odpraviti z ustreznimi prilagoditvami.