Čistopis z vidnimi spremembami

Čistopisu je dodan prikaz, kjer imate spremembe vidne. Kliknite spodaj pod nazivom predpisa na zavihek "Spremembe".

Izberi paket

Čistopis z lažjim branjem členov

V posebnem prikazu čistopisa lahko besedilo sklicevanih členov berete že znotraj osnovnega člena. Kliknite spodaj pod nazivom predpisa na zavihek "Čistopis".

Izberi paket

Pri členih imate pojasnila

Če obstaja pojasnilo člena, ga dobite že pri njem. Imate več kot 2500 pojasnil FURS, ministrstev in strokovnjakov. Za prikaz pojasnil, kliknite na ikono desno poleg člena.

Izberi paket

Dodano imate kazalo predpisa

S kazalom lažje vidite strukturo predpisa in navigirate po njem.
Za prikaz kazala kliknite spodaj na "Kazalo".

Izberi paket

Lažje branje členov

"Branje člen v členu" vam v čistopisu omogoča branje besedila sklicevanih členov že znotraj osnovnega člena.

Izberi paket

POZOR: to ni najnovejša različica besedila

Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28.november 2006

DDV - DIREKTIVE IN UREDBE EU -

Velja od: Objavljeno:

Čistopis - neuradno prečiščeno besedilo

    1. Kazalo
SVET EVROPSKE UNIJE JE –ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 93 Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Komisije,
ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta,
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) Direktiva Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, 13.6.1977, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/98/ES (UL L 221, 12.8.2006, str. 9).) je bila že nekajkrat bistveno spremenjena. Zaradi novih sprememb ter jasnosti in racionalnosti je treba navedeno direktivo preoblikovati.
(2) Preoblikovano besedilo mora vključevati vse določbe Direktive Sveta 67/227/EGS z dne 11. aprila 1967 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih (UL 71, 14.4.1967, str. 1301. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 69/463/EGS (UL L 320, 20.12.1969, str. 34)..), ki se še uporabljajo. Navedeno direktivo je zato treba razveljaviti.
(3) Da bi zagotovili, da so določbe predstavljene na jasen in racionalen način, v skladu z načelom boljše zakonodaje, je treba preoblikovati strukturo in besedilo Direktive, čeprav to načeloma ne bo povzročilo bistvenih sprememb v obstoječi zakonodaji. Manjše število vsebinskih sprememb pa je neločljivo povezanih s preoblikovanjem in jih je vseeno treba vključiti. Primeri, v katerih so spremembe narejene, se izčrpno podajo v določbah, ki urejajo prenos in začetek veljavnosti.
(4) Uresničitev cilja o vzpostavitvi notranjega trga je pogojena z uporabo zakonodaje o prometnih davkih v državah članicah, ki ne izkrivlja pogojev konkurence in ne ogroža prostega pretoka blaga in storitev. Zato je treba doseči uskladitev zakonodaje o prometnih davkih s sistemom davka na dodano vrednost (DDV), ki bi odpravil, kolikor je mogoče, dejavnike, ki lahko izkrivljajo pogoje konkurence na nacionalni ravni ali na ravni Skupnosti.
(5) Sistem DDV doseže najvišjo stopnjo enostavnosti in nevtralnosti, ko se davek obračunava na najbolj splošen možni način ter ko njegovo področje uporabe zajema vse faze proizvodnje in distribucije, kot tudi opravljanja storitev. Zato je v interesu notranjega trga in držav članic, da sprejmejo skupni sistem, ki se uporablja tudi za prodajo na drobno.
(6) Treba je napredovati po fazah, saj bo uskladitev prometnih davkov v državah članicah povzročila spremembe davčne strukture in imela precejšne posledice na proračunskem, gospodarskem in socialnem področju.
(7) Skupni sistem DDV bi moral, kljub temu da stopnje in oprostitve niso popolnoma usklajene, voditi v nevtralnost konkurence, kar pomeni, da bo imelo podobno blago na ozemlju vsake države članice enako davčno obremenitev ne glede na število proizvodnih in distribucijskih faz.
(8) V skladu s Sklepom Sveta 2000/597/ES, Euratom z dne 29. septembra 2000 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti (UL L 253, 7.10.2000, str. 42.) se proračun Evropskih skupnosti, ne glede na druge prihodke, v celoti financira iz lastnih sredstev. Ta sredstva naj bi vključevala tudi sredstva iz DDV, pridobljena z uporabo skupne davčne stopnje od osnove za odmero, ki se določi enotno in v skladu s pravili Skupnosti.
(9) Nujno je zagotoviti prehodno obdobje, da se omogoči postopno prilagajanje nacionalnih zakonodaj na določenih področjih.
(10) V tem prehodnem obdobju se morajo transakcije znotraj Skupnosti, ki jih opravijo davčni zavezanci, razen tistih, ki so oproščeni, obdavčiti v namembni državi članici v skladu s stopnjami in pod pogoji, ki veljajo v tej državi članici.
(11) V tem prehodnem obdobju je treba tudi pridobitve določene vrednosti znotraj Skupnosti, ki jih opravijo osebe, ki so plačila davka oproščene, ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, nekatere prodaje na daljavo znotraj Skupnosti ter dobave novih prevoznih sredstev posameznikom ali osebam, ki so plačila davka oproščene, oziroma organom, ki niso davčni zavezanci, obdavčiti v namembni državi članici po stopnjah in pod pogoji, ki veljajo v tej državi članici, ker bi lahko tovrstne transakcije, če posebnih določb ne bi bilo, povzročile znatna izkrivljanja konkurence med državami članicami.
(12) Nekatera ozemlja je treba izključiti iz področja uporabe te direktive zaradi njihovega geografskega, gospodarskega in socialnega položaja.
(13) Za okrepitev nediskriminatorne narave davka bi bilo treba izraz „davčni zavezanec“ opredeliti tako, da ga države članice lahko uporabljajo tudi za osebe, ki določene transakcije opravljajo občasno.
(14) Izraz „obdavčljiva transakcija“ lahko povzroči težave, zlasti v zvezi s transakcijami, ki štejejo za obdavčljive. Te pojme je zato treba pojasniti.
(15) Zaradi pospeševanja trgovine znotraj Skupnosti na področju dela na premičninah je treba uvesti davčno ureditev za tovrstne transakcije, ko se opravijo za prejemnika, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici kot je država članica njihove dejanske izvedbe.
(16) Prevoz na ozemlju države članice je treba obravnavati kot prevoz blaga znotraj Skupnosti, kadar je neposredno povezan s prevozom med državami članicami, z namenom poenostavitve ne le načel in ureditve za obdavčitev teh domačih prevoznih storitev, temveč tudi predpisov, ki se uporabljajo za pomožne storitve ter storitve posrednikov, ki so vključeni v opravljanje teh različnih storitev.
(17) Pri določanju kraja opravljenih obdavčljivih transakcij lahko med državami članicami pride do sporov glede pristojnosti, zlasti pri dobavah blaga za montažo ali pri opravljanju storitev. Kljub temu, da naj bi se načeloma kot kraj opravljanja storitev štel kraj, kjer ima izvajalec sedež ekonomske dejavnosti, je treba ta kraj opredeliti, kot da je v državi članici prejemnika, še zlasti v primeru nekaterih storitev, opravljenih med davčnimi zavezanci, ko je strošek storitev vključen v ceno blaga.
(18) Treba je pojasniti opredelitev kraja obdavčitve nekaterih transakcij, ki se opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih v okviru prevoza potnikov znotraj Skupnosti.
(19) Električna energija in plin se za namene DDV DDV obravnavata kot blago. Vendar pa je še posebej težko določiti kraj dobave. Da bi se izognili dvojni obdavčitvi ali neobdavčitvi in da bi dosegli pravi notranji trg brez omejitev za ureditev DDV, je treba torej določiti kraj dobave plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin in električne energije preden blago doseže fazo končne potrošnje kot kraj, kjer ima kupec sedež svoje ekonomske dejavnosti. Dobavo električne energije in plina v končni fazi od trgovcev in distributerjev do končnih potrošnikov je treba obdavčiti v kraju, kjer pridobitelj dejansko rabi in porabi blago.
(20) Dajanje premičnin v najem po splošnem pravilu, na podlagi katerega je opravljanje storitev obdavčeno v državi članici, v kateri ima oseba, ki opravi storitev, sedež, lahko vodi k hudemu izkrivljanju konkurence, kadar imata najemodajalec in najemnik sedež v različnih državah članicah in se davčne stopnje med tema državama razlikujejo. Zato je treba določiti, da je kraj, kjer je storitev opravljena, kraj, v katerem ima prejemnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je bila storitev opravljena, ali, če tega nima, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.
(21) Vendar je treba zaradi nadzora v zvezi z dajanjem prevoznih sredstev v najem dosledno uporabljati to pravilo tako, da se kraj, v katerem ima izvajalec storitve sedež dejavnosti, obravnava kot kraj opravljanja takih storitev.
(22) Za preprečevanje izkrivljanja konkurence na tem področju je treba obdavčiti vse telekomunikacijske storitve, porabljene v Skupnosti. Tako bi morale biti telekomunikacijske storitve, opravljene davčnim zavezancem s sedežem v Skupnosti ali prejemnikom s sedežem v tretjih državah,
načeloma obdavčene v kraju, kjer je sedež prejemnika storitev. Zaradi zagotovitve enotne obdavčitve telekomunikacijskih storitev, ki so dejansko uporabljene ali koriščene v Skupnosti in jih opravijo davčni zavezanci s sedežem na tretjih ozemljih ali v tretjih državah za osebe s sedežem v Skupnosti, ki niso davčni zavezanci, morajo države članice vseeno zagotoviti, da je kraj opravljanja storitev v Skupnosti.
(23) Da bi se izognili izkrivljanju konkurence morajo biti tudi storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronsko opravljane storitve, ki se opravijo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav, za osebe s sedežem v Skupnosti ali iz Skupnosti, za prejemnike s sedežem na tretjih ozemljih ali v tretjih državah, obdavčene v kraju sedeža prejemnika storitev.
(24) Pojme obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna davka bi bilo treba uskladiti, da bi uvedba in vse kasnejše spremembe skupnega sistema DDV lahko začele veljati hkrati v vseh državah članicah.
(25) Davčno osnovo bi bilo treba uskladiti tako, da so rezultati uporabe DDV za obdavčljive transakcije primerljivi v vseh državah članicah.
(26) Da se prepreči izguba davčnih prihodkov v primerih, ko se stranke povežejo zaradi pridobitve davčnih ugodnosti, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da v posebnih omejenih okoliščinah posredujejo glede davčne osnove dobav blaga ali opravljenih storitev in glede pridobitev blaga znotraj Skupnosti.
(27) Zaradi boja proti davčni utaji ali izogibanju davku bi državam članicam moralo biti omogočeno, da v davčno osnovo za transakcijo, ki vključuje obdelavo investicijskega zlata, ki ga zagotovi prejemnik, vključijo vrednost tega investicijskega zlata, pri katerem zlato zaradi obdelave izgubi status investicijskega zlata. Zato je ustrezno, da se državam članicam dopusti določena mera proste presoje.
(28) Da bi se izognili izkrivljanju konkurence, pomeni odprava davčnih kontrol na mejah ne samo enotno osnovo za odmero DDV, ampak tudi število in višino stopenj, ki so med državami članicami dovolj izenačene.
(29) Splošna stopnja DDV, ki velja v različnih državah članicah skupaj z mehanizmi prehodne ureditve, zagotavlja sprejemljivo delovanje te ureditve. Da bi se izognili temu, da razlike v splošnih stopnjah DDV, ki jih države članice uporabljajo, privedejo do strukturnih neravnovesij v Skupnosti in izkrivljanja konkurence v nekaterih sektorjih dejavnosti, je treba določiti najnižjo stopnjo 15 %, ki se lahko naknadno spremeni.
(30) Da bi ohranili nevtralnost DDV, morajo biti stopnje, ki jih uporabljajo države članice, takšne, da po splošnem pravilu omogočajo odbitek davka, uporabljenega v predhodni fazi.
(31) V prehodnem obdobju je treba omogočiti določena odstopanja glede števila in višine stopenj.
(32) Za boljše razumevanje vpliva nižjih stopenj je potrebno poročilo Komisije, v katerem se oceni vpliv uporabe nižjih stopenj za storitve, ki se opravljajo na lokalni ravni, predvsem v zvezi z ustvarjanjem delovnih mest, gospodarsko rastjo in pravilnim delovanjem notranjega trga.
(33) Zaradi boja proti brezposelnosti je treba tistim državam članicam, ki to želijo, dovoliti, da z namenom ustvarjanja novih delovnih mest preskušajo učinkovanje oziroma vpliv znižanja stopnje DDV za delovno intenzivne storitve. To znižanje bi verjetno tudi zmanjšalo motiv, da se te dejavnosti opravljajo ali ostanejo v okviru sive ekonomije.
(34) Vendar je lahko takšno znižanje stopnje DDV tvegano za nemoteno delovanje notranjega trga in za davčno nevtralnost. Zato je treba določiti postopek odobritve, ki se uvede za obdobje, ki je določeno in zadosti dolgo, da se lahko oceni vpliv nižjih stopenj za storitve, ki se opravljajo na lokalni ravni. Da bi zagotovili, da takšen ukrep ostane preverljiv in omejen, mora njegovo področje uporabe biti natančno določeno.
(35) Treba je pripraviti skupni seznam oprostitev, da bi se lastna sredstva Skupnosti v vseh državah članicah lahko pobirala na enoten način.
(36) V korist tako oseb, ki so dolžne plačati davek, kot pristojnih upravnih organov je treba metode uporabe DDV za določene dobave in pri pridobivanju trošarinskih izdelkov znotraj Skupnosti uskladiti s postopki in obveznostmi v zvezi z deklaracijami pri pošiljanju takih izdelkov v drugo državo članico, ki so določeni v Direktivi Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske izdelke in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih izdelkov (UL L 76, 23.3.1992, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/106/ES(UL L 359, 4.12.2004, str. 30).).
(37) Dobava plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin in električne energije je obdavčena po kraju pridobitelja. Da bi se izognili dvojni obdavčitvi, mora zato biti uvoz takih izdelkov oproščen DDV.
(38) Za obdavčljive posle na domačem trgu, povezane z blagovno trgovino znotraj Skupnosti, ki jih v prehodnem obdobju opravijo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža na ozemlju države članice, v kateri je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti, vključno z verižnimi transakcijami, je treba sprejeti ukrepe za poenostavitev, ki zagotavljajo enako obravnavo v vseh državah članicah. Za dosego tega je treba uskladiti določbe o davčnem sistemu in osebi, ki je dolžna plačati davek za takšne posle. Vendar je treba načeloma iz takšnih postopkov izključiti blago, ki je namenjeno dobavi na ravni trgovine na drobno.
(39) Pravila v zvezi z odbitki je treba uskladiti tako, da vplivajo na dejansko pobrane zneske. Odbitni delež je treba v vseh državah članicah računati na podoben način.
(40) Ureditev, ki dopušča popravke odbitkov za investicijsko blago med življenjsko dobo sredstva, skladno z njegovo dejansko uporabo, bi se morala uporabljati tudi za določene storitve, ki imajo značilnosti investicijskega blaga.
(41) Treba je določiti, katere osebe so dolžne plačati davek, zlasti za storitve, ki jih opravi oseba, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je treba plačati davek.
(42) Države članice bi v posebnih primerih morale imeti možnost določiti, da mora DDV plačati prejemnik dobavljenega blaga ali opravljenih storitev. To bi državam članicam omogočilo poenostavitev pravil ter preprečevanje davčne utaje in izogibanje plačilu davka v določenih sektorjih in pri določenih vrstah transakcij.
(43) Države članice morajo imeti možnost določiti osebo, ki je dolžna plačati davek pri uvozu.
(44) Države članice lahko določijo, da namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, neka druga oseba solidarno odgovarja za plačilo davka.
(45) Obveznosti davčnih zavezancev je treba čim bolj uskladiti, da se zagotovijo potrebne varovalke za pobiranje davkov na enoten način v vseh državah članicah.
(46) Uporaba elektronskega izdajanja računov mora davčnim administracijam omogočati, da izvajajo nadzor. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, je treba na ravni Skupnosti oblikovati usklajen seznam podatkov, ki morajo biti izkazani na računih, vzpostaviti skupno ureditev za uporabo elektronskega izdajanja računov in elektronsko shranjevanje računov, kakor tudi samo-fakturiranje in naročanje zunanjih storitev izdajanja računov.
(47) Države članice določijo, pod kakšnimi pogoji dopustijo predložitev prijav in obračunov z elektronskimi sredstvi, uporabo elektronskih sredstev pa lahko tudi predpišejo.
(48) Prizadevanja za zmanjšanje administrativnih in statističnih formalnosti za podjetja, zlasti za majhna in srednja podjetja, je treba uravnotežiti z izvajanjem uspešnih nadzornih ukrepov in potrebo, da se iz gospodarskih in davčnih razlogov ohrani kakovost statističnih instrumentov Skupnosti.
(49) Treba je omogočiti, da države članice še naprej uporabljajo posebne ureditve za majhna podjetja v skladu s skupnimi določbami in z namenom tesnejše uskladitve.
(50) Države članice morajo imeti možnost uporabljati posebno ureditev, ki vključuje pavšalno povračilo vstopnega DDV za kmete, ki niso zajeti v splošni ureditvi. Treba je določiti osnovna načela te ureditve in za namene pobiranja lastnih sredstev sprejeti skupen način izračunavanja dodane vrednosti, ki jo proizvedejo ti kmeti.
(51) Da se prepreči dvojna obdavčitev in izkrivljanje konkurence med davčnimi zavezanci, je treba sprejeti davčni sistem Skupnosti, ki se bo uporabljal za rabljeno blago, umetniške predmete, starine in zbirke.
(52) Uporaba običajnih davčnih pravil za zlato pomeni glavno oviro za njegovo uporabo za namene finančnih investicij in je zato upravičena uporaba posebne davčne ureditve, katere namen je tudi izboljšati mednarodno konkurenčnost trga plemenitih kovin Skupnosti.
(53) Dobave zlata za investicijske namene so podobne drugim finančnim naložbam, ki so oproščene davka. Oprostitev davka se zdi torej najprimernejši način davčne obravnave za dobave investicijskega zlata.
(54) Opredelitev zlata za investicijske namene mora zajeti zlate kovance, katerih vrednost odraža predvsem ceno v njih vsebovanega zlata. Zaradi preglednosti in pravne varnosti je treba pripraviti letni seznam kovancev, za katere naj velja ureditev, ki se uporablja za investicijsko zlato, kar bi zagotovilo varnost operaterjev, ki s takimi kovanci trgujejo. Takšen seznam je brez vpliva na oprostitev kovancev, ki niso uvrščeni v seznam, a izpolnjujejo merila iz te direktive.
(55) Da se preprečijo davčne utaje in hkrati zmanjšajo finančni stroški zaradi dobave zlata z več kot določeno čistino, je opravičljivo pooblastiti države članice, da za plačilo davka določijo kupca.
(56) Da bi gospodarskim subjektom, ki elektronsko opravljajo storitve in ki nimajo sedeža v Skupnosti in jim tam ni treba biti identificiran za namene DDV, olajšali izpolnjevanje davčnih obveznosti, bi bilo treba vzpostaviti posebno ureditev. V okviru te ureditve se gospodarski subjekt, ki za osebe, ki niso davčni zavezanci znotraj Skupnosti, opravlja tovrstne storitve z elektronskimi sredstvi, lahko odloči za identifikacijo v eni sami državi članici, če sicer ni identificiran za namene DDV znotraj Skupnosti.
(57) Zaželeno je, da se določbe glede storitev radijskega in televizijskega oddajanja ter nekaterih elektronsko opravljanih storitev sprejmejo le začasno in da se jih v kratkem roku preveri na podlagi izkušenj.
(58) Treba je spodbujati enotno uporabo določb te direktive in v ta namen ustanoviti posvetovalni odbor za davek na dodano vrednost, ki bo omogočil tesno sodelovanje držav članic in Komisije na tem področju.
(59) Države članice morajo imeti možnost, da z določenimi omejitvami in pod določenimi pogoji sprejmejo ali še naprej uporabljajo posebne ukrepe, ki odstopajo od te direktive, zaradi poenostavitve obračunavanja davka ali zaradi preprečevanja nekaterih oblik davčnih utaj ali izogibanja davkom.
(60) Da bi zagotovili, da država članica, ki je vložila zahtevo za odstopanje, ne ostane v dvomih glede ukrepov, ki jih namerava v odgovor izvesti Komisija, je treba določiti rok, v katerem mora Komisija Svetu predložiti predlog za odobritev ali obvestilo o zavrnitvi, z obrazložitvijo.
(61) Nujno je treba zagotoviti enotno uporabo sistema DDV. Izvedbeni ukrepi so primerni za uresničitev tega cilja.
(62) S temi ukrepi se je treba lotiti zlasti problema dvojne obdavčitve čezmejnih transakcij, do katerega lahko pride zaradi razlik med državami članicami pri uporabi predpisov, ki urejajo kraj obdavčljivih transakcij.
(63) Čeprav bo področje uporabe izvedbenih ukrepov omejeno, bodo imeli ti ukrepi proračunske posledice, ki so lahko za eno ali več držav članic bistvene. Zaradi njihovih posledic na proračune držav članic si Svet upravičeno pridržuje pravico izvajanja izvršilne pristojnosti.
(64) Ob upoštevanju omejenega področja uporabe predvidenih izvedbenih ukrepov bi moral izvedbene ukrepe soglasno sprejeti Svet na predlog Komisije.
(65) Ker države članice zaradi zgoraj navedenih razlogov ciljev te direktive ne morejo zadovoljivo uresničiti in so torej lahko bolje uresničeni na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.
(66) Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo mora biti omejena na določbe, ki predstavljajo vsebinsko spremembo glede na prejšnje direktive. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz prejšnjih direktiv.
(67) Ta direktiva ne sme vplivati na obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo, navedenih v delu B Priloge XI –
SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:
KAZALO
NASLOV I - PREDMET IN PODROČJE UPORABE
NASLOV II - OZEMELJSKA UPORABA
NASLOV III - DAVČNI ZAVEZANCI
NASLOV IV - OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
Poglavje 1 - Dobava blaga
Poglavje 2 - Pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Poglavje 3 - Opravljanje storitev
Poglavje 4 - Uvoz blaga
NASLOV V - KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ
Poglavje 1 - Kraj dobave blaga
Oddelek 1 - Dobava blaga brez prevoza
Oddelek 2 - Dobava blaga s prevozom
Oddelek 3 - Dobava blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih
Oddelek 4 - Dobava blaga po distribucijskih sistemih
Poglavje 2 - Kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Poglavje 3 - Kraj opravljanja storitev
Oddelek 1 - Splošno pravilo
Oddelek 2 - Posebne določbe
Pododdelek 1 - Storitve, ki jih opravijo posredniki
Pododdelek 2 - Opravljanje storitev v zvezi z nepremičninami
Pododdelek 3 - Opravljanje prevoza
Pododdelek 4 - Opravljanje kulturnih in podobnih storitev, opravljanje pomožnih prevoznih toritev ali storitev v zvezi s premičninami
Pododdelek 5 - Opravljanje drugih storitev
Pododdelek 6 - Merilo dejanske uporabe in dejanskega uživanja
Poglavje 4 - Kraj uvoza blaga
NASLOV VI - OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST OBRAČUNA DAVKA
Poglavje 1 - Splošne določbe
Poglavje 2 - Dobava blaga in opravljanje storitev
Poglavje 3 - Pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Poglavje 4 - Uvoz blaga
NASLOV VII - DAVČNA OSNOVA
Poglavje 1 - Opredelitev..
Poglavje 2 - Dobava blaga in opravljanje storitev
Poglavje 3 - Pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Poglavje 4 - Uvoz blaga
Poglavje 5 - Druge določbe
NASLOV VIII - STOPNJE
Poglavje 1 - Uporaba stopenj
Poglavje 2 - Struktura in višina stopenj
Oddelek 1 - Splošna stopnja
Oddelek 2 - Nižje stopnje
Oddelek 3 - Posebne določbe
Poglavje 3 - Začasne določbe za nekatere delovno intenzivne storitve
Poglavje 4 - Posebne določbe, ki se uporabljajo do uvedbe dokončne ureditve
Poglavje 5 - Začasne določbe
NASLOV IX - OPROSTITVE
Poglavje 1 - Splošne določbe
Poglavje 2 - Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu
Poglavje 3 - Oprostitve za druge dejavnosti
Poglavje 4 - Oprostitve v zvezi s transakcijami znotraj Skupnosti
Oddelek 1 - Oprostitve v zvezi z dobavami blaga
Oddelek 2 - Oprostitve za pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Oddelek 3 - Oprostitve za določene prevozne storitve
Poglavje 5 - Oprostitve pri uvozu
Poglavje 6 - Oprostitve pri izvozu
Poglavje 7 - Oprostitve v zvezi z mednarodnim prevozom
Poglavje 8 - Oprostitve za nekatere transakcije, ki se obravnavajo kot uvoz
Poglavje 9 - Oprostitve za storitve, ki jih opravijo posredniki
Poglavje 10 - Oprostitve transakcij, povezanih z mednarodnim trgovanjem
Oddelek 1 - Carinska skladišča, skladišča, ki niso carinska, in podobne ureditve
Oddelek 2 - Transakcije, oproščene za namene izvoza in v okviru trgovine med državami članicami
Oddelek 3 - Skupne določbe za oddelka 1 in 2
NASLOV X - ODBITKI
Poglavje 1 - Nastanek in obseg pravice do odbitka
Poglavje 2 - Delež odbitka
Poglavje 3 - Omejitve pravice do odbitka
Poglavje 4 - Pravila za uveljavljanje pravice do odbitka
Poglavje 5 - Popravki odbitkov
NASLOV XI - OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV IN NEKATERIH OSEB, KI NISO DAVČNI ZAVEZANCI
Poglavje 1 - Obveznost plačila
Oddelek 1 - Osebe, ki so dolžne plačati DDV davčnim organom..
Oddelek 2 - Plačilni pogoji
Poglavje 2 - Identifikacija
Poglavje 3 - Fakturiranje
Oddelek 1 - Opredelitev
Oddelek 2 - Opredelitev računa
Oddelek 3 - Izdajanje računov
Oddelek 4 - Vsebina računov
Oddelek 5 - Pošiljanje računov z elektronskimi sredstvi
Oddelek 6 - Ukrepi za poenostavitev
Poglavje 4 - Knjigovodstvo
Oddelek 1 - Opredelitve
Oddelek 2 - Splošne obveznosti
Oddelek 3 - Posebne obveznosti glede hrambe vseh računov
Oddelek 4 - Pravica dostopa do računov, ki so shranjeni z elektronskimi sredstvi v drugi državi članici
Poglavje 5 - Obračuni
Poglavje 6 - Rekapitulacijska poročila
Poglavje 7 - Druge določbe
Poglavje 8 - Obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu
Oddelek 1 - Uvoz
Oddelek 2 - Izvoz
NASLOV XII - POSEBNE UREDITVE
Poglavje 1 - Posebna ureditev za mala podjetja
Oddelek 1 - Poenostavljeni postopki za obračunavanje in pobiranje
Oddelek 2 - Oprostitve in progresivne olajšave
Oddelek 3 - Poročilo in ponovni pregled
Poglavje 2 - Skupna pavšalna ureditev za kmete
Poglavje 3 - Posebna ureditev za potovalne agente
Poglavje 4 - Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine
Oddelek 1 - Opredelitve
Oddelek 2 - Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce
Pododdelek 1 - Maržna ureditev
Pododdelek 2 - Prehodna ureditev za rabljena prevozna sredstva
Oddelek 3 - Posebna ureditev za prodajo na javni dražbi
Oddelek 4 - Zaščitni ukrepi pred izkrivljanjem konkurence in davčnimi goljufijami
Poglavje 5 - Posebna ureditev za investicijsko zlato
Oddelek 1 - Splošne določbe
Oddelek 2 - Oprostitev DDV
Oddelek 3 - Izbira obdavčitve
Oddelek 4 - Transakcije na zakonsko urejenem trgu plemenitih kovin
Oddelek 5 - Posebne pravice in obveznosti trgovcev z investicijskim zlatom
Poglavje 6 - Posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in ki opravljajo elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci
Oddelek 1 - Splošne določbe
Oddelek 2 - Posebna ureditev za elektronsko opravljane storitve
NASLOV XIII - ODSTOPANJA
Poglavje 1 - Odstopanja, ki se uporabljajo do sprejetja dokončne ureditve
Oddelek 1 - Odstopanja za države, ki so del Skupnosti od 1. januarja 1978
Oddelek 2 - Odstopanja za države, ki so Skupnosti pristopile po 1. januarju 1978
Oddelek 3 - Skupne določbe za oddelka 1 in 2
Poglavje 2 - S pooblastilom odobrena odstopanja
Oddelek 1 - Ukrepi za poenostavitev in zaščito pred davčnimi utajami ali izogibanjem davkom
Oddelek 2 - Mednarodni sporazumi
NASLOV XIV - DRUGE DOLOČBE
Poglavje 1 - Izvedbeni ukrepi
Poglavje 2 - Odbor za DDV
Poglavje 3 - Menjalni tečaj
Poglavje 4 - Druge obremenitve, dajatve in davki
NASLOV XV - KONČNE DOLOČBE
Poglavje 1 - Prehodne ureditve za obdavčevanje trgovine med državami članicami
Poglavje 2 - Prehodni ukrepi, ki se uporabljajo ob pristopu k Evropski uniji
Poglavje 4 - Prenos in začetek veljavnosti
PRILOGA I - SEZNAM DEJAVNOSTI IZ TRETJEGA PODODSTAVKA ČLENA 13(1)
PRILOGA II - OKVIRNI SEZNAM ELEKTRONSKO OPRAVLJANIH STORITEV IZ TOČKE (K) ČLENA 56(1)
PRILOGA III - SEZNAM DOBAV BLAGA IN STORITEV, ZA KATERE SE LAHKO UPORABLJAJO NIŽJE STOPNJE IZ ČLENA 98
PRILOGA IV - SEZNAM STORITEV IZ ČLENA 106
PRILOGA V - VRSTE BLAGA, KI JE LAHKO SKLADIŠČENO DRUGJE KOT V CARINSKIH SKLADIŠČIH V SKLADU S ČLENOM 160(2)
PRILOGA VI - SEZNAM DOBAV BLAGA IN OPRAVLJANJA STORITEV IZ TOČKE (D) ČLENA 199(1)
PRILOGA VII - SEZNAM DEJAVNOSTI KMETIJSKE PROIZVODNJE IZ TOČKE (4) ČLENA 295(1)
PRILOGA VIII - OKVIRNI SEZNAM KMETIJSKIH STORITEV IZ TOČKE (5) ČLENA 295 (1)
PRILOGA IX - UMETNIŠKI PREDMETI, ZBIRKE IN STARINE IZ TOČK (2), (3) IN (4) ČLENA 311(1)
Del A - Umetniški predmeti
Del B - Zbirke
Del C - Starine
PRILOGA X - SEZNAM TRANSAKCIJ, ZA KATERE VELJAJO ODSTOPANJA IZ ČLENOV 370 IN 371 TER ČLENOV 375 DO 390
Del A - Transakcije, ki jih države članice lahko še naprej obdavčujejo
Del B - Transakcije, ki jih države članice lahko še naprej oproščajo davka
PRILOGA XI - Del A - Razveljavljene direktive z zaporednimi spremembami..
Del B - Roki za prenos v nacionalno pravo (iz člena 411)
PRILOGA XII - PRIMERJALNA TABELA
NASLOV I
PREDMET IN PODROČJE UPORABE
Člen 1
1. S to direktivo se vzpostavlja skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV).
2. Načelo skupnega sistema DDV zajema uporabo splošnega davka na potrošnjo blaga in storitev, ki je povsem sorazmeren s ceno blaga in storitev, ne glede na število transakcij, ki so se v proizvodnem ali distribucijskem procesu opravile pred fazo, v kateri se davek obračuna.
Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno vključen v razne stroškovne komponente.
Skupen sistem DDV se uporablja do vključno faze prodaje na drobno.
Člen 2
1. Predmet DDV so naslednje transakcije:
(a) dobave blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;
(b) pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki jih za plačilo na ozemlju države članice opravi:
(i) davčni zavezanec, ki deluje kot tak, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec, ki deluje kot tak, ki ni upravičen do oprostitve za mala podjetja, predvidene v členih 282 do 292 in ga ne zajema ureditev iz členov 33 ali 36;
(ii) v primeru novih prevoznih sredstev, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in katere druge pridobitve niso predmet DDV na podlagi člena 3 (1), ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;
(iii) če gre za trošarinske izdelke, pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine znotraj države članice na podlagi Direktive 92/12/EGS, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in katere druge pridobitve niso predmet DDV na podlagi člena 3(1);
(c) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;
(d) uvoz blaga.
2. (a) Za namene točke (ii) odstavka 1(b) se za „prevozna sredstva“ štejejo naslednja prevozna sredstva, namenjena za prevoz oseb ali blaga:
(i) motorna kopenska vozila s prostornino motorja nad 48 kubičnih centimetrov ali močjo nad 7,2 kilovata;
(ii) plovila, daljša od 7,5 metrov, razen plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo in plovil, ki so namenjena opravljanju komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ali za reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov;
(iii) zrakoplovi, katerih vzletna teža presega 1 550 kilogramov, razen zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe predvsem za polete na mednarodnih zračnih poteh za plačilo.
(b) Ta prevozna sredstva štejejo za „nova“ v naslednjih primerih:
(i) ko gre za motorna kopenska vozila, če je dobava opravljena v šestih mesecih od datuma, ko so bila prvič dana v uporabo, ali če vozilo nima prevoženih več kot 6 000 kilometrov;
(ii) ko gre za plovila, če je dobava opravljena v treh mesecih od datuma, ko so bila prvič dana v uporabo, ali če plovilo ni plulo več kot 100 ur;
(iii) ko gre za zrakoplove, če je dobava opravljena v treh mesecih od datuma, ko so bila prvič dana v uporabo, ali če zrakoplov ni letel več kot 40 ur.
(c) Države članice določijo pogoje, pod katerimi se dejstva iz točke (b) lahko štejejo za izpolnjena.
3. Za "trošarinske izdelke" štejejo energenti, alkohol in alkoholne pijače ter predelan tobak, kakor so opredeljeni v obstoječi zakonodaji Skupnosti, razen plina, dobavljenega po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom.
Člen 3
1. Z odstopanjem od določb člena 3(1)(b)(i) naslednje transakcije niso predmet DDV:
(a) pridobitev blaga znotraj Skupnosti s strani davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, če bi bila dobava na ozemlju države članice oproščena v skladu s členoma 148 in 151;
(b) pridobitev blaga znotraj Skupnosti, razen blaga iz točke (a) in člena 4 ter razen novih prevoznih sredstev ali trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni zavezanec za namene svojega kmetijskega, gozdarskega ali ribiškega podjetja, ki je predmet skupne pavšalne ureditve za kmete ali davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec.
2. Določba iz odstavka 1(b) se uporablja le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti v tekočem koledarskem letu ne presega praga, ki ga določijo države članice, ki pa ne sme biti nižji od zneska 10 000 EUR ali njegove protivrednosti v nacionalni valuti;
(b) skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti v preteklem koledarskem letu ni presegel praga iz točke (a).
Kot prag se upošteva skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti, brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, kakor je navedeno v odstavku 1(b).
3. Države članice davčnim zavezancem in pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, upravičenim po odstavku 1(b), priznajo pravico, da izberejo splošno ureditev iz člena 2(1)(b)(i).
Države članice določijo podrobna pravila za izvajanje možnosti iz prvega pododstavka, ki se v vsakem primeru uporablja dve koledarski leti.
Člen 4
Poleg transakcij iz člena 3 niso predmet DDV naslednje transakcije:
(a) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Skupnosti, kot so opredeljeni v točkah (1) do (4) člena 311(1), če prodajalec deluje kot obdavčljivi preprodajalec in je bilo blago v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne, predmet DDV po maržni ureditvi iz členov 312 do 325;
(b) pridobitev rabljenih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti, kakor so opredeljena v členu 327(3), če prodajalec deluje kot obdavčljivi preprodajalec in so bila rabljena prevozna sredstva v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne, predmet DDV v skladu s prehodno ureditvijo za rabljena prevozna sredstva;
(c) pridobitve rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Skupnosti, kot so opredeljeni v točkah (1) do (4) člena 311(1), če prodajalec deluje kot organizator prodaje na javni dražbi in je bilo blago v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne, predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za prodajo na javni dražbi.
 NASLOV II
OZEMELJSKA UPORABA
Člen 5
Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:
(1) „Skupnost“ in „ozemlje Skupnosti“ pomeni ozemlje držav članic, kot je opredeljeno v točki (2);
(2) „država članica“ in „ozemlje države članice“ pomeni ozemlje vsake države članice Skupnosti, za katerega se uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti v skladu z njenim členom 299, razen ozemlja ali ozemelj iz člena 6 te direktive;
(3) „tretja ozemlja“ pomenijo ozemlja iz člena 6;
(4) „tretja država“ pomeni vsako državo ali ozemlje, za katero se Pogodba ne uporablja.
Člen 6
1. Ta direktiva se ne uporablja za naslednja ozemlja, ki so del carinskega območja Skupnosti:
(a) Gora Atos;
(b) Kanarski otoki;
(c) francoski čezmorski departmaji;
(d) Ĺlandski otoki;
(e) Kanalski otoki.
2. Ta direktiva se ne uporablja za naslednja ozemlja, ki niso del carinskega območja Skupnosti:
(a) otok Heligoland;
(b) ozemlje Büsingen;
(c) Ceuta;
(d) Melilla;
(e) Livigno;
(f) Campione d'Italia;
(g) italijanske vode Luganskega jezera.
Člen 7
1. Ob upoštevanju konvencij in pogodb, ki so jih sklenili s Francijo, Združenim kraljestvom in Ciprom, se Kneževina Monako, Otok Man in območja pod oblastjo Združenega kraljestva v Akrotiriju in Dhekeliji za namene te direktive ne štejejo za tretje države.
2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se transakcije, ki izvirajo iz Kneževine Monako ali so tja namenjene, obravnavajo kot transakcije, ki izvirajo iz Francije ali so tja namenjene, transakcije, ki izvirajo iz Otoka Man ali so tja namenjene, kot transakcije, ki izvirajo iz Združenega kraljestva ali so tja namenjene, in transakcije, ki izvirajo iz suverenih con Združenega kraljestva, Akrotiri in Dhekelia, ali so tja namenjene, kot transakcije, ki izvirajo iz Cipra ali so tja namenjene.
Člen 8
Če Komisija meni, da določbe iz členov 6 in 7 niso več upravičene, zlasti v smislu lojalne konkurence ali lastnih sredstev, Svetu predloži ustrezne predloge.
 NASLOV III
DAVČNI ZAVEZANCI
Člen 9
1. „Davčni zavezanec“ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
„Ekonomska dejavnost“ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu
doseganju dohodka.
2. Za davčnega zavezanca se poleg oseb iz odstavka 1 šteje vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga prodajalec ali pridobitelj odpošlje ali odpelje ali se to za njun račun odpošlje ali odpelje pridobitelju v kraj zunaj ozemlja države članice vendar na ozemlju Skupnosti.
Člen 10
Pogoj glede neodvisnega opravljanja ekonomske dejavnosti iz člena 9(1) iz DDV izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršne koli druge pravne vezi, ki glede delovnih pogojev, plačila in obveznosti delodajalca ustvarjajo odnos delodajalca in delojemalca.
Člen 11
Po posvetovanju s posvetovalnim odborom za davek na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu „odbor za DDV“) lahko vsaka država članica obravnava kot enega davčnega zavezanca osebe s sedežem na ozemlju te države članice, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj finančno, ekonomsko in organizacijsko tesno povezane.
Država članica, ki uporabi možnost iz prvega pododstavka, lahko sprejme vse potrebne ukrepe s katerimi prepreči možnost davčne utaje ali izogibanja plačilu davka zaradi uporabe omenjene določbe.
Člen 12
1. Države članice lahko štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki priložnostno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), in zlasti eno od naslednjih transakcij:
(a) dobavo objekta ali delov objekta in zemljišča, na katerem objekt stoji pred prvo uporabo;
(b) dobavo zemljišča za gradnjo.
2. Za namene odstavka 1(a) se kot „objekt“ šteje vsaka konstrukcija, trajno povezana s tlemi ali v tleh.
Države članice lahko določijo podrobne pogoje uporabe kriterija iz odstavka 1(a) za prenovo objektov in lahko določijo, kaj šteje za „zemljišče, na katerem objekt stoji“. Države članice lahko namesto kriterija prve uporabe uporabljajo tudi drug kriterij, kot je obdobje od datuma dokončanja objekta do datuma prve dobave ali obdobje od datuma prve uporabe do datuma naslednje dobave, pod pogojem, da ta obdobja niso daljša od petih oziroma dveh let.
3. „Zemljišče za gradnjo“ za namene odstavka 1(b) pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice.
Člen 13
1. Državni, regionalni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot državni organi, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.
Pri opravljanju takšnih dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
V vsakem primeru se osebe javnega prava štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi iz Priloge I, če obseg teh dejavnosti ni tako majhen, da bi bil zanemarljiv.
2. Države članice lahko obravnavajo dejavnosti oseb javnega prava kot dejavnosti, ki jih opravljajo kot državni organi, če so oproščene po členih 132, 135, 136 in 371, členih 374 do 377, členu 378(2), členu 379(2) ali členih 380 do 390b.
 NASLOV IV
OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
POGLAVJE I
Dobava blaga
Člen 14
1. „Dobava blaga“ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.
2. Za dobavo blaga se poleg transakcije iz odstavka 1 štejejo naslednje transakcije:
(a) prenos lastninske pravice na premoženju proti plačilu odškodnine po nalogu ali ki ga je opravil državni organ ali je bil opravljen v njegovem imenu ali na podlagi zakona;
(b) dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje ali prodaje blaga z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najkasneje ob plačilu zadnjega obroka;
(c) prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.
3. Države članice lahko za dobavo blaga štejejo predajo določenih gradbenih del.
Člen 15
1. Kot premoženje v stvareh se štejejo tudi električna energija, plin, toplota ali energija za hlajenje in podobno.
2. Države članice lahko za premoženje v stvareh štejejo:
(a) določene pravice na nepremičninah;
(b) stvarne pravice, ki dajejo imetniku pravico do uporabe nepremičnine;
(c) deleži ali udeležbe, ki so enakovredni deležem, ki dajejo imetniku de iure ali de facto lastninsko pravico ali pravico do posesti nepremičnine ali dela nepremičnine.
Člen 16
Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje uporaba blaga, s strani davčnega zavezanca, ki je del njegovih poslovnih sredstev in jo nameni za njegovo zasebno rabo ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev ali splošneje uporaba blaga za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je za to blago ali sestavine tega blaga bila dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV.
Vendar pa se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje uporaba blaga za namene dajanja vzorcev ali daril manjših vrednosti za namene dejavnosti davčnega zavezanca.
Člen 17
1. Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec iz svojega podjetja v drugo državo članico.
Za „prenos v drugo državo članico“ se šteje vsako pošiljanje ali prevoz premičnine, ki ga opravi davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, v kraj zunaj ozemlja države članice, v kateri se blago nahaja, vendar v Skupnosti, za potrebe svojega podjetja.
2. Za prenos v drugo državo članico se ne šteje pošiljanje ali prevoz blaga za potrebe ene od naslednjih transakcij:
(a) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz člena 33;
(b) dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, opravljene s strani dobavitelja ali druge osebe za njegov račun, ki jo opravi davčni zavezanec na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, pod pogoji iz člena 36;
(c) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na krovu ladje, zrakoplova ali na vlaku med prevozom potnikov, pod pogoji iz člena 37;
(d) dobava plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom, dobava električne energije ali dobava toplote ali energije za hlajenje po ogrevalnih ali hladilnih omrežjih pod pogoji iz členov 38 in 39.
(e) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na ozemlju države članice, pod pogoji iz členov 138, 146, 147, 148, 151 ali 152;
(f) opravljanje storitve za davčnega zavezanca, ki se nanaša na cenitev blaga ali delo na njem, dejansko opravljeno na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če se blago po cenitvi ali opravljenem delu na njem vrne navedenemu davčnemu zavezancu v državo članico, iz katere je bilo prvotno odposlano ali odpeljano;
(g) začasne rabe tega blaga na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, za namene storitev, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne;
(h) začasne rabe tega blaga, za obdobje, ki ne presega štiriindvajset mesecev, na ozemlju druge države članice, če bi se za uvoz enakega blaga iz tretje države za začasno rabo lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev.
3. Kadar eden od pogojev, pod katerimi se lahko uveljavlja ugodnost iz odstavka 2, ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v v drugo državo članico. V tem primeru se prenos opravi v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.
Člen 18
Države članice lahko kot dobavo blaga, opravljeno za plačilo, obravnavajo naslednje transakcije:
(a) uporabo blaga s strani davčnega zavezanca za namene njegove dejavnosti, ki ga proizvede, konstruira, izkoplje, predela, kupi ali uvozi v okviru takšne dejavnosti, kjer za takšno blago, če bi bilo pridobljeno od drugega davčnega zavezanca, ne bi bila dana pravica do celotnega odbitka DDV;
(b) uporabo blaga s strani davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, kjer je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s točko (a);
(c) zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih naslednikov po prenehanju opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, kjer je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s točko (a), razen v primerih iz člena 19.
Člen 19
Države članice lahko v primeru prenosa celotnih sredstev podjetja ali dela sredstev podjetja za plačilo ali brez plačila ali kot vložek v podjetje štejejo, da ni bila opravljena nobena dobava blaga in da se oseba, kateri je blago preneseno, obravnava kot naslednik prenosnika.
Države članice v primerih, kadar upravičenec ni v celoti zavezan davku, sprejmejo ukrepe, potrebne za preprečevanje izkrivljanja konkurence. Sprejmejo lahko tudi vse potrebne ukrepe, s katerimi preprečijo možnost davčne utaje ali izogibanja plačilu davka zaradi uporabe tega člena.
POGLAVJE 2
Pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Člen 20
„Pridobitev blaga znotraj Skupnosti“ pomeni pridobitev pravice do razpolaganja s premičninami kot lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali pripelje prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun, v drugo državo članico, kot je država, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga začne.
Če je blago, ki ga je pridobila pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odposlano ali odpeljano iz tretjega ozemlja ali tretje države in ga je uvozila ta pravna oseba, ki ni davčni zavezanec v državo članico, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se šteje, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza. Ta država članica odobri uvozniku, ki je določen ali priznan za osebo, dolžno plačati davek, v skladu s členom 201, vračilo DDV, plačanega v zvezi z uvozom blaga, če uvoznik dokaže, da je bila njegova pridobitev obdavčena v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča.
Člen 21
Pridobitev blaga znotraj Skupnosti, opravljena za plačilo, vključuje blago, ki ga davčni zavezanec rabi za potrebe svojega podjetja, ki ga odpošlje ali odpelje ta davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice, v kateri je bilo blago proizvedeno, črpano, predelano, kupljeno ali pridobljeno, kot je opredeljeno v členu 2(1)(b), ali ga je davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti v to drugo državo članico.
Člen 22
Pridobitev blaga znotraj Skupnosti za plačilo vključuje blago, ki ga oborožene sile države članice Severnoatlantske zveze rabijo za svoje potrebe ali potrebe svojega spremnega civilnega osebja in ga niso kupile pod splošnimi pravili obdavčevanja na domačem trgu ene od držav članic, če pri uvozu tega blaga ne bi bile upravičene do oprostitve iz točke (h) člena 143(1).
Člen 23
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se transakcije, ki bi bile opredeljene kot „dobave blaga“, če bi jih na njihovem ozemlju opravil davčni zavezanec, ki deluje kot tak, uvrstijo pod „pridobitve blaga znotraj Skupnosti“.
POGLAVJE 3
Opravljanje storitev
Člen 24
1. "Opravljanje storitev" pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.
2. "Telekomunikacijske storitve" pomenijo storitve v zvezi s prenosom, oddajanjem ali sprejemanjem signalov, besed, slik in zvoka ali kakršne koli informacije po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s povezanim prenosom ali dodeljevanjem povezane pravice do uporabe zmogljivosti za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje, vključno z zagotavljanjem dostopa do globalnih informacijskih omrežij.
Člen 25
Opravljanje storitev lahko med drugim vključuje eno od naslednjih transakcij:
(a) odstop premoženja v pravicah, ne glede na to, ali so te pravice ustanovljene z dokumentom ali ne;
(b) obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali stanja;
(c) opravljanje storitev na podlagi naloga ali v imenu državnega organa ali na podlagi zakona.
Člen 26
1. Vsaka od naslednjih transakcij še šteje za opravljanje storitev za plačilo:
(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je bila za takšno blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV;
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.
2. Države članice lahko odstopijo od določb odstavka 1, če takšno odstopanje ne vodi k izkrivljanju konkurence.
Člen 27
Za preprečitev izkrivljanja konkurence in po posvetovanju z odborom za DDV lahko države članice obravnavajo kot opravljanje storitev za plačilo storitev, ki jo opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja, če za takšno storitev, če bi jo opravil drug davčni zavezanec, ne bi bila priznana pravica do celotnega odbitka DDV.
Člen 28
Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu, vendar za račun druge osebe, se šteje, da je prejel in opravil te storitve sam.
Člen 29
Člen 19 se smiselno uporablja tudi za opravljanje storitev.
POGLAVJE 4
Uvoz blaga
Člen 30
Za "uvoz blaga" se šteje vnos blaga v Skupnost, ki ni v prostem prometu v smislu člena 24 Pogodbe.
Poleg transakcije iz prvega odstavka se za uvoz blaga šteje vnos blaga, ki je v prostem prometu, s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja Skupnosti, v Skupnost.
NASLOV V
KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ
POGLAVJE 1
Kraj dobave blaga
 Oddelek 1
Dobava blaga brez prevoza
Člen 31
Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se opravi dobava.
Oddelek 2
Dobava blaga s prevozom
Člen 32
Kadar blago odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja, v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.
Vendar, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, ki je določen ali priznan za osebo, ki je dolžna plačati davek v skladu s členom 201, in kraj morebitnih kasnejših dobav v državi članici uvoza blaga.
Člen 33
1. Z odstopanjem od člena 32 se za kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni tista, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV v skladu s členom 3(1), ali za katero koli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;
(b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.
2. Kadar je dobavljeno blago odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali tretje države in ga dobavitelj uvozi v državo članico, ki ni tista, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.
Člen 34
1. Člen 33 se ne uporablja za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, ki je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;
(b) skupna vrednost, brez DDV, teh dobav, opravljenih pod pogoji iz člena 33, v državo članico v enem koledarskem letu ne presega 100000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti;
(c) skupna vrednost, brez DDV, teh dobav blaga, razen trošarinskih izdelkov, opravljenih pod pogoji iz člena 33, v državo članico v predhodnem koledarskem letu ni presegla 100000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti.
2. Država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz pridobitelju, lahko omeji prag iz odstavka 1 na 35000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti, kadar se ta država članica boji, da bi prag 100000 EUR lahko povzročil resna izkrivljanja konkurence.
Države članice, ki uporabijo možnost iz prvega pododstavka, sprejmejo potrebne ukrepe, da obvestijo ustrezne državne organe v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.
3. Komisija Svetu čimprej predloži poročilo o uporabi posebnega praga 35000 EUR iz odstavka 2, po potrebi skupaj z ustreznimi predlogi.
4. Država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz, prizna tistim davčnim zavezancem, ki opravijo dobave blaga, ki izpolnjuje pogoje v skladu z odstavkom 1, pravico da izberejo, da se kraj takih dobav določi v skladu s členom 33.
Zadevne države članice določijo podrobna pravila za izvajanje možnosti iz prvega pododstavka, ki se v vsakem primeru uporablja dve koledarski leti.
Člen 35
Določbe členov 33 in 34 se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, opredeljenih v točkah (1) do (4) člena 311(1), ter za dobave rabljenih prevoznih sredstev, opredeljenih v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu s posebnimi ureditvami za ta področja.
Člen 36
Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.
Kadar se instalacija ali montaža opravi v drugi državi članici, kot je država dobavitelja, sprejme država članica, na ozemlju katere se opravi instalacija ali montaža, vse potrebne ukrepe za izognitev dvojnemu obdavčevanju v tej državi članici.
Oddelek 3
Dobava blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih
Člen 37
1. Če se dobava blaga opravi na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med delom prevoza potnikov v Skupnosti, se za kraj te dobave šteje kraj, v katerem se prevoz potnikov začne.
2. Za namene odstavka 1 "del prevoza potnikov v Skupnosti" pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.
"Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne", pomeni prvi predvideni kraj v Skupnosti, kjer bodo potniki vstopili, po potrebi po delu poti zunaj Skupnosti.
"Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča", pomeni zadnji predvideni kraj v Skupnosti, kjer potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo, kadar je to ustrezno, pred postankom zunaj Skupnosti.
V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.
3. Komisija Svetu čimprej predloži poročilo, ki mu po potrebi priloži ustrezne predloge glede kraja obdavčitve dobave blaga za potrošnjo na krovu in storitev, vključno z restavracijskimi storitvami, opravljenimi za potnike na krovu plovila, zrakoplova ali vlaku.
Do sprejema predlogov iz prvega pododstavka lahko države članice oprostijo ali še naprej oprostijo dobave blaga za potrošnjo na krovu, za katerega se kraj obdavčitve določi v skladu z odstavkom 1, s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.
Oddelek 4
Dobava plina po sistemu za zemeljski plin, električne energije in toplote ali hladu po ogrevalnih in hladilnih omrežjih.
Člen 38
1. Ko se plin po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom, električna energija ali toplota ali energija za hlajenje po ogrevalnih ali hladilnih omrežjih dobavlja davčnemu zavezancu-preprodajalcu, se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec-preprodajalec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, ali, če ni takega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.
2. Za namene prvega odstavka ,davčni zavezanec-preprodajalec pomeni davčnega zavezanca, katerega osnovna dejavnost v zvezi z nabavami plina, električne energije in toplote ali energije za hlajenje je preprodaja takšnega blaga, in katerega lastna poraba tega blaga je neznatna.
Člen 39
Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom, in pri dobavi električne energije, toplote ali energije za hlajenje po ogrevalnih ali hladilnih omrežjih, če tovrstna dobava ni zajeta v členu 38, se za kraj dobave šteje kraj, kjer kupec dejansko uporablja in potroši zadevno blago.
Če kupec dejansko ne porabi celotne količine ali dela količine plina, električne energije, toplote ali energije za hlajenje, se šteje, da je bilo to neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima kupec sedež svoje gospodarske dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, se šteje, da je kupec blago rabil in porabil na kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.
POGLAVJE 2
Kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Člen 40
Za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.
Člen 41
Brez vpliva na določbe člena 40 se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i) na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero pridobitelj opravi to pridobitev, razen če oseba, ki blago pridobi, dokaže, da je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40.
Če je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40 v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, potem ko je bila obdavčena v skladu s prvim pododstavkom, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.
Člen 42
Prvi odstavek člena 41 se ne uporablja in se šteje, da je bila pridobitev blaga znotraj Skupnosti predmet DDV v skladu s členom 40, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) pridobitelj dokaže, da je opravil to pridobitev za namene kasnejših dobav na ozemlju države članice, določeni v skladu s členom 40, za katere je bil kot oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členom 197, določena oseba, ki ji je bila opravljena dobava;
(b) pridobitelj je izpolnil obveznosti, predvidene v členu 265, v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.
POGLAVJE 3
Kraj opravljanja storitev
Oddelek 1
Opredelitve 
Člen 43
Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev:
1. davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki v skladu s členom 2(1) niso obravnavane kot obdavčljive dobave blaga ali storitev, šteje za davčnega zavezanca za vse storitve, ki so bile opravljene zanj;
2. pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV, šteje za davčnega zavezanca.
Oddelek 2
Splošne določbe 
Člen 44
Kraj opravljanja storitev je za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva. 
Člen 45
Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva. 
Oddelek 3
Posebne določbe
Pododdelek 1
Storitve, ki jih opravijo posredniki
Člen 46
Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, s strani posrednika, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je kraj, kjer se opravi osnovna transakcija v skladu z določbami te direktive.
Pododdelek 2
Opravljanje storitev v zvezi z nepremičninami
Člen 47
Kraj opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s storitvami strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov, nastanitev v hotelskem sektorju ali v sektorjih s podobnimi funkcijami, kakor so počitniški tabori ali prostori, urejeni za uporabo kot prostori za taborjenje, dodeljevanjem pravic do uporabe nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor na kraju samem, je kraj, v katerem se nepremičnina nahaja.
Pododdelek 3
Opravljanje prevoza
Člen 48
Kraj opravljanja storitev potniškega prevoza je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.
Člen 49
Kraj opravljanja storitev prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, za osebe, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo. 
Člen 50
Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj odhoda. 
Člen 51
"Prevoz blaga znotraj Skupnosti" pomeni prevoz blaga, pri katerem se kraj odhoda in kraj prihoda nahajata na ozemlju dveh različnih držav članic."Kraj odhoda" pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, "kraj prihoda" pa je kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča.
Člen 52
Državam članicam ni treba za osebe, ki niso davčni zavezanci, uporabljati DDV za tisti del prevoza blaga znotraj Skupnosti, ki se nanaša na poti po vodah, ki niso del ozemlja Skupnosti. 
Pododdelek 4
Opravljanje storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobnih storitev, pomožnih prevoznih storitev ter cenitve in dela na premičninah
Člen 53
Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, ter z vstopninami povezanih pomožnih storitev, ki so opravljene davčnemu zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.
Člen 54
1. Kraj opravljanja storitev in pomožnih storitev, ki so v povezavi s kulturnimi, umetnostnimi, športnimi, znanstvenimi, izobraževalnimi, zabavnimi ali podobnimi dejavnostmi, kot so sejmi in razstave, vključno z opravljanjem storitev organizatorjev teh dejavnosti, in ki so opravljene za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.
2. Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem se te storitve dejansko opravijo:
(a) pomožne prevozne dejavnosti, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti;
(b) cenitve premičnin in izvajanje del na premičninah.
Pododdelek 5
Restavracijske storitve in storitve cateringa
Člen 55
Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, razen storitev, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se te storitve dejansko opravijo. 
Pododdelek 6
Dajanje prevoznega sredstva v najem
Člen 56
1. Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.
2. Kraj dajanja v najem, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.Vendar pa je kraj dajanja zasebnega čolna v najem – razen kratkoročnega najema – osebi, ki ni davčni zavezanec, kraj, kjer je zasebni čoln dejansko dan na razpolago najemniku, če izvajalec to storitev dejansko opravi iz sedeža svoje dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem kraju.
3. Za namene odstavkov 1 in 2 "kratkoročni" pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.


Pododdelek 7
Opravljanje restavracijskih storitev in storitev cateringa za potrošnjo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih
Člen 57
1. Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev preskrbe, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se prevoz potnikov začne.
2. Za namene odstavka 1 "del prevoza potnikov v Skupnosti" pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.
"Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne" je prvi kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku zunaj Skupnosti.
"Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča" je zadnji kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo iz prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Skupnosti.
V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.
Pododdelek 8
Elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci
Člen 58
Kadar so elektronsko opravljene storitve, še zlasti tiste iz Priloge II, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici, se za kraj opravljanja teh storitev šteje kraj, kjer je sedež osebe, ki ni davčni zavezanec, ali njeno stalno oziroma običajno prebivališče, če storitve opravlja davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni.
Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.
Pododdelek 9
Storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež izven Skupnosti
Člen 59
Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivališče izven Skupnosti, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:
(a) prenos in odstop avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;
(b) oglaševanje;
(c) storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov, računovodij in druge podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanje informacij;
(d) obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali deloma, poslovne dejavnosti ali pravice iz tega člena;
(e) bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;
(f) posredovanje osebja;
(g) dajanje premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;
(h) zagotavljanje dostopa do sistema za zemeljski plin na ozemlju Skupnosti ali do omrežja, povezanega s takšnim sistemom, do sistema električne energije ali ogrevalnih ali hladilnih omrežij, prenos ali distribucija po teh sistemih ali omrežjih in opravljanje drugih storitev, ki so z navedenim neposredno povezane;
(i) telekomunikacijske storitve;
(j) storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
(k) elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge II.
Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.
Pododdelek 10
Preprečitev dvojnega obdavčevanja ali neobdavčevanja
Člen 59a
Da bi se izognile dvojni obdavčitvi, neobdavčitvi in izkrivljanju konkurence, lahko države članice pri storitvah, za katere je kraj opravljanja določen v skladu s členi 44, 45, 56 in 59:
(a) za kraj opravljanja nekaterih ali vseh takih storitev, ki je na njihovem ozemlju, štejejo, kot da je zunaj Skupnosti, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Skupnosti;
(b) za kraj opravljanja nekaterih ali vseh takih storitev, ki je zunaj Skupnosti, štejejo, kot da je na njihovem ozemlju, če se storitve dejansko uporabijo in potrošijo na njihovem ozemlju.Vendar se ta določba ne uporablja za elektronsko opravljene storitve, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in ki nimajo sedeža v Skupnosti.
Člen 59b
Države članice uporabljajo člen 59a(b) v primeru telekomunikacijskih storitev in storitev radijskega in televizijskega oddajanja iz točke (j) prvega odstavka člena 59, ki jih davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni, opravlja osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici.
POGLAVJE 4
Kraj uvoza blaga
Člen 60
Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere se nahaja blago, ko se vnese v Skupnost.
Člen 61
Z odstopanjem od člena 60, kadar je za blago, ki ni v prostem prometu, pri vnosu v Skupnost začet eden od postopkov ali transakcij iz člena 156 ali postopek začasnega uvoza, s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, ali zunanji tranzitni postopek, je kraj uvoza takega blaga v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki ali transakcije končajo.
Podobno, kadar se za blago, ki je v prostem prometu, ob vnosu v Skupnost začne eden od postopkov ali transakcij iz členov 276 in 277, je kraj uvoza država članica, na ozemlju katere se ti postopki ali transakcije končajo.
 NASLOV VI
OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST OBRAČUNA DDV
 POGLAVJE 1
Splošne določbe
Člen 62
Za namene te direktive:
(1) je "obdavčljivi dogodek" dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV;
(2) "obveznost obračuna" DDV nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi se plačilo lahko odloži.
POGLAVJE 2
Dobava blaga in opravljanje storitev
Člen 63
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
Člen 64
1. Če se izdajajo zaporedni računi ali izvršijo zaporedna plačila, se dobava blaga, razen tiste, ki predstavlja najem blaga za določeno obdobje ali prodajo blaga z odloženim plačilom iz točke (b) člena 14(2), ali opravljanje storitev šteje za zaključeno v trenutku, ko poteče obdobje, na katerega se taki računi ali plačila nanašajo.
2. Nepretrgane dobave blaga v obdobju, daljšem od enega koledarskega meseca, ki so odposlane ali odpeljane v državo članico, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz navedenega blaga začne in v katero jih davčni zavezanec za namene svojega podjetja dobavi ali prenese z oprostitvijo DDV, se v skladu s pogoji iz člena 138 štejejo za zaključene na koncu vsakega koledarskega meseca, dokler se dobava ne konča.
Storitve, za katere mora DDV plačati naročnik storitev v skladu s členom 196, ki se nepretrgoma opravljajo v časovnem obdobju, daljšem od enega leta, in za katere se v navedenem obdobju ne izdajajo obračuni ali izvajajo plačila, veljajo za zaključene ob koncu vsakega koledarskega leta, dokler se opravljanje storitev ne konča.
Države članice lahko v nekaterih primerih, ki niso primeri iz prvega in drugega pododstavka, določijo, da se šteje, da so nepretrgane dobave blaga ali opravljanje storitev, ki se opravljajo v daljšem časovnem obdobju, končane najmanj v roku enega leta.
Člen 65
Če je plačilo izvršeno pred opravljeno dobavo blaga ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV v trenutku prejema plačila in od prejetega zneska.
Člen 66
Z odstopanjem od členov 63, 64 in 65 lahko države članice določijo, da obveznost obračuna DDV za določene transakcije ali za določene kategorije davčnih zavezancev nastane v enem od naslednjih trenutkov:
(a) najkasneje ob izdaji računa;
(b) najkasneje ob prejemu plačila;
(c) če račun ni izdan ali je izdan pozneje, v določenem roku, vendar najpozneje ob izteku roka, ki ga za izdajanje računov predpišejo države članice v skladu z drugim odstavkom člena 222, če pa država članica ni predpisala takšnega roka, v določenem obdobju od datuma obdavčljivega dogodka.
Izjema iz prvega odstavka pa se ne uporablja za opravljanje storitev, za katere mora prejemnik plačati DDV v skladu s členom 196, ali za dobave ali prenose blaga iz člena 67.
Člen 67
Če je pod pogoji iz člena 138 blago odposlano ali odpeljano v državo članico, ki ni država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, dobavljeno z oprostitvijo DDV, ali če davčni zavezanec za namene svojega podjetja blago prenese v drugo državo članico z oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV ob izdaji računa ali, če račun ni bil izdan do navedenega datuma, ob izteku roka iz prvega odstavka člena 222.
Člen 64(1), tretji pododstavek člena 64(2) in člen 65 se ne uporabljajo za dobave in prenose blaga iz prvega odstavka tega člena.
POGLAVJE 3
Pridobitve blaga znotraj Skupnosti
Člen 68
Obdavčljivi dogodek nastane v trenutku, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti.
Šteje se, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da je bila opravljena na ozemlju zadevne države članice.
Člen 69
V primeru pridobitve blaga znotraj Skupnosti nastane obveznost obračuna DDV ob izdaji računa, če pa račun ni bil izdan do navedenega datuma, nastane obveznost obračuna DDV ob izteku roka iz prvega odstavka člena 222.
POGLAVJE 4
Uvoz blaga
Člen 70
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.
Člen 71
1. Če je za blago pri vnosu v Skupnost začet eden od postopkov ali transakcij iz členov 156, 276 in 277 ali postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta šele v trenutku, ko se za to blago ti postopki ali transakcije končajo.
Vendar, če je uvoženo blago zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenih v okviru skupne politike, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna teh dajatev.
2. Če uvoženo blago ni zavezano nobenim dajatvam iz drugega pododstavka odstavka 1, države članice glede obdavčljivega dogodka in trenutka nastanka obveznosti obračuna DDV uporabljajo določbe, ki se uporabljajo za obračun carine.
NASLOV VII
DAVČNA OSNOVA
POGLAVJE 1
Opredelitev
Člen 72
Za namene te direktive pomeni "tržna vrednost" celoten znesek, ki bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi pridobitve zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji lojalne konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali ponudniku na ozemlju države članice, v kateri je transakcija obdavčljiva, da bi si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali storitve.
Če ni mogoče ugotoviti primerljive dobave blaga ali opravljanja storitev, pomeni "tržna vrednost" naslednje:
(1) v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali podobnega blaga ali – če ni nabavne cene – od lastne cene, ki se določi v trenutku dobave;
(2) v zvezi s storitvami pomeni znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov, ki jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene storitve.
POGLAVJE 2
Dobava blaga in opravljanje storitev
Člen 73
Pri dobavah blaga in opravljanju storitev, razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takšnih dobav.
Člen 74
Če davčni zavezanec uporabi ali razpolaga z blagom, ki je del poslovnih sredstev podjetja oziroma davčni zavezanec ali njegovi pravni nasledniki obdržijo blago po prenehanju opravljanja njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti, kot je opredeljeno v členih 16 in 18, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja.
Člen 75
Pri opravljanju storitev iz člena 26, ki vključujejo uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo in pri storitvah, ki se opravijo brezplačno, davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.
Člen 76
Pri dobavah blaga, ki vključujejo prenos blaga v drugo državo članico, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali, ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa.
Člen 77
Pri storitvah, ki jih davčni zavezanec opravi za namene svojega podjetja, opredeljenih v členu 27, davčno osnovo sestavlja tržna vrednost opravljene storitve.
Člen 78
Davčna osnova vključuje naslednje elemente:
(a) davke, dajatve, prelevmane in takse, razen DDV;
(b) postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna pridobitelju ali prejemniku.
Za namene točke b) prvega odstavka lahko države članice stroške, ki so predmet posebnega dogovora, štejejo za postranske stroške.
Člen 79
Davčna osnova ne vključuje naslednjih elementov:
(a) znižanja cen zaradi popusta za predčasno plačilo;
(b) popustov na ceno in rabatov, odobrenih pridobitelju ali prejemniku in obračunanih v trenutku, ko je bila izvršena dobava;
(c) zneskov, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega pridobitelja ali prejemnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun pridobitelja ali prejemnika in ki jih je v svojih knjigah knjižil na prehodnem kontu.
Davčni zavezanec mora predložiti dokazilo o dejanskem znesku izdatkov iz točke (c) prvega odstavka in ne sme odbiti DDV, ki je bil lahko obračunan.
Člen 80
1. Da se prepreči davčna utaja ali izogibanje plačilu davka, lahko države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je glede dobave blaga ali opravljanja storitev, v primerih, ko med dobavitelji ali ponudniki in prejemniki obstajajo družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih opredeljuje država članica, davčna osnova enaka tržni vrednosti, to lahko storijo v naslednjih primerih:
(a) ko je plačilo nižje od tržne vrednosti in naročnik dobave nima pravice do popolnega odbitka po členih 167 do 171 in 173 do 177;
(b) ko je plačilo nižje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do popolnega odbitka po členih 167 do 171 in 173 do 177 ter za dobavo velja oprostitev po členih 132, 135, 136, 371, 375, 376, 377, 378(2), 379(2) ali členih 380 do 390b;
(c) ko je plačilo višje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do popolnega odbitka po členih 167 do 171 in 173 do 177.
Za namene prvega pododstavka lahko pravne vezi vključujejo tudi odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino zaposlenega ali drugimi osebami, tesno povezanimi z zaposlenim.
2. Če uporabijo možnost iz odstavka 1, lahko države članice opredelijo kategorije dobaviteljev, izvajalcev, pridobiteljev ali prejemnikov za katere se ukrepi uporabljajo.
3. Države članice obvestijo Odbor za DDV o nacionalnih ukrepih, sprejetih ob uporabi odstavka 1, če to niso ukrepi, ki jih je odobril Svet pred 13. avgustom 2006 v skladu s členom 27(1) do (4) Direktive 77/388/EGS in so zadržane na podlagi odstavka 1 tega člena.
Člen 81
Države članice, ki 1. januarja 1993 niso izrabile možnosti uporabe nižje stopnje v skladu s členom 98, lahko, kadar uporabijo možnost iz člena 89, za dobave umetniških predmetov iz člena 103(2) določijo, da je davčna osnova enaka delu zneska, ki se določi v skladu s členi 73, 74, 76, 78 in 79.
Del iz prvega odstavka se določi tako, da je DDV, ki ga je tako treba plačati, enak najmanj 5 % zneska, ki se določi v skladu s členi 73, 74, 76, 78 in 79.
Člen 82
Države članice lahko določijo, da davčna osnova za dobavljeno blago ali opravljene storitve vključuje vrednost oproščenega investicijskega zlata v smislu člena 346, ki ga zagotovi pridobitelj ali prejemnik kot osnovo za obdelavo in ki ob dobavi tega blaga ali opravljeni storitvi izgubi status investicijskega zlata, oproščenega DDV. Vrednost, ki se uporabi, je tržna vrednost investicijskega zlata v trenutku dobave tega blaga ali opravljanja teh storitev.
POGLAVJE 3
Pridobitev blaga znotraj Skupnosti
Člen 83
Pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti se davčna osnova določi na podlagi istih elementov, kot se uporabljajo v skladu s poglavjem 1 za določitev davčne osnove za dobave enakega blaga na ozemlju zadevne države članice. Pri transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz členov 21 in 22, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v trenutku dobave.
Člen 84
1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se trošarina, ki jo je dolžna ali jo je plačala oseba, ki je znotraj Skupnosti pridobila trošarinski izdelek, vključi v davčno osnovo v skladu s točko (a) prvega odstavka člena 78.
2. Če se pridobitelju po opravljeni pridobitvi blaga znotraj Skupnosti povrne trošarina, plačana v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, na ozemlju katere je bila pridobitev opravljena.
POGLAVJE 4
Uvoz blaga
Člen 85
Pri uvozu blaga davčno osnovo sestavlja vrednost, ki je v skladu z veljavnimi določbami Skupnosti določena kot carinska vrednost.
Člen 86
1. Davčna osnova vključuje, če že niso vključeni, naslednje elemente:
(a) davke, dajatve, prelevmane in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV;
(b) postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kakor tudi stroške, ki izvirajo iz prevoza v drug namembni kraj v Skupnosti, če je ta kraj znan, ko nastane obdavčljivi dogodek.
2. Za namene točke (b) odstavka 1 se za "prvi namembni kraj" šteje kraj, ki je naveden na tovornem listu ali katerem koli drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če prvi namembni kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje prvi kraj pretovora blaga v državi članici uvoza.
Člen 87
Davčna osnova ne vključuje naslednjih elementov:
(a) znižanja cen zaradi popusta za predčasno plačilo;
(b) popustov na ceno in rabatov, odobrenih pridobitelju in obračunanihv trenutku, ko je izvršen uvoz.
Člen 88
Kadar se ponovno uvaža začasno izvoženo blago iz Skupnosti, ki je bilo zunaj Skupnosti popravljeno, predelano ali obdelano bodisi je bilo izdelano ali obnovljeno, države članice sprejmejo ukrepe, da zagotovijo enako davčno obravnavo blaga za namene DDV, kakor bi se obravnavalo, če bi bili ti postopki na tem blagu opravljeni na njihovem ozemlju.
Člen 89
Države članice, ki 1. januarja 1993 niso izrabile možnosti uporabe nižje stopnje v skladu s členom 98, lahko določijo, da je davčna osnova za uvoz umetniških predmetov, zbirk in starin, opredeljenih v točkah (2), (3) in (4) člena 311(1), enaka delu zneska, ki se določi v skladu s členi 85, 86 in 87.
Del iz prvega odstavka se določi tako, da je DDV, ki ga je tako treba plačati pri uvozu, enak najmanj 5 % zneska, ki se določi v skladu s členi 85, 86 in 87.
POGLAVJE 5
Druge določbe
Člen 90
1. Pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice.
2. Države članice lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila.
Člen 91
1. Če so elementi za določitev davčne osnove pri uvozu izraženi v drugi valuti, kot je valuta države članice, v kateri se opravi preračun, se menjalni tečaj določi v skladu z določbami Skupnosti za izračun carinske vrednosti.
2. Če so elementi za določitev davčne osnove za transakcijo, ki ni uvoz blaga, izraženi v drugi valuti, kot je valuta države članice, v kateri se opravi preračun, je uporabljeni menjalni tečaj zadnji zabeleženi prodajni tečaj ob nastanku obveznosti obračuna DDV na najbolj reprezentativnem deviznem trgu ali trgih v zadevni državi članici, ali tečaj, ki ga ta država članica določi s sklicevanjem na ta ali te trge glede na najnižji tečaj.

Države članice sprejmejo namesto tega uporabo zadnjega menjalnega tečaja, ki ga objavi Evropska centralna banka ob nastanku obveznosti obračuna davka. Menjava med valutami, ki niso euro, se opravi na podlagi menjalnega tečaja za euro za vsako valuto. Države članice lahko zahtevajo, da jih davčni zavezanec obvesti o izbiri te možnosti.
Za nekatere transakcije iz prvega pododstavka ali nekatere kategorije davčnih zavezancev pa lahko države članice še naprej uporabljajo menjalni tečaj, določen v skladu z določbami Skupnosti, ki veljajo za izračun carinske vrednosti.
Člen 92
Države članice lahko v zvezi s stroški vračljive embalaže sprejmejo enega od naslednjih ukrepov:
(a) jih izključijo iz davčne osnove in sprejmejo potrebne ukrepe, da se ta osnova popravi, če se embalaža ne vrne;
(b) jih vključijo v davčno osnovo in sprejmejo potrebne ukrepe, da se ta osnova popravi, ko se embalaža dejansko vrne.
NASLOV VIII
STOPNJE
POGLAVJE 1
Uporaba stopenj
Člen 93
Stopnja, ki se uporablja za obdavčljive transakcije, je stopnja, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
Vendar se v naslednjih primerih uporabi stopnja, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV:
(a) primeri iz členov 65 in 66;
(b) primer pridobitve blaga znotraj Skupnosti;
(c) primeri uvoza blaga iz drugega pododstavka člena 71(1) in (2).
Člen 94
1. Stopnja, ki se uporablja za pridobitev blaga znotraj Skupnosti je stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju države članice.
2. Ob upoštevanju možnosti uporabe nižje stopnje od uvoza umetniških predmetov, zbirk ali starin, predvidene v členu 103(1), se za uvoz blaga uporablja stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju države članice.
Člen 95
Če se stopnje spremenijo, lahko države članice v primerih iz členov 65 in 66 izvedejo popravke, da upoštevajo stopnjo, veljavno v trenutku, ko je bilo blago dobavljeno ali storitve opravljene.
Države članice lahko poleg tega sprejmejo vse ustrezne prehodne ukrepe.
POGLAVJE 2
Struktura in višina stopenj
 Oddelek 1
Splošna stopnja
Člen 96
Države članice uporabljajo splošno stopnjo DDV, ki jo določi vsaka država članica kot odstotek od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in za opravljanje storitev.
Člen 97
Od 1. januarja 2011 do 31. decembra 2015 splošna stopnja ne sme biti nižja od 15 %.
Oddelek 2
Nižje stopnje
Člen 98
1. Države članice lahko uporabljajo eno ali dve nižji stopnji.
2. Nižje stopnje se uporabljajo samo za dobave blaga in opravljanje storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III.
Nižje davčne stopnje se ne uporabljajo za elektronsko opravljene storitve.
3. Pri uporabi nižjih stopenj iz odstavka 1 za kategorije, ki se nanašajo na blago, lahko države članice uporabljajo kombinirano nomenklaturo, da določijo natančen obseg vsake kategorije.
Člen 99
1. Nižje stopnje se določijo kot odstotek od davčne osnove, ki ne sme biti nižji od 5 %.
2. Vsaka nižja stopnja se določi tako, da je pri uporabi take nižje stopnje znesek DDV takšen, da je od njega mogoče na običajen način odbiti celoten DDV, ki je odbiten v skladu s členi 167 do 171 in s členi 173 do 177.
Člen 100
Na podlagi poročila Komisije Svet od leta 1994 dalje vsaki dve leti pregleda obseg nižjih stopenj.
Svet lahko v skladu s členom 93 Pogodbe odloči spremeniti seznam blaga in storitev iz Priloge III.
Člen 101
Komisija najpozneje do 30. junija 2007 in na podlagi raziskave, ki jo izvede neodvisna skupina za gospodarska vprašanja, predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, poročilo o splošni oceni vpliva uporabe nižjih stopenj za storitve, ki se opravljajo na lokalni ravni, vključno z restavracijskimi storitvami, predvsem v zvezi z ustvarjanjem delovnih mest, gospodarsko rastjo in pravilnim delovanjem notranjega trga.
Oddelek 3
Posebne določbe
Člen 102
Po posvetovanju z Odborom za DDV lahko vsaka država članica uporablja nižjo stopnjo za dobave zemeljskega plina, električne energije ali daljinskega ogrevanja.
Člen 103
1. Države članice lahko določijo, da se nižja stopnja ali ena od nižjih stopenj, ki jih uporabljajo v skladu s členoma 98 in 99, uporablja tudi za uvoz umetniških predmetov, zbirk ali starin, kot je opredeljeno v točkah (2), (3) in (4) člena 311(1).
2. Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, lahko nižjo stopnjo uporabljajo tudi za naslednje transakcije:
(a) dobave umetniških predmetov, ki jih opravi avtor ali njegovi pravni nasledniki;
(b) dobave umetniških predmetov, ki jih priložnostno opravi davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec, če je umetniške predmete uvozil davčni zavezanec sam ali mu jih je dobavil avtor ali njegovi pravni nasledniki ali, če je imel pravico do popolnega odbitka DDV.
Člen 104
Avstrija lahko uporabi drugo splošno stopnjo v občinah Jungholz in Mittelberg (Kleines Walsertal), ki je nižja od ustrezne stopnje, ki se uporablja drugod po Avstriji, vendar ne manj kot 15 %.
Člen 104a
Ciper lahko uporabi eno od obeh nižjih stopenj iz člena 98 za dobavo utekočinjenega naftnega plina v jeklenkah.
Člen 105
1. Portugalska lahko uporabi eno od obeh nižjih stopenj iz člena 98 za mostnino na območju Lizbone.
2. Portugalska lahko za transakcije, ki se izvajajo v avtonomnih regijah Azori in Madeira, ter za neposredni uvoz v te regije uporablja stopnje, nižje od tistih, ki se uporabljajo na celini.
Člen 106
(črtan)
Člen 107
(črtan)
Člen 108
(črtan)
POGLAVJE 4
Posebne določbe, ki se uporabljajo do uvedbe dokončne ureditve
Člen 109
Določbe tega poglavja se uporabljajo do uvedbe dokončne ureditve iz člena 402.
Člen 110
Države članice, ki so 1. januarja 1991 uporabljale oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, ali nižje stopnje, ki so bile nižje od najnižje stopnje, določene v členu 99, lahko te oprostitve ali nižje stopnje nadalje uporabljajo.
Oprostitve in nižje stopnje iz prvega odstavka morajo biti v skladu s pravom Skupnosti, sprejete pa so morale biti iz natančno opredeljenih socialnih razlogov in v korist končnih uporabnikov.
Člen 111
Pod pogoji iz drugega odstavka člena 110 lahko oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, še naprej uporabljata naslednji državi v naslednjih primerih:
(a) Finska za dobavo naročniških časopisov in revij ter za tiskanje izdaj, ki so distribuirane članom družb za oskrbo z javnimi dobrinami;
(b) Švedska za dobavo časopisov, vključno z radijskimi časopisi in časopisi na kasetah za slabovidne osebe, za farmacevtska sredstva za bolnišnice ali na recept in za proizvodnjo ali druge zadevne storitve, ki so povezane z revijami neprofitnih organizacij.
(c) Malta za dobavo živil za prehrano ljudi in farmacevtskih izdelkov
Člen 112
Če bi določbe člena 110 za Irsko povzročile izkrivljanja konkurence pri dobavi energentov za ogrevanje in razsvetljavo, lahko Komisija na posebno zahtevo Irski dovoli, da za takšne dobave uporablja nižjo stopnjo v skladu s členoma 98 in 99.
V primeru iz prvega odstavka Irska predloži svojo zahtevo Komisiji skupaj z vsemi potrebnimi informacijami. Če Komisija ne sprejme odločitve v treh mesecih po prejemu zahteve, se šteje, da Irska lahko uporablja predlagane nižje stopnje.
Člen 113
Države članice, ki so 1. januarja 1991 v skladu s pravom Skupnosti uporabljale oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, ali nižje stopnje, ki so bile nižje od najnižje stopnje, določene v členu 99, za blago in storitve, razen tistih iz Priloge III, lahko za vsako tako dobavo blaga ali opravljanje storitev uporabljajo nižjo stopnjo ali eno od dveh nižjih stopenj iz člena 98.
Člen 114
1. Države članice, ki so morale 1. januarja 1993 zvišati svojo splošno stopnjo, ki so jo uporabljale 1. januarja 1991, za več kot 2 %, lahko uporabljajo nižjo stopnjo, ki je nižja od najnižje stopnje iz člena 99, za dobave blaga in opravljanje storitev v kategorijah iz Priloge III.
Poleg tega lahko države članice iz prvega pododstavka uporabljajo takšno stopnjo za otroška oblačila, otroško obutev in stanovanja.
2. Države članice na podlagi odstavka 1 ne smejo uvesti oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.

Člen 115
Države članice, ki so 1. januarja 1991 uporabljale nižjo stopnjo za otroška oblačila, otroško obutev ali stanovanja, lahko za takšne dobave blaga ali opravljanje storitev takšno stopnjo še naprej uporabljajo.
Člen 116
(črtan)
Člen 117
1. Črtano
2. Avstrija lahko uporablja eno od dveh nižjih stopenj iz člena 98 za dajanje v najem nepremičnin za stanovanjsko rabo, pod pogojem, da stopnja ni nižja od 10 %.
Člen 118
Države članice, ki so 1. januarja 1991 uporabljale nižjo stopnjo za dobave blaga in storitev, ki niso določene v Prilogi III, lahko nižjo stopnjo ali eno od dveh nižjih stopenj, določenih v členu 98 za takšne dobave, še naprej uporabljajo, če stopnja ni nižja od 12 %.
Določba iz prvega odstavka se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, kot je opredeljeno v točkah (1) do (4) člena 311(1), ki so predmet DDV v skladu z maržno ureditvijo iz členov 312 do 325 ali ureditvijo za prodaje na javni dražbi.
Člen 119
Za namene uporabe člena 118 lahko Avstrija uporablja nižjo stopnjo za vino, proizvedeno v okviru kmetijske pridelave s strani kmetijskih pridelovalcev, če ta stopnja ni nižja od 12 %.
Člen 120
Grčija lahko uporablja stopnje, ki so do 30 % nižje od stopenj, ki se uporabljajo v celinski Grčiji, v departmajih Lezbos, Chios, Samos, Dodekanez in Kikladi ter na otokih Thasos, Severni Sporadi, Samotraka in Skiros.
Člen 121
Države članice, ki so 1. januarja 1993 dobave na podlagi pogodbe za izdelavo obravnavale kot dobavo blaga, lahko za dobave na podlagi pogodbe za izdelavo uporabljajo stopnjo, ki se uporablja za blago po izdelavi.
Za namene uporabe prvega odstavka je "dobava na podlagi pogodbe za izdelavo" dobava premičnin, ki jih pogodbenik izdela ali sestavi iz materialov ali predmetov, ki mu jih je v ta namen dal naročnik, ki jih pogodbenik opravi svojemu naročniku, ne glede na to, ali je pogodbenik pri tem zagotovil kakšen del uporabljenih materialov ali ne.
Člen 122
Države članice lahko uporabljajo nižjo stopnjo za dobavo živih rastlin in drugih florikulturnih izdelkov, vključno s čebulicami, koreninami in podobnim, z rezanim cvetjem in okrasnim listjem, ter lesa za kurjavo.
POGLAVJE 5
Začasne določbe
Člen 123

Češka republika lahko do 31. decembra 2010 še naprej uporablja znižano stopnjo, ki ne sme biti nižja od 5 %, za gradnjo stanovanjskih objektov, ki se ne opravlja v okviru socialne politike, razen za gradbene materiale.
Člen 124
(črtan)
Člen 125
1. Ciper lahko do 31. decembra 2010 še naprej uporablja oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, za dobavo farmacevtskih izdelkov in živil za prehrano ljudi, z izjemo sladoleda, ledenih lizik, zmrznjenega jogurta, ledu iz vode in podobnih izdelkov ter drobnega slanega peciva (krompirjev čips/paličice, rahlo slano pecivo in podobni izdelki, ki so brez nadaljnje priprave pakirani za prehrano ljudi).

Člen 126
(črtan)

Zakaj ne vidim vseh členov?

Naročniki vidijo tudi preostalih 300 členov.

Naročite se tukaj in pridobite dostop do vseh vsebin.
Če ste že naročnik se prijavite tukaj.

Naročite se
Povezani predpisi
    1. Uradni list Evropske unije št. L325 z dne 11.12.2009

      Odločba Sveta z dne 7. decembra 2009 o dovoljenju Republiki Sloveniji, da uporabi odstopanje od člena 167 Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost

Povezane vsebine

Zastavite nam vprašanje

Vprašanja so na voljo le prijavljenim uporabnikom.
Napaka pri pošiljanju vprašanja.
Vprašanje lahko zastavijo samo prijavljeni uporabniki.
Vprašanje je prekratko.
Obogatite vprašanje z dodatnimi informacijami. Hvala!
Presegli ste kvoto vprašanj.
V trenutnem naročniškem obdobju ste porabili vsa vprašanja. Za dodatno svetovanje nas kontaktirajte.
Pri svetovanju zagotavljamo diskretnost in anonimnost.
Zahvaljujemo se za poslano vprašanje.
Potrudili se bomo, da vam odgovorimo čimprej!