SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 113 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta (Mnenje z dne 5. maja 2010 (še ni objavljeno v Uradnem listu).),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (Mnenje z dne 17. februarja 2010 (še ni objavljeno v Uradnem listu).),

v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1798/2003 z dne 7. oktobra 2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (UL L 264, 15.10.2003, str. 1.) je bila večkrat bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, je treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.

(2) Instrumente za boj proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) iz Uredbe 1798/2003 bi bilo treba izboljšati in dopolniti na podlagi sklepov Sveta z dne 7. oktobra 2008 in Sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o usklajeni strategiji za izboljšanje boja proti goljufijam na področju DDV v Evropski uniji ter Poročila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o uporabljanju Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV (v nadaljnjem besedilu: poročilo Komisije). Potrebna so tudi redakcijska in praktična pojasnila določb Uredbe (ES) št. 1798/2003.

(3) Davčna utaja in izogibanje davkom, ki segata čez meje držav članic, povzročata proračunske izgube in kršitve načela poštenega obdavčevanja. Lahko povzročita izkrivljanje pretoka kapitala in pogojev konkurence. Zato vplivata na delovanje notranjega trga.

(4) Boj proti utaji DDV zahteva tesno sodelovanje med pristojnimi organi v vsaki državi članici, ki so odgovorni za uporabo določb na navedenem področju.

(5) Ukrepi davčnega usklajevanja, sprejeti zaradi vzpostavitve notranjega trga, bi morali vključevati uvedbo skupnega sistema za sodelovanje med državami članicami, zlasti kar zadeva izmenjavo informacij, s katerim pristojni organi držav članic pomagajo eden drugemu in sodelujejo s Komisijo, da bi zagotovili pravilno uporabo DDV za dobave blaga in storitev, pridobitve blaga znotraj Skupnosti in uvoz blaga.

(6) Upravno sodelovanje ne bi smelo voditi do nepotrebnega prenosa upravnih obremenitev med državami članicami.

(7) Za namene pobiranja dolgovanega davka, bi morale države članice sodelovati in tako zagotoviti pravilno odmero DDV. Zato morajo ne samo nadzorovati pravilno uporabo dolgovanega davka na svojem ozemlju, temveč bi morale tudi ponuditi pomoč drugim državam članicam za zagotovitev pravilne uporabe davka v zvezi z dejavnostjo, ki se opravlja na njihovem ozemlju, dolgovan pa je v drugi državi članici.

(8) Nadziranje pravilne uporabe DDV pri čezmejnih transakcijah, obdavčljivih v državi članici, ki ni država članica, kjer ima dobavitelj sedež, je v veliko primerih odvisno od informacij, s katerimi razpolaga država članica sedeža, ali ki jih ta država članica veliko enostavneje pridobi. Učinkovitost nadzora teh transakcij je torej odvisna od tega ali država članica sedeža zbira oziroma je zmožna zbirati te informacije.

(9) Za vzpostavitev sistema "vse na enem mestu" iz Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1.) in uporabo postopka vračila davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila iz Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L 44, 20.2.2008, str. 23.), so potrebna pravila o izmenjavi informacij med državami članicami in hrambi teh informacij.

10. V čezmejnih primerih je pomembno, da se določijo obveznosti vsake države članice, da bi se lahko davek v državi članici, v kateri je dolgovan, učinkovito nadzoroval.
11. Za pravilno delovanje sistema DDV je nujno elektronsko shranjevanje in posredovanje nekaterih podatkov za namene nadzora DDV. To omogoča hitro izmenjavo informacij in avtomatičen dostop do informacij, kar krepi boj proti goljufijam. Takšna izmenjava se lahko zagotovi s krepitvijo zbirk podatkov o zavezancih za DDV in njihovih transakcijah znotraj Skupnosti na podlagi vključevanja dodatnih informacij o zavezancih in njihovih transakcijah v te zbirke.
12. Države članice bi morale uvesti ustrezne postopke preverjanja, s katerimi se zagotovi, da so informacije posodobljene, primerljive in dobre kakovosti, kar poveča njihovo zanesljivost. Pogoji za izmenjavo in avtomatičen dostop držav članic do elektronsko shranjenih podatkov bi morali biti jasno opredeljeni.
13. Za učinkovit boj proti goljufijam je treba zagotoviti izmenjavo informacij brez predhodne zahteve. Za lažjo izmenjavo informacij bi bilo treba določiti kategorije, za katere je treba vzpostaviti avtomatično izmenjavo.
14. Kot je navedeno v Poročilu Komisije, so povratne informacije ustrezno sredstvo za zagotavljanje stalnega izboljševanja kakovosti izmenjanih informacij. Zato je treba določiti okvir za zagotovitev povratnih informacij.
15. Za učinkovito nadziranje DDV pri čezmejnih transakcijah je treba zagotoviti možnost sočasnih kontrol držav članic in prisotnost uradnikov ene države članice na ozemlju druge države članice v okviru upravnega sodelovanja.
16. Potrditev veljavnosti identifikacijskih številk za DDV po spletu je orodje, ki ga gospodarski subjekti vse pogosteje uporabljajo. Zato bi moral sistem za potrditev veljavnosti identifikacijskih številk za DDV subjektom omogočiti avtomatično potrditev ustreznih informacij.
17. Nekateri davčni zavezanci, ki dobavljajo blago ali storitve naročnikom s sedežem v drugi državi članici, imajo posebne obveznosti, še posebej na področju izstavljanja računov, ki se razlikujejo od tistih, ki veljajo v državi članici, kjer imajo ti zavezanci sedež. Treba je uvesti mehanizem z zlahka razpoložljivimi informacijami za te davčne zavezance.
18. Praktične izkušnje pri uporabi Uredbe (ES) št. 1798/2003 v okviru boja proti goljufijam, imenovanih davčni vrtiljak, so nedavno pokazale, da je v nekaterih primerih vzpostavitev hitrejšega mehanizma za izmenjavo informacij, ki bo zajemal širše in bolj ciljno usmerjene informacije, nujno potrebna za učinkovit boj proti goljufijam. V skladu s sklepi Sveta z dne 7. oktobra 2008 bi bilo treba v okviru te uredbe za vse države članice vzpostaviti decentralizirano mrežo z imenom Eurofisc, ki ni pravna oseba, da bi se spodbudilo in olajšalo večstransko in decentralizirano sodelovanje, ki dovoljuje hiter in ciljno usmerjen boj proti posebnim vrstam goljufij.
19. Država članica potrošnje je prvenstveno odgovorna, da zagotovi, da dobavitelji, ki nimajo sedeža, izpolnjujejo svoje obveznosti. V ta namen uporaba začasne posebne ureditve za elektronsko opravljene storitve, ki je opredeljena v poglavju 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, zahteva opredelitev pravil v zvezi s posredovanjem informacij in prenosom denarja med državo članico identifikacije in državo članico potrošnje.
20. Informacije, ki jih država članica pridobi od tretjih držav, so lahko zelo koristne za druge države članice. Prav tako kot so informacije, ki jih država članica pridobi od drugih držav članic, lahko zelo koristne za tretje države. Zato bi bilo treba določiti pogoje za izmenjavo teh informacij.
21. Nacionalni predpisi na področju bančne tajnosti ne bi smeli ovirati uporabljanja te uredbe.
22. Ta uredba ne bi smela vplivati na druge ukrepe, sprejete na ravni Unije, ki prispevajo k boju proti goljufijam na področju DDV.
23. Zaradi učinkovitosti, hitrosti in stroškov je bistveno, da bi se informacije, ki se sporočajo na podlagi te uredbe, kadar je to mogoče, morale sporočati z elektronskimi sredstvi.
24. Zaradi hitrejše obravnave zahtevkov za informacije in ponavljajoče se narave nekaterih zahtevkov kakor tudi jezikovne raznolikosti v Uniji, bi bilo treba poudariti uporabo standardnih obrazcev pri izmenjavi informacij.
25. Roki iz te uredbe za posredovanje informacij se razumejo kot najdaljša obdobja, ki se ne smejo prekoračiti, pri čemer velja načelo, da je treba zaradi učinkovitega sodelovanja informacije, ki so zaprošeni državi članici že na razpolago, posredovati nemudoma.
26. Za namene te uredbe je primerno upoštevati omejitve nekaterih pravic in obveznosti, določenih v Direktivi 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31.) za zaščito interesov iz člena13(1)(e) navedene direktive. Zaradi možnega izpada prihodkov za države članice in bistvenega pomena informacij v tej uredbi, so te omejitve nujne in sorazmerne za učinkovitost boja proti goljufijam.
27. Ker so ukrepi, potrebni za izvajanje te uredbe, ukrepi splošnega pomena v smislu člena 2 Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L 184, 17.7.1999, str. 23.), jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom iz člena 5 navedenega sklepa –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

1. Ta uredba določa pogoje, pod katerimi sodelujejo pristojni organi v državah članicah, odgovorni za uporabo predpisov o DDV, drug z drugim in s Komisijo, da se zagotovi izpolnjevanje obveznosti z navedenimi predpisi.

Zato določa pravila in postopke, ki omogočajo pristojnim organom držav članic, da sodelujejo in izmenjujejo kakršne koli informacije drug z drugim, ki lahko pomagajo, da se izvede pravilna odmera DDV, da se nadzira pravilna uporaba DDV, predvsem pri transakcijah znotraj Skupnosti, ter se bori proti goljufijam na področju DDV. Določa predvsem pravila in postopke, ki državam članicam omogočajo zbiranje in izmenjavo navedenih informacij z elektronskimi sredstvi.

2. Ta uredba določa pogoje, pod katerimi organi iz odstavka 1 pomagajo pri zaščiti prihodkov iz DDV v vseh državah članicah.
3. Ta uredba ne vpliva na uporabo pravil o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah v državah članicah.
4. Ta uredba določa tudi pravila in postopke za elektronsko izmenjavo informacij o DDV na storitve, ki so opravljene elektronsko v skladu s posebno ureditvijo na podlagi poglavja 6 naslova XII Direktive Sveta 2006/112/ES ter za kakršno koli naknadno izmenjavo informacij in, če gre za storitve v okviru te posebne ureditve, za prenos denarja med pristojnimi organi držav članic.

1. Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve:

1. "centralni urad za zvezo" pomeni urad, imenovan na podlagi člena 4(1), katerega glavna odgovornost so stiki z drugimi državami članicami na področju upravnega sodelovanja;
2. "služba za zvezo" pomeni kateri koli urad, razen centralnega urada za zvezo, ki jo je kot tako določil pristojni organ na podlagi člena 4(2) za neposredno izmenjavo informacij na podlagi te uredbe;
3. "pristojni uradnik" pomeni kateri koli uradnik, ki lahko neposredno izmenjuje informacije na podlagi te uredbe, za kar je bil pooblaščen na podlagi člena 4(3);
4. "organ prosilec" pomeni centralni urad za zvezo, služba za zvezo ali kateri koli pristojni uradnik države članice, ki da zahtevek za pomoč v imenu pristojnega organa;
5. "zaprošeni organ" pomeni centralni urad za zvezo, služba za zvezo ali kateri koli pristojni uradnik države članice, ki prejme zahtevek za pomoč v imenu pristojnega organa;
6. "transakcije znotraj Skupnosti" pomeni dobava blaga ali storitev znotraj Skupnosti;
7. "dobava blaga znotraj Skupnosti" pomeni katero koli dobavo blaga, ki mora biti izkazana v rekapitulacijskem poročilu iz člena 262 Direktive 2006/112/ES;
8. "opravljanje storitev znotraj Skupnosti" pomeni katero koli opravljanje storitev, ki mora biti izkazano v rekapitulacijskem poročilu iz člena 262 Direktive 2006/112/ES;
9. "pridobitev blaga znotraj Skupnosti" pomeni pridobitev pravice do razpolaganja s premičninami kot lastnik na podlagi člena 20 Direktive 2006/112/ES;
10. "identifikacijska številka za DDV" pomeni številko, določeno v členih 214, 215 in 216 Direktive 2006/112/ES;
11. "uradna preiskava" pomeni vse kontrole, preverjanja in vsako drugo ukrepanje držav članic pri izvajanju svojih nalog zaradi zagotavljanja pravilne uporabe zakonodaje o DDV;
12. "avtomatična izmenjava" pomeni sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih informacij drugi državi članici, brez predhodne zahteve;
13. "spontana izmenjava" pomeni nesistematično sporočanje drugi državi članici kadar koli in brez predhodne zahteve za informacije;
14. "oseba" pomeni:

1. fizična oseba;
2. pravna oseba;
3. kadar veljavna zakonodaja tako določa, združenje oseb, ki jim je priznana sposobnost, da opravljajo pravna dejanja, vendar nimajo pravnega statusa pravne osebe, ali
4. vse druge pravne ureditve kakršne koli narave in oblike, s statusom pravne osebe ali brez, ki opravljajo transakcije, ki so predmet DDV;

15. "avtomatični dostop" pomeni možnost takojšnjega dostopa do elektronskega sistema za pregled nekaterih informacij iz tega sistema;
16. "z elektronskimi sredstvi" pomeni uporaba elektronske opreme za obdelavo, (vključno z digitalno zgostitvijo) in shranjevanje podatkov ter uporaba žic, radijskega prenosa, optičnih tehnologij in drugih elektromagnetnih sredstev;
17. "omrežje CCN/CSI" pomeni skupno platformo, ki temelji na skupnem komunikacijskem omrežju (v nadaljnjem besedilu: CCN) in skupnem sistemskem vmesniku (v nadaljnjem besedilu: CSI), ki ga je razvila Unija za zagotavljanje vseh prenosov z elektronskimi sredstvi med pristojnimi organi na področju carin in obdavčitve;
18. "sočasna kontrola" pomeni usklajeni nadzor davčnega položaja enega ali več med seboj povezanih davčnih zavezancev, ki ga organizirata dve ali več sodelujočih držav članic s skupnimi ali dopolnjujočimi se interesi.

2. Od 1. januarja 2015 se opredelitve pojmov iz členov 358, 358a in 369a Direktive 2006/112/ES uporabljajo tudi za namene te uredbe.

Pristojni organi so organi, v imenu katerih se uporablja ta uredba, bodisi neposredno ali na podlagi pooblastila.

Vsaka država članica sporoči Komisiji do 1. decembra 2010 ime pristojnega organa za namene te uredbe in jo nato nemudoma obvesti o kakršni koli spremembi v zvezi z njim.

Komisija da na voljo državam članicam seznam vseh pristojnih organov in te informacije objavi v Uradnem listu Evropske unije.

1. Vsaka država članica določi en sam centralni urad za zvezo, na katerega se prenese glavna odgovornost za stike z drugimi državami članicami na področju upravnega sodelovanja. O tem obvesti Komisijo in druge države članice. Centralni urad za zvezo se lahko določi tudi kot organ, odgovoren za stike s Komisijo.
2. Pristojni organ vsake države članice lahko določi službe za zvezo. Centralni urad za zvezo je odgovoren za sprotno dopolnjevanje in spreminjanje seznama teh služb in seznam daje na voljo centralnim uradom za zvezo drugih zadevnih držav članic.
3. Poleg tega lahko pristojni organ vsake države članice pod pogoji, ki jih predpiše, določi pristojne uradnike, ki lahko neposredno izmenjujejo informacije na podlagi te uredbe. Pri tem lahko omeji obseg take določitve. Centralni urad za zvezo je odgovoren za sprotno dopolnjevanje in spreminjanje seznama navedenih uradnikov in seznam daje na voljo centralnim uradom za zvezo drugih zadevnih držav članic.
4. Uradniki, ki izmenjujejo informacije na podlagi členov 28, 29 in 30 se vsekakor štejejo za pristojne uradnike za ta namen v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojni organi.

Kadar služba za zvezo ali pristojni uradnik pošlje ali prejme zahtevek ali odgovor na zahtevek za pomoč, obvesti centralni urad za zvezo svoje države članice, pod pogoji, ki jih slednja določi.

Kadar služba za zvezo ali pristojni uradnik prejme zahtevek za pomoč, ki zahteva ukrepanje zunaj njegovega ozemeljskega ali operativnega območja, tak zahtevek nemudoma posreduje centralnemu uradu za zvezo svoje države članice in o tem obvesti organ prosilca. V takem primeru se obdobje, predpisano v členu 10, začne naslednji dan po dnevu, ko je zahtevek za pomoč posredovan v centralni urad za zvezo.

1. Na zahtevo organa prosilca mu zaprošeni organ sporoči informacije iz člena 1, vključno z informacijami, ki se nanašajo na poseben primer ali primere.
2. Za namen posredovanja informacij iz odstavka 1 zaprošeni organ poskrbi za izvedbo kakršnih koli uradnih preiskav, ki so potrebne za pridobitev takih informacij.
3. Do 31. decembra 2014 lahko zahtevek iz odstavka 1 vsebuje obrazložen zahtevek za uradno preiskavo. Če zaprošeni organ zavzame stališče, da uradna preiskava ni potrebna, takoj obvesti organa prosilca o razlogih za tako stališče.
4. Od 1. januarja 2015 lahko zahtevek iz odstavka 1 vsebuje obrazložen zahtevek za točno določeno uradno preiskavo. Če zaprošeni organ zavzame stališče, da uradna preiskava ni potrebna, takoj obvesti organ prosilca o razlogih za tako stališče.

Ne glede na prvi pododstavek se lahko preiskava zneskov, ki jih izkaže davčni zavezanec v povezavi z dobavami blaga ali storitev iz Priloge I, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v državi članici zaprošenega organa, ki so obdavčljive v državi članici organa prosilca, zavrne le:

1. na podlagi razlogov iz člena 54(1), ki jih oceni zaprošeni organ v skladu z izjavo o najboljših praksah v zvezi z medsebojnim vplivom tega odstavka in člena 54(1), ki se sprejme v skladu s postopkom iz člena 58(2);
2. na podlagi razlogov iz člena 54(2), (3) in (4), ali
3. iz razloga, da je zaprošeni organ organu prosilcu že predložil informacije o istem davčnem zavezancu, ki so bile pridobljene v uradni preiskavi, izvedeni pred manj kot dvema letoma.

Če zaprošeni organ zavrne uradno preiskavo iz drugega pododstavka iz razlogov, navedenih v točkah a) ali b), organu prosilcu kljub temu predloži datume in zneske vseh zadevnih dobav, ki jih je davčni zavezanec opravil v zadnjih dveh letih v državi članici organa prosilca.

5. Za pridobitev potrebnih informacij ali za izvedbo uradne preiskave, za katero je bilo zaprošeno, zaprošeni organ ali upravni organ, na katerega se je obrnil, ravna kakor bi deloval zase ali na zahtevo drugega organa v svoji državi članici.

Zahtevki za informacije in za uradne preiskave na podlagi člena 7 se pošiljajo na standardnem obrazcu, sprejetem v skladu s postopkom iz člena 58 (2), razen v primerih iz člena 50 ali v izjemnih primerih, ko organ prosilec zaradi razlogov iz zahtevka meni, da standardni obrazec ni ustrezen.

1. Na zahtevo organa prosilca mu zaprošeni organ sporoči ustrezne informacije, ki jih pridobi ali jih ima ter rezultate upravnih preiskav v obliki poročil, izjav in drugih dokumentov ali overjene prepise ali izpiske.
2. Izvirni dokumenti se zagotovijo samo kadar to ni v nasprotju z veljavnimi določbami v državi članici, v kateri ima zaprošeni organ sedež.

Zaprošeni organ posreduje informacije iz členov 7 in 9 čim prej in ne pozneje kot tri mesece po datumu prejema zahtevka.

Kadar pa zaprošeni organ že ima navedene informacije, se rok skrajša na največ en mesec.

V nekaterih posebnih kategorijah primerov se zaprošeni organ in organ prosilec lahko sporazumeta o rokih, ki so drugačni od rokov, opredeljenih v členu 10.

Kadar zaprošeni organ na zahtevek ne more odgovoriti do skrajnega roka, nemudoma pisno obvesti organ prosilca o razlogih za to in navede, kdaj misli, da bo lahko odgovoril.

1. Pristojni organ vsake države članice brez predhodne zahteve posreduje informacije iz člena 1 pristojnemu organu katere koli zadevne države članice v naslednjih primerih:

1. kadar se šteje, da je obdavčitev izvedena v namembni državi članici in so informacije, ki jih zagotovi država članica porekla, nujne za učinkovitost kontrolnega sistema namembne države članice;
2. kadar ima država članica razloge za domnevo, da je bila v drugi državi članici kršena zakonodaja o DDV ali obstaja verjetnost take kršitve;
3. kadar obstaja tveganje izgube davka v drugi državi članici.

2. Izmenjava informacij brez predhodne zahteve je bodisi avtomatična, kakor je določeno v členu 14, bodisi spontana, kakor je določeno v členu 15.
3. Informacije se posredujejo s standardnimi obrazci, sprejetimi v skladu s postopkom iz člena 58(2).

1. V skladu s postopkom iz člena 58(2) se določi naslednje:

1. točne kategorije informacij, ki se izmenjujejo avtomatično;
2. pogostnost avtomatične izmenjave za vsako kategorijo informacij, in
3. praktične postopke za avtomatično izmenjavo informacij.

Država članica se lahko vzdrži sodelovanja pri avtomatični izmenjavi informacij ene ali več kategorij, če bi zaradi zbiranja informacij ta izmenjava zahtevala naložitev novih obveznosti osebam, zavezanim za DDV, ali bi državi članici naložilo nesorazmerno upravno obremenitev.

Rezultate avtomatične izmenjave informacij vsake kategorije enkrat letno pregleda Odbor iz člena 58(1), da se zagotovi, da se ta vrsta izmenjave izvede le, če je to najučinkovitejši način za izmenjavo informacij.

2. Od 1. januarja 2015 pristojni organ vsake države članice opravlja zlasti avtomatično izmenjavo informacij, ki vsaki državi članici potrošnje omogoča, da preveri, ali davčni zavezanci, ki nimajo sedeža na njenem ozemlju prijavijo in pravilno plačujejo DDV, ki ga je treba plačati za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene storitve, ne glede na to, ali ti davčni zavezanci uporabljajo posebno ureditev iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES. Država članica sedeža obvesti državo članico potrošnje o vseh ugotovljenih nedoslednostih.

Pristojni organi držav članic pristojnim organom drugih držav članic spontano posredujejo informacije iz člena 13(1), ki niso bile posredovane avtomatično v skladu s členom 14, s katerimi so seznanjeni in ki so po njihovem mnenju lahko koristne za navedene pristojne organe.

Če pristojni organ sporoči informacije v skladu s členom 7 ali 15, lahko od pristojnega organa, ki je prejel informacije, zahteva povratne informacije. V primeru takšnega zahtevka pristojni organ, ki je informacije prejel, brez poseganja v predpise o davčni tajnosti in varstvu podatkov, ki veljajo v njegovi državi članici, in če to ne nalaga nesorazmerne upravne obremenitve, čim prej pošlje povratne informacije. Praktični postopki se določijo v skladu s postopkom iz člena 58(2).

1. Vsaka država članica hrani v elektronskem sistemu naslednje informacije:

1. informacije, ki jih zbira v skladu s poglavjem 6 naslova XI Direktive 2006/112/ES;
2. podatke o identiteti, dejavnosti, pravni obliki in naslovu oseb, ki so jim bile izdane identifikacijske številke za DDV, pridobljene v skladu s členom 213 Direktive 2006/112/ES, ter datum izdaje številke;
3. podatke o identifikacijskih številkah za DDV, ki jih je izdala in so postale neveljavne, ter datume, ko so te številke postale neveljavne, in
4. informacije, ki jih zbira v skladu s členi 360, 361, 364 in 365 Direktive 2006/112/ES, kakor tudi od 1. januarja 2015 informacije iz člena 369(c), (f) in (g) navedene direktive.

2. Tehnične podrobnosti o avtomatični preiskavi podatkov iz odstavka 1(b), (c) in (d) se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 58(2).

Da se informacije iz člena 17 lahko uporabljajo v postopkih, opredeljenih v tej uredbi, so na voljo najmanj pet let od konca prvega koledarskega leta, v katerem se odobri dostop do informacij.