(1) Osnova za dohodnino (v nadaljnjem
besedilu: davčna
osnova) od dohodka iz delovnega razmerja je dohodek iz 25. člena tega
zakona, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost,
ki jih je na
podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec.
Obvezni prispevki za socialno varnost, ki so primerljivi z obveznimi
prispevki za socialno varnost v Sloveniji in jih delojemalec plačuje v
sklad, priznan za davčne namene v katerikoli drugi državi, se pri
ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz 25. člena tega zakona
odštejejo pod pogojem, da fizična oseba ni bila rezident
Slovenije
neposredno pred začetkom opravljanja dela iz delovnega razmerja v
Sloveniji in je v tem času že prispevala v navedeni sklad.
Ne glede na prvi odstavek tega člena, se v davčno osnovo od pokojnin,
nadomestil in drugih dohodkov iz naslova pokojninskega in invalidskega
zavarovanja šteje dohodek, kot je odmerjen v skladu z
zakonom o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju in v skladu z drugimi predpisi,
zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je
na podlagi
posebnih predpisov dolžan plačevati prejemnik teh dohodkov. Za
določitev davčne osnove pri vdovski in družinski pokojnini se
upošteva
število družinskih članov, ki jo prejemajo. V davčno osnovo
od
navedenih dohodkov, prejetih iz tujine, se šteje dohodek,
kot je
odmerjen v skladu s predpisi.
Davčna osnova od dohodka iz
prvega in drugega odstavka 26. člena tega zakona je vsak posamezni
dohodek, zmanjšan za normirane stroške v
višini 10% dohodka. Dejanske
stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela in
storitev je
mogoče uveljavljati, in sicer se priznajo na podlagi dokazil (računov)
največ do višine, ki jo na podlagi 31. člena tega zakona
določi vlada.
Davčna osnova od dohodka iz tretjega odstavka 26. člena tega zakona, je
vsak posamezni dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za
socialno
varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati
verski delavec.