(1) Davčnemu zavezancu, ki iz opravičljivih razlogov ne more predložiti davčnega obračuna v predpisanem roku, davčni organ na njegov predlog s sklepom dovoli predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka.

(2) Za opravičljive razloge iz prvega odstavka tega člena se šteje višja sila ter drugi utemeljeni razlogi, ki jih davčni zavezanec ni mogel predvideti oziroma odvrniti in preprečujejo predložitev davčnega obračuna v predpisanem roku.

(3) Davčni zavezanec mora v predlogu iz prvega odstavka tega člena navesti razloge iz drugega odstavka tega člena in jih dokazati, če dokazov ne more ali še ne more predložiti, pa to pojasniti.

(4) Predlog iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec vložiti najpozneje v osmih dneh po izteku roka, ki je predpisan za predložitev davčnega obračuna, ter navesti rok, v katerem bo davčni obračun lahko predložil.

(5) Če davčni zavezanec zamudi rok za vložitev predloga za predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka iz četrtega odstavka tega člena, zaradi zamude tega roka ne more predlagati, da mu davčni organ podaljša rok za predložitev predloga iz prvega odstavka tega člena.

(6) Davčni obračun, ki je predložen v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se šteje za pravočasno vloženega.

(7) Plačilo davka na podlagi davčnega obračuna, ki je predložen po izteku predpisanega roka v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se glede obračunavanja obresti šteje kot odloženo plačilo.

(8) Rok za vrnitev davka na podlagi davčnega obračuna, predloženega v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se šteje od dneva, ko davčni organ prejme davčni obračun.