(1) Davčna napoved, vložena v dveh mesecih po roku za vložitev davčne napovedi, se šteje za nepravočasno vloženo. Davčna napoved vložena kasneje se šteje za nevloženo.

(2) Zavezanec za davek, ki je iz opravičljivih razlogov zamudil rok za predložitev davčne napovedi, lahko pri pristojnem davčnem organu vloži predlog za naknadno predložitev davčne napovedi. V predlogu mora obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za svoje navedbe.

(3) Zavezanec za davek mora vlogi za naknadno vložitev davčne napovedi priložiti davčno napoved, ki ni bila vložena v roku, oziroma navesti rok, v katerem jo bo lahko predložil.

(4) Predlog za naknadno predložitev davčne napovedi mora zavezanec za davek vložiti v osmih dneh po izteku roka za predložitev davčne napovedi.

(5) Za opravičljive razloge iz drugega odstavka tega člena se šteje višja sila ter drugi utemeljeni razlogi, ki jih zavezanec za davek ni mogel predvideti oziroma odvrniti, in preprečujejo sestavo oziroma vložitev davčne napovedi v predpisanem roku.

(6) Če zavezanec za davek zamudi rok za vložitev predloga za naknadno predložitev davčne napovedi, se zaradi zamude tega roka ne more vložiti predloga za naknadno vložitev davčne napovedi.

(7) Davčni organ odloči o predlogu s sklepom.

(8) Davčna napoved, vložena naknadno v skladu z dovoljenjem davčnega organa, se šteje za pravočasno vloženo.