(1) V postopku o zahtevi za sodno varstvo se mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti:

• ali je odločil stvarno pristojni organ,
• ali je podana kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek,
• ali je pregon zastaral,
• ali je storilcu bila dana možnost, da se izjavi o prekršku,
• ali je izrek odločbe razumljiv in
• ali se odločba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(2) Če se pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotovi, da so podani razlogi iz prve, druge, tretje ali šeste alineje prejšnjega odstavka, zaradi katerih je izdana odločba v korist kršitelja, v korist tudi kakšnemu drugemu kršitelju, ki ni vložil zahteve za sodno varstvo, ali je ni vložil v tej smeri, ravna pristojni organ po uradni dolžnosti, kakor da jo je vložil tudi ta.