Vlada Republike Slovenije je na 89. redni seji dne 1.7.2010 določila besedilo:

– Predloga zakona o spremembah Zakona o poštnih storitvah,

ki vam ga pošiljamo v obravnavo na podlagi 142. člena poslovnika Državnega zbora po skrajšanem postopku.

Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru, da Predlog zakona o spremembah Zakona o poštnih storitvah obravnava po skrajšanem postopku, ker gre za črtanje posameznih določb zakona, ki so manj zahtevne spremembe zakona. Te spremembe pomenijo tudi uskladitev zakona s pravom Evropske unije.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi 45. člena poslovnika Vlade Republike Slovenije in na podlagi 235. člena poslovnika Državnega zbora določila, da bodo kot njeni predstavniki pri delu Državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali:

- Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,
- dr. József Györkös, državni sekretar, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,
- Nikolaj Simič, generalni direktor Direktorata za informacijsko družbo, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,
- Barbara Pernuš - Grošelj, sekretarka, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

mag. Helena KAMNAR
GENERALNA SEKRETARKA

PRILOGA: 1

REPUBLIKA SLOVENIJA
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

SKRAJŠANI POSTOPEK
EVA 20010-3211-0024

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O POŠTNIH STORITVAH

I. UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

Sprejetje Direktive 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: direktiva 2008/6/ES) je pomemben mejnik pri poštnih storitvah, saj v celoti odpravlja izključne in posebne pravice izvajanja storitev (rezervirane storitve) in na ta način vzpostavlja sprostitev trga oziroma odpira trg poštnih storitev konkurenci. Osrednja sprememba, ki jo prinaša direktiva 2008/6/ES, je torej popolna sprostitev trga poštnih storitev. Trg poštnih storitev mora biti sproščen najpozneje do 31. decembra 2010, pri čemer imajo nekatere države članice, ki so Komisiji do 27. avgusta 2008 potrdile svojo namero za odložitev popolne sprostitve trga poštnih storitev, možnost obdržati rezervirane storitve v prehodnem obdobju do 31. decembra 2012. Te države so Češka, Grčija, Ciper, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija in Slovaška.

Republika Slovenija je bila ena prvih držav članic, ki je v svoj pravni red prenesla direktivo 2008/6/ES ter tako uskladila svojo zakonodajo s pravnim redom Evropske unije. Državni zbor je 19. junija 2009 sprejel Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09, v nadaljevanju: ZPSto-2), s katerim je prenehal veljati Zakon o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA, in 37/04 – ZPSto-1), ki je sicer prenašal tedaj veljavno Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (v nadaljnjem besedilu: direktiva 97/67/ES), kot je bila spremenjena z Direktivo 2002/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o spremembah Direktive 97/67/ES glede nadaljnjega odpiranja trgov poštnih storitev v Skupnosti konkurenci.

Med sprejemanjem ZPSto-2 je bilo ocenjeno, da vse njegove rešitve temeljijo na načelih, ki izhajajo iz direktive 97/67/ES, kot je bila nazadnje spremenjena z direktivo 2008/6/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva). ZPSto-2 je napotila direktive o načinu izračuna prispevkov zavezanih izvajalcev poštnih storitev v kompenzacijski sklad zaradi financiranja morebitnih neto stroškov izvajanja univerzalne storitve, ki so nepravično breme za njenega izvajalca, prenesel že s prvim odstavkom 23. člena. Ta namreč določa splošna pravila in kriterije za izračun višine prispevkov zavezancev. Takrat je bilo tudi ocenjeno, da bi bilo načelu sorazmernosti bolje zadoščeno še z dodatno določbo drugega odstavka istega člena ZPSto-2, katere namen je bil dodatno upoštevati še domnevno različno višino prometa, ustvarjenega v posameznih lokalnih skupnostih z izvajanjem zamenljivih storitev (gre za ustrezni del poštnih storitev), kar naj bi na podlagi te določbe predpisala posebna uredba. Kot se je izkazalo, pa taka zakonska določba in tudi morebitna uredba, sprejeta na tej podlagi, lahko pomenita preveliko in nepotrebno administrativno breme v zvezi z zbiranjem in zagotovitvijo ustreznih podatkov za pripravo take uredbe ter hkrati tudi oviro za vstop na trg poštnih storitev.

Na spornost te določbe je sicer opozorila že Evropska komisija. Pri pripravi ZPSto-2 je njegov pripravljavec tesno sodeloval s strokovnimi službami za poštne storitve pristojnega Generalnega direktorata za notranji trg in storitve Evropske komisije (v nadaljnjem besedilu: EK). Pri tem je treba pojasniti, da je v tistem času šlo za resorno pristojnost Ministrstva za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: MG), saj je bil prenos pristojnosti za področje pošte na Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (v nadaljnjem besedilu: MVZT) šele v sredini septembra leta 2009. Generalni direktor pristojnega direktorata EK je svoje mnenje o (takrat še predlogu) ZPSto-2, ki je bil sprejet na seji Vlade RS ter poslan v zakonodajni postopek 9. aprila 2009, izrazil v pismu generalnemu direktorju takratnega Direktorata za elektronske komunikacije, MG, 20. maja 2009, ki pa je bil na MG prejet šele 28. maja 2009. Generalni direktor pristojnega direktorata EK je v navedenem pismu sicer pohvalil odprto sodelovanje, kar je po njegovem bistveno pripomoglo h kakovosti predloga ZPSto-2, ter zavezo za pravočasno sprostitev trga poštnih storitev, izrazil pa je zaskrbljenost zaradi predlagane rešitve drugega odstavka 23. člena takrat še predloga ZPSto-2, medtem ko je bila rešitev izračuna na podlagi kriterijev iz prvega odstavka 23. člena ocenjena za objektivno in pregledno.

Pozneje se je pokazalo, da ureditve, ki jo predvideva drugi odstavek 23. člena ZPSto-2, ne podpirajo niti Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljnjem besedilu: agencija) niti Urad za varstvo konkurence niti obstoječi izvajalec univerzalne storitve. 23. člen ZPSto-2 je zato treba popraviti in zagotoviti primernejšo (manj obremenjujočo) ureditev z vidika notranjepravnih okoliščin, še posebej pa zagotoviti skladnost z direktivo.


2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA
Cilj predloga tega Zakona o spremembah je zagotoviti pravilnost prenosa direktive, ki je zaradi drugega odstavka 23. člena ZPSto-2 sporen. Hkrati Zakon o spremembah ostaja pri ciljih, ki jih je zasledoval in navajal že ZPSto-2. To so torej cilji zagotavljanja izvajanja kakovostne in dostopne univerzalne poštne storitve najmanj petkrat tedensko za vse prebivalce Republike Slovenije brez diskriminacije, varstvo pravic uporabnikov in spodbujanje učinkovite konkurence na trgu poštnih storitev, vse zaradi popolnega odprtja trga in razširitve trga poštnih storitev. Predlagana ureditev bo namreč dobro vplivala na izpolnitev teh ciljev.

Predlog tega zakona sledi načelom, ki sicer izhajajo že iz same direktive, zlasti načelom nediskriminacije, preglednosti in posledično pravne varnosti ter sorazmernosti. Predlagana rešitev hkrati zmanjšuje tudi administrativna bremena.

Poglavitne rešitve predloga zakona:

Splošno pravilo postopka izračuna neto stroškov obveznosti univerzalne storitve, kot je predvideno v prvem odstavku 23. člena ZPSto-2, je pregledno in temelji na objektivnih merilih, kar pa ni mogoče trditi za izjemo, predvideno v drugem odstavku navedenega člena. Predvidena izjema od splošnega pravila je omejevalna, nepotrebna in bo imela slabe učinke na vstop na trg poštnih storitev. Obenem pa ta rešitev ne zagotavlja pravne varnosti, saj prepušča dokončno pravno ureditev tega vprašanja uredbi, ki jo mora izdati Vlada RS. Predlagana zakonodajna rešitev je zapletena in nepregledna ter je dodatno administrativno breme za izvajalce poštnih storitev, ki so morebitni plačniki v kompenzacijski sklad, ter tudi za agencijo. Slednje utegne slabo vplivati na učinkovitost uporabe predvidenega sistema financiranja neto stroškov obveznosti univerzalne storitve, ki je pomembno regulativno orodje za zagotavljanje nemotenega izvajanja te storitve v javnem interesu (ob ugotovitvi obstoja neto stroškov izvajanja te storitve).

Financiranje neto stroškov univerzalne storitve je sicer v veljavnem ZPSto-2 na podlagi možnosti, ki jih predvideva direktiva, predvideno s pomočjo ustanovitve kompenzacijskega sklada. Če se ugotovi, da obveznost izvajanja univerzalne storitve povzroča neto strošek tako, kot je opredeljen v direktivi, in pomeni nepravično finančno breme za izvajalca univerzalne storitve, je upravičen do nadomestila za izvajanje univerzalne storitve. V takem primeru se na zahtevo izvajalca univerzalne storitve vzpostavi mehanizem za razdelitev neto stroška med vse izvajalce poštnih storitev in izplačilo ustrezne višine nadomestila izvajalcu univerzalne storitve. V ta namen se ustanovi kompenzacijski sklad, ki ga upravlja agencija kot neodvisen organ. Finančni vir sklada so prispevki vseh zavezanih izvajalcev poštnih storitev, to je izvajalcev univerzalne storitve in izvajalcev zamenljivih storitev. Na ta način se lahko financirajo obveznosti izvajanja univerzalne storitve. Pri ustanovitvi kompenzacijskega sklada in določitvi stopnje finančnih prispevkov se zagotovi upoštevanje načel preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti. Vse sprejete odločitve temeljijo na objektivnih in preverljivih merilih ter se objavijo. Sam sistem financiranja neto stroškov univerzalne storitve je skladen z direktivo, pri čemer je tudi splošno pravilo postopka izračuna neto stroškov obveznosti izvajanja univerzalne storitve, kot je predvideno v prvem odstavku 23. člena ZPSto-2, pregledno in temelji na objektivnih merilih, kar pa ni mogoče trditi za izjemo, predvideno v drugem odstavku navedenega člena.


3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Predlog zakona nima finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva.

4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

V uvodu vladnega gradiva za sprejetje Zakona o poštnih storitvah(EVA: 2009-2111-0019) so bile kot prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih predstavljene zakonodajne rešitve treh držav, in sicer Švedske, Nemčije in Velike Britanije. Vse tri države so posebne, saj so svoj trg poštnih storitev sprostile še pred sprejetjem direktive, katere cilj je sprostitev trga poštnih storitev. Te države po sprejetju direktive načeloma niso sprejemale novih zakonov, saj je bila direktiva v glavnem že prenesena z veljavno zakonodajo. Kljub temu so nekatere od njih predvidele pregled zakonodaje zaradi morebitnih dodatnih uskladitev z direktivo. Slovenija se kot ena izmed prvih držav članic, ki je sprejela Zakon o poštnih storitvah, ki je prenesel direktivo, tako ni mogla opreti na primerjalno zakonodajo nobene države članice, ki bi take zakone sprejele po sprejetju direktive, temveč so to storile še pred njenim sprejetjem. To gradivo se zato osredotoča na primerjalno ureditev držav članic, ki so take zakone medtem sprejele. V nadaljevanju je tako prikazana nova ureditev poštnih storitev v treh državah, in sicer v Avstriji, Latviji in Estoniji, pri čemer smo pregledali angleške prevode njihovih zakonov, ki prenašajo direktivo.
Avstrija Zakon, ki ureja poštne storitve (The Postal Market Act, v nadaljnjem besedilu: PMG) je bil sprejet 18. novembra 2009 in bo začel veljati 1. januarja 2011 (razen nekaj določb, ki bodo začele veljati že prej, in sicer dan po objavi zakona, kar je bilo 4. decembra 2009). Avstrijski koncept zakona je precej podoben slovenskemu, nekatere rešitve pa so drugačne. Zanimivo je, da PMG že sam vsebuje nekatere rešitve, ki jih sicer v slovenski zakonodaji (skladno z direktivo) ureja regulativni organ s splošnim aktom (npr. kakovost izvajanja univerzalne storitve). Tudi sam izvajalec univerzalne storitve je določen že v PMG, tj. Austrian Post, ki je imenovan kot izvajalec univerzalne storitve za pet let od uveljavitve PMG. Po tem obdobju bo regulativni organ presodil, ali obstajajo tudi drugi izvajalci poštnih storitev, ki bi bili sposobni zagotavljati univerzalno storitev na celotnem državnem ozemlju. Če je tako, potem regulativni organ razpiše javni poziv za zbiranje ponudb ter izbere primernega izvajalca ali izvajalce univerzalne storitve (lahko za posamezne storitve oziroma področja). PMG kot regulativni organ določa Post Control Commission (PCK), ki je bil s tem zakonom tudi ustanovljen. Operativno pomoč mu zagotavlja Austrian Regulatory Authority for Broadcasting and Telecommunications (RTR). Slednja opravlja tudi vse naloge na podlagi PMG, razen tiste, za katere PMG posebej določa, da jih izpolnjuje PCK. RTR je sicer razdeljen na dva dela (Broadcasting and Telecommunications) ter zagotavlja operativno pomoč za PCK, za Austrian Communications Authority ter za Telekom-Control Commission. PMG predpisuje splošno dovoljenje za izvajanje poštnih storitev v skladu z zahtevami, določenimi v zakonu. Izvajalci poštnih storitev morajo sporočiti svojo namero za izvajanje poštnih storitev ter tudi spremembo in prekinitev izvajanja regulativnemu organu. Posebno dovoljenje se zahteva za prenos pisemskih pošiljk do 50 g za tretje osebe (z nekaterimi izjemami). Izvajalec univerzalne storitve ne potrebuje posebnega dovoljenja, saj se šteje kot operater poštnih storitev z dovoljenjem (določen je že v samem zakonu). Dovoljenja podeljuje regulativni organ na podlagi pisne prošnje. Glede financiranja univerzalne poštne storitve PMG določa sistem finančnih nadomestil ter uvaja kompenzacijski sklad. Izvajalcu univerzalne storitve se na njegovo zahtevo povrne preverljivi neto strošek univerzalne storitve, ki ne more biti nadomeščen kljub učinkovitemu upravljanju in pomeni pretirano finančno breme za izvajalca univerzalne storitve. Neto strošek univerzalne storitve pomeni pretirano finančno breme, če presega 2 % celotnih stroškov izvajalca univerzalne storitve. V tem primeru bo neto strošek povrnjen v višini zneska, za kolikor se presega vrednost 2 % celotnih stroškov. Celotni stroški izvajalca univerzalne storitve pomenijo vsoto potrošnje pošiljk, ki jo sporoči izvajalec univerzalne storitve v svojem letnem finančnem poročilu. Izvajalec univerzalne storitve mora svojo zahtevo za povrnitev stroškov dati regulativnemu organu v enem letu po koncu leta, za katero zahteva povrnitev stroškov. Če je taka prošnja oziroma zahteva izvajalca univerzalne storitve dana, regulativni organ ustanovi in upravlja kompenzacijski sklad, iz katerega se financira univerzalna storitev. Regulativni organ objavi poročilo, iz katerega je razviden preverljiv neto strošek, ki ga je treba vrniti izvajalcu univerzalne storitve, ter znesek, ki ga mora prispevati posamezen zavezani izvajalec. Izvajalci z dovoljenji za opravljanje poštnih storitev, ki imajo letni promet večji od enega milijona evrov na področju, na katerem opravljajo storitev, morajo prispevati v kompenzacijski sklad sorazmerno s svojim tržnim deležem. Tržni delež mora temeljiti na razmerju med individualnim prometom in vsoto prometa vseh zavezanih izvajalcev na upoštevnem trgu brez upoštevanja prometa izvajalca univerzalne storitve pri univerzalni storitvi. Po pregledu meril na podlagi zahteve za povrnitev stroškov regulativni organ določi znesek prispevka zavezanih izvajalcev. Neto strošek obveznosti univerzalne storitve je vsak strošek, ki je nujen za izvajanje univerzalne storitve in je s to storitvijo povezan. Izračuna se kot razlika med neto stroški imenovanega izvajalca univerzalne storitve, ki posluje z obveznostmi univerzalne storitve, in neto stroški istega izvajalca, ki bi jih imel, če bi posloval brez obveznosti univerzalne storitve. Stroški, ki nastanejo zaradi neučinkovitega upravljanja, morajo biti izrecno upoštevani v izračunu. To vključuje tudi stroške, ki so nastali pri storitvah, ki jih PMG ne vključuje in se ne tičejo nobenega drugega izvajalca kot samo izvajalca univerzalne storitve. Izračun neto stroška mora upoštevati vse druge pomembne sestavine, vključno z morebitnimi neopredmetenimi in tržnimi koristmi, ki jih ima izvajalec poštnih storitev, imenovan za zagotavljanje univerzalne storitve, upravičenostjo do primernega dobička in spodbudami za stroškovno učinkovitost. Stroški, ki bi se jim izvajalec univerzalne storitve izognil, če ne bi bilo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve ali ki so rezultat storitev, ki so nastale zunaj PMG in se ne tičejo nobenega drugega izvajalca kot samo izvajalca univerzalne storitve, se morajo primerno obračunati. Izračun mora temeljiti na stroških, ki se lahko pripišejo (1) sestavinam določenih storitev, ki se lahko zagotavljajo le z izgubo ali pod takimi stroškovnimi pogoji, ki ne ustrezajo običajnim komercialnim standardom, (2) posebnim uporabnikom ali skupinam uporabnikov, za katere se lahko ob upoštevanju stroškov zagotavljanja posebne storitve, ustvarjenega prihodka in enotnih cen, ki jih določi država članica, storitve zagotavljajo le z izgubo ali pod takimi stroškovnimi pogoji, ki ne ustrezajo običajnim komercialnim standardom. V to skupino so vključeni tisti uporabniki ali skupine uporabnikov, ki jih komercialni izvajalec brez obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve ne bi oskrboval. Neto stroške posebnih vidikov obveznosti univerzalne storitve je treba izračunati ločeno, da se prepreči dvojno štetje vseh neposrednih ali posrednih koristi in stroškov. Celotne neto stroške obveznosti univerzalne storitve je treba za vsakega imenovanega izvajalca univerzalne storitve izračunati kot vsoto neto stroškov, ki izhajajo iz posebnih sestavin obveznosti univerzalne storitve, pri čemer se upoštevajo vse neopredmetene koristi. Latvija Zakon, ki ureja poštne storitve (Postal Law), je bil sprejet 4. junija 2009. Poštne storitve lahko na podlagi splošne avtorizacije opravlja tisti, ki regulativnemu organu (to je Public Utilities Commission, v nadaljnjem besedilu: PUC) predloži v registracijo prijavo za opravljanje poštnih storitev. PUC objavi v uradnem vladnem glasilu pravila splošne avtorizacije, ki jih mora upoštevati izvajalec poštnih storitev pri njihovem izvajanju, ter pravila za preprečitev kršitev pravil splošne avtorizacije in odvzem pravice za izvajanje poštnih storitev. Poštne pošiljke se glede na hitrost prenosa delijo na razred A (prioritetna poštna) ter na razred B (ekonomska pošta). Na podlagi tega zakona regulator določi obveznosti univerzalne storitve za izvajalca poštnih storitev. Pri tem določi nabor storitev, ki pomenijo obveznost univerzalne storitve, pri čemer je minimum obveznosti univerzalne storitve določen v samem zakonu. V slednjega med drugim, poleg tistih, ki jih predvideva direktiva, spada tudi dostava naročenih tiskanih publikacij (časopisi in revije). PUC izbere izvajalca univerzalne poštne storitve na podlagi javnega razpisa. Za izbranega prijavitelja PUC določi obveznosti univerzalne storitve (npr. kakovost, zahtevo, ki zagotavlja uporabnikom enotno tarifo na celotnem ozemlju). Izvajalec univerzalne storitve lahko zagotovi dostop do univerzalne storitve po posredniku, pri čemer ohrani obveznost izvajanja univerzalne storitve. Posrednik izvaja te storitve v imenu izvajalca univerzalne poštne storitve. Neto stroški obveznosti univerzalne storitve se določijo kot razlika med izdatki ter prihodki, ki jih ima izvajalec poštnih storitev pri izvajanju univerzalne storitve na način, ki je najbolj ekonomičen, in stroški istega izvajalca, ki bi jih imel, če bi posloval brez obveznosti univerzalne storitve. Izvajalec univerzalne storitve izračuna neto stroške obveznosti univerzalne storitve v skladu z metodologijo, ki jo določi PUC. Izvajalec univerzalne storitve mora tudi zagotoviti, da izračunane neto stroške obveznosti univerzalne storitve pregleda revizor, ki preveri tudi pristnost in veljavnost podatkov. Nato izvajalec univerzalne storitve izračunane neto stroške predloži v presojo regulativnemu organu. Neto stroški obveznosti univerzalne storitve se izvajalcu univerzalne storitve povrnejo, če dokaže, da mu je njeno izvajanje povzročilo izgubo. Toda taka izguba se ne povrne, če je imel izvajalec univerzalne storitve pri njenem izvajanju koristi oziroma dobiček in je ta večji kot izguba. Neto stroški bodo povrnjeni skladno s postopkom, ki ga bo določila vlada do 31. decembra 2012. Ob tem je treba upoštevati, da pregledani zakon sam ne vsebuje nobenih določb o merilih za določitev višine povračil, o zavezancih za plačilo ter načinu izvedbe tega plačila. Do tega roka bodo izvajalcu univerzalne storitve iz državnega proračuna povrnjene izgube, ki bi nastale pri dostavi naročenih tiskanih publikacij (pod določenimi pogoji). Povrnitev izgub, ki nastanejo zaradi izvajanja drugih storitev iz nabora univerzalne storitve, pa se povrne za obdobje, v katerem zakon začne veljati. Izvajalec univerzalne storitve lahko opravlja rezervirane poštne storitve do 31. decembra 2012. Ta določba zakona se ne upošteva za izvajalca poštnih storitev, katerega tarife za pošiljke do 50 g za 2,5-krat ali večkrat presegajo tarife izvajalca univerzalne storitve (v povezavi s hitrostjo dostave). Estonija Zakon, ki ureja poštne storitve (Postal Act), je bil sprejet v letu 2006 in od takrat že petkrat spremenjen, nazadnje v decembru 2008. Spremenjeni zakon upošteva tudi direktivo 2008/6/ES. Organ, ki nadzoruje izvajanje tega zakona, je Estonian Competition Authority (v nadaljnjem besedilu: ECA). Izvajalec univerzalne storitve se imenuje na podlagi javnega natečaja. Če je neuspešen, bo obveznost izvajanja univerzalne storitve za naslednjih pet let naložena tistemu izvajalcu poštnih storitev, ki ima ob javnem natečaju dovoljenje za izvajanje univerzalne storitve. Dovoljenje za izvajanje poštnih storitev se zahteva pri izvajanju univerzalne storitve (podeli se samo enemu izvajalcu) ter pri izvajanju poštnih storitev navadnih, vrednostnih, priporočenih poštnih pošiljk, masovne pošte ter paketov. Dovoljenje ni potrebno za izvajanje storitev direktne, ekspresne pošte ter periodičnega tiska. Vloga za pridobitev dovoljenja se predloži ECA, ki lahko vlogo odobri ali zavrne glede na predloženo dokumentacijo. Kdor želi izvajati poštne storitve, za katere ni potrebno dovoljenje, obvesti ECA deset dni pred začetkom izvajanja teh storitev. Izvajalec univerzalne storitve mora med drugim zagotoviti tudi finančne storitve (npr. plačilo pokojnin, denarni transferji). Slednji mora zagotoviti ločitev računovodstva ter upoštevati načela stroškovne učinkovitosti. Izvajalec univerzalne storitve lahko na ECA vloži prošnjo za povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi izvajanja univerzalne storitve, če pomenijo nepravično breme. ECA preveri, ali so prikazani stroški upravičeni. Če ECA ugotovi, da izvajanje univerzalne storitve res pomeni nepravično breme, upoštevajoč dohodek, ki izvira iz posamezne storitve, in tržne koristi, prizna izvajalcu univerzalne storitve nadomestilo za stroške, ki so povezani z izvajanjem univerzalne storitve. Stroški se povrnejo le v obsegu, v katerem cene, ki jih izvajalec univerzalne storitve zaračunava uporabnikom, ne pokrijejo stroškov izvajanja univerzalne storitve ter ne zagotovijo razumnega dobička. Za ugotovitev takih stroškov ECA določi enotne metode na podlagi izmerjenih povprečnih stroškov ter jih objavi na spletni strani. Postopek za izračun nadomestila pa določi minister za ekonomske zadeve in komunikacije. Nadomestilo izvajalcu univerzalne storitve financirajo izvajalci poštnih storitev, ki imajo obveznost plačila prispevka, tj. obveznost financiranja (to so vsi, ki imajo dovoljenje za izvajanje poštnih storitev). Višina prispevka se določi na podlagi meril, ki so pregledna, nediskriminacijska in sorazmerna. Izvajalec poštnih storitev, ki ima obveznost financiranja, mora prispevati od 0 do 5 % obsega poštnih storitev, ki so določene v dovoljenju za preteklo četrtino obdobja, za katero se računa prispevek, ali pa na podlagi obsega poštnih storitev, ki so določene v dovoljenju za preteklo četrtino obdobja, za katero se računa prispevek: (1) 0 do 3 krone za enoto pri storitvah pošiljanja navadnih pošiljk, (2) 0 do 25 kron za enoto pri storitvah pošiljanja vrednostnih in priporočenih pošiljk ter (3) 0 do 18 kron za enoto pri storitvah pošiljanja navadnih, vrednostnih in priporočenih paketov. Točen prispevek določi minister za ekonomske zadeve in komunikacije. Izvajalec poštnih storitev, ki ima obveznost financiranja, mora voditi ločeno računovodstvo za izvajanje storitev, določenih v dovoljenju, ter mora ECA predložiti pisno izjavo, ki vključuje informacije obračuna prihodkov in stroškov. Plačila prispevkov so prihodek državnega proračuna, pri čemer postopek plačila v proračun predpiše minister za finance. Izvajalec univerzalne storitve je imel pravico izvajati rezervirane storitve (pisma do 50 g v notranjem prometu) do 31. marca 2009. Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije ZPSto-2 je v slovenski pravni red prenesel direktivo, ki jo je Republika Slovenija sicer zavezana prenesti v notranji pravni red najpozneje do 31. decembra 2010.

Predlog tega zakona s predlaganim črtanjem določbe drugega odstavka 23. člena ZPSto-2 (in posledično tudi črtanjem tretjega stavka četrtega odstavka istega člena ter dela besedila prvega odstavka 72. člena) odpravlja dvome o pravilnosti prenosa direktive, na kar je opozarjala tudi že Evropska komisija. Navedeno bi lahko postalo sporno še zlasti po sprejetju morebitne uredbe na podlagi te določbe ZPSto-2 in po poteku roka za prenos direktive v slovenski pravni red.

Predlagana ureditev je tako v celoti prilagojena pravu Evropske unije.

5. DRUGE POSLEDICE ZAKONA

Sprejetje zakona ne bo imelo drugih posledic.

II. BESEDILO ČLENOV

1. člen

V Zakonu o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09) se črta drugi odstavek 23. člena.

V četrtem odstavku se črta tretji stavek.

2. člen

V prvem odstavku 72. člena se črta besedilo »drugega odstavka 23. člena,«.

KONČNA DOLOČBA

3. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

III. OBRAZLOŽITEV K 1. členu Predlog ZPSto-2 je v zvezi s 23. členom obrazložil, da je pri ustanovitvi kompenzacijskega sklada in tudi pri določitvi stopnje finančnih prispevkov zavezanih izvajalcev skladno z novim 7. členom direktive zagotovljeno upoštevanje načel preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti. V ta namen je bila upoštevana tudi 28. uvodna izjava direktive 2008/6/ES, ki kot zgled preglednega in nediskriminacijskega merila in upoštevanja načela sorazmernosti navaja delež podjetij pri dejavnostih, ki spadajo k univerzalni storitvi v državi članici. Skladno z navedenim morajo po prvem odstavku 23. člena predloga zakona izvajalci prispevati v kompenzacijski sklad na podlagi izračuna agencije, ki določi celotno obveznost financiranja univerzalne storitve, ter določi prispevek vsakega zavezanega izvajalca poštnih storitev sorazmerno deležu njegovih prihodkov, ustvarjenih z zamenljivimi storitvami skupaj z univerzalno storitvijo tako, da se z njihovimi prispevki lahko pokrije celotna obveznost financiranja univerzalne storitve. Obrazložitev pa glede drugega odstavka 23. člena pojasnjuje, da agencija pri izračunu višine prispevka upošteva promet, ustvarjen v posameznih lokalnih skupnostih, ki je utežen obratno sorazmerno glede na povprečne stroške zagotavljanja zamenljivih storitev skupaj z univerzalno storitvijo na prebivalca v tej lokalni skupnosti. Vlada zato z uredbo določi način izračuna take uteži. Takrat je bilo ocenjeno, da bi navedena določba dodatno okrepila upoštevanje načela sorazmernosti. Ob tem pa je dejstvo, da tak način oziroma izjema nima podlage v direktivi, niti se obrazložitev nanjo v tem delu ni sklicevala.

Generalni direktor pristojnega direktorata EK je svoje mnenje o (takrat še predlogu) ZPSto-2 izrazil v pismu generalnemu direktorju takratnega Direktorata za elektronske komunikacije, MG, v katerem je navedel, da je splošno pravilo postopka izračuna neto stroškov obveznosti izvajanja univerzalne storitve, kot je predvideno v prvem odstavku 23. člena predloga ZPSto-2, pregledno in temelji na objektivnih merilih, kar pa ni mogoče trditi za izjemo, predvideno v drugem odstavku navedenega člena. Ta naj bi bila omejevalna, nepotrebna in bo imela negativne učinke na vstop na trg poštnih storitev. Navedeno pismo zato opozarja, da ima lahko zakonodajna rešitev iz drugega odstavka 23. člena predloga ZPSto-2 v zvezi s postopkom izračuna neto stroškov obveznosti izvajanja univerzalne storitve omejevalne učinke v zvezi z vstopom na trg poštnih storitev. Slednje pa pomeni, da lahko govorimo o zakonodajni oviri za vstop, ki utegne biti v nasprotju z določili in cilji direktive. Po mnenju, izraženem v navedenem pismu, predvidena rešitev hkrati tudi ne zagotavlja pravne varnosti, saj prepušča dokončno ureditev tega vprašanja uredbi, ki jo mora izdati Vlada Republike Slovenije. Ob tem ko je rešitev drugega odstavka 23. člena predloga ZPSto-2 zapletena in nepregledna, pa je tudi dodatno administrativno breme za izvajalce poštnih storitev, ki so morebitni plačniki v kompenzacijski sklad, ter tudi za agencijo. Slednje utegne tudi slabo vplivati na učinkovitost uporabe predvidenega sistema financiranja neto stroškov obveznosti izvajanja univerzalne storitve, ki je pomembno regulativno orodje za zagotavljanje nemotenega izvajanja te storitve v javnem interesu (ob ugotovitvi obstoja neto stroškov izvajanja te storitve).

Po sprejetju in uveljavitvi ZPSto-2 se je pristojno ministrstvo nemudoma posvetilo vprašanjem, povezanim s pripravo osnutka uredbe, ki jo predvideva drugi odstavek 23. člena tega zakona, vključno s pridobitvijo potrebnih podatkov zanjo. Ob tem pa se je izkazalo, da priprava te uredbe ne samo, da je vprašljiva z vidika direktive in bi jo bilo po sprejetju težko zagovarjati ob morebitnih nadaljnjih vprašanjih EK (kot so strokovne službe že vnaprej nakazale), temveč tudi ni smiselna in v praksi izvedljiva z vidika notranjepravnih okoliščin. Pridobivanje takih podatkov, kot jih predvideva drugi odstavek 23. člena tega zakona, za uredbo pomeni namreč nesorazmerno administrativno breme za izvajalce zamenljivih storitev, vključno z izvajalcem univerzalne storitve, saj se take vrste podatkov do zdaj niso zbirale, direktiva pa tega tudi ne zahteva. Hkrati pa je tudi obstoječi izvajalec poštnih storitev v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZPSto-2 opozoril na administrativno breme in težko izvedljivost uredbe. S črtanjem te določbe se strinjata agencija in Urad za varstvo konkurence.

Glede na navedeno torej drugega odstavka 23. člena ZPSto-2 ni treba ohraniti kljub upoštevanju notranjepravnih okoliščin. Hkrati se s predlaganim črtanjem te določbe odpravljajo tudi dvomi o pravilnosti prenosa direktive, kar bi bilo lahko sporno zlasti po sprejetju uredbe, ki jo predvideva drugi odstavek 23. člena.

Črtanje tretjega stavka četrtega odstavka 23. člena ZPSto-2 je potrebno zaradi uskladitve s predlaganim črtanjem drugega odstavka 23. člena ZPSto-2, saj je bil ta stavek potreben le za učinkovito izvajanje drugega odstavka.
K 2. členu Člen je potreben zaradi uskladitve s 1. členom tega predloga zakona oziroma zaradi ureditve posledic, ki jih prinaša 1. člen. K 3. členu Člen določa začetek veljavnosti zakona.

IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

23. člen (prihodki kompenzacijskega sklada)

(1) Višino prispevkov zavezanih izvajalcev poštnih storitev v kompenzacijski sklad določi agencija tako, da izračuna: – celotno obveznost financiranja izvajanja univerzalne storitve; – višino prispevka vsakega zavezanega izvajalca poštnih storitev sorazmerno deležu njegovih prihodkov, ustvarjenih z zamenljivimi storitvami, skupaj z univerzalno storitvijo tako, da se s prispevki vseh zavezanih izvajalcev poštnih storitev pokrije celotna obveznost financiranja izvajanja univerzalne storitve. (2) Pri izračunu višine prispevka iz druge alineje prejšnjega odstavka agencija upošteva promet, ustvarjen v posameznih lokalnih skupnostih, tako, da uporabi utež, ki je obratno sorazmerna povprečnim stroškom zagotavljanja zamenljivih storitev, skupaj z univerzalno storitvijo, na prebivalca v določeni lokalni skupnosti. Vlada z uredbo določi način izračuna in uporabe te uteži. (3) Zavezani izvajalec poštnih storitev prispeva izračunano obveznost v kompenzacijski sklad na podlagi odločbe agencije. Agencija v odločbi določi tudi rok plačila, ki ne sme biti krajši od 30 dni. (4) Zavezani izvajalec poštnih storitev mora vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz preteklega leta, ki ga ima na podlagi izvajanja poštnih storitev. Če zavezani izvajalec poštnih storitev do tega roka tega ne stori, upošteva agencija njegov celotni prihodek iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Na njeno zahtevo mora zavezani izvajalec iz drugega odstavka tega člena v postavljenem roku, ki ni krajši od 30 dni, poslati agenciji tudi vse podatke in informacije, potrebne za izvajanje drugega odstavka tega člena. (5) Če utemeljeno sumi o resničnosti podatkov, ki jih je sporočil zavezani izvajalec poštnih storitev, lahko agencija ali po izbiri agencije pooblaščeni revizor ali revizorka pregleda podatke in oceni prihodek tega izvajalca. Če se ocenjeni prihodek bistveno razlikuje od sporočenega prihodka iz četrtega odstavka tega člena, agencija pri izračunu upošteva ocenjeni prihodek. (6) Agencija vsako leto preverja poslovne izide, ugotavlja dejansko plačane prispevke posameznih izvajalcev in njihove dejanske obveznosti.

72. člen

(1) Rok za izdajo podzakonskih predpisov ter splošnih aktov agencije, ki so po tem zakonu obvezni na podlagi določb šestega odstavka 3. člena, četrtega odstavka 5. člena, drugega odstavka 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, drugega odstavka 23. člena, drugega in četrtega odstavka 34. člena, četrtega odstavka 45. člena, tretjega odstavka 46. člena, petega odstavka 48. člena in šestega odstavka 63. člena tega zakona, je eno leto od njegove uveljavitve. (2) Do izdaje ustreznih podzakonskih predpisov in splošnih aktov na podlagi tega zakona se uporabljajo predpisi in splošni akti iz drugega in tretjega odstavka 77. člena tega zakona, če niso v nasprotju z njim. (3) Do izdaje splošnega akta iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona se za nameščanje in dostavo preko izpostavljenih predalčnikov uporablja 36. člen Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 42/02, 52/02 – ZJA in 37/04).