Razlaga 55. člena četrtega odstavka:

Delavec je upravičen do dodatka v višini 10% za vse ure, ki so opravljene v popoldanski izmeni, in sicer od ure, ki je v internem aktu opredeljena kot začetek popoldanske izmene (12., 13. ali 14. ura).

V primeru, da delavec dela popoldansko izmeno v nedeljo, mu skladno s 55. členom šestega odstavka pripadata oba dodatka, torej tako 10% dodatek za popoldansko izmeno kot 50% dodatek za delo v nedeljo, ker se dodatka med seboj ne izključujeta.

Delavcu skladno s 55. členom pripadajo naslednji dodatki: 50% dodatek za delo v nedeljo ter 10% dodatek za popoldansko izmeno do 22. ure. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo 8 nepretrganih ur v času od 22. do 7. ure naslednjega dne (ZDR 39. člen) in mu po drugi alinei četrtega odstavka 55. člena pripada še 10% dodatek poleg dodatka za nočno delo. Če delo v nočnem času ni opredeljeno kot izmena, mu za vse ure nočnega dela pripada le 50% dodatek za nočno delo (šesta alinea četrtega odstavka 55. člena).

Razlaga 57. člena:

V 57. členu, prvi odstavek, tretja alinea, je navedeno, da delavcu pripada nadomestilo za čas odsotnosti z dela, za čas letnega dopusta v višini 100% osnove (57. člen – drugi odstavek).

Šesti odstavek 57. člena določa, da je osnova za izračun nadomestila plača delavca (z vsemi dodatki) v preteklem mesecu za poln delovni čas. V osnovo za izračun nadomestila se ne všteva le del plač iz nadur in na podlagi uspešnosti poslovanja.

Razlaga 68. člena:

V 68. členu 2. točka določa, da delavcem pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 60% stroškov javnega prevoza, oziroma v višini tretjine kilometrine, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni mogoč.

V prvem odstavku 4. točke tarifne priloge h KP dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije pa določa, da se povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek), izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uradni list RS, št. 7/93 in 7/95).

V 2. členu uredba med drugim določa, da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov in v osnovo za prispevke za socialno varnost ter se priznava kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi. Če ni možnosti prevoza z javnimi sredstvi, pa kilometrina do višine 15% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Pri opredelitvi do tega vprašanja je potrebno upoštevati splošno pravno načelo, in sicer, Lex specialis derogat Lex generali – specialnejša določba razveljavi splošno, in načelo delovnega prava, ki v dvomu določa uporabo najugodnejše pravice za delavca.

Na podlagi navedenega je razlaga komisije, da delavcem pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 100% povrnitve stroškov javnega prevoza.

V primeru, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč, delavcem pripada kilometrina do višine 15% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov (po 2. členu uredbe).

KP dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije ne zahteva pisne izjave o načinu prihoda na delo. Dejanska cena javnega prevoza je osnova za obračun stroškov prevoza na delo in jo za obračun pridobi delodajalec.

Izhodiščne plače, ki so v kolektivnih pogodbah določene za posamezne tarifne razrede v določenih vrednostih, predstavljajo minimum, ki mora biti delavcu zagotovljen ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, zato negativna stimulacija ne sme posegati v ta minimum pravic, ki zagotavlja najnižjo možno plačo za posamezen tarifni razred. Zaradi negativne stimulacije se tako delavcu plača ne sme znižati pod izhodiščno plačo za njegovo delovno mesto.